Zaključek projekta Kmetovanje z(a) biodiverziteto na nižinskih kmetijah v Sloveniji (EIP VIVEK)

Zaključni strokovni posvet projekta EIP VIVEK. Foto: Urša Gajšek

V sredo, 6. 12. 2023, je na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani potekal zaključni strokovni posvet projekta Evropskega inovacijskega partnerstva (EIP) VIVEK.

V projektu je šest organizacij in 7 kmetijskih gospodarstev razvijalo nove ukrepe za izboljšanje stanja ogroženih vrst ptic kmetijske krajine, divjih opraševalcev in traviščnih habitatnih tipov.

Razvite rešitve so bile vključene tudi v Strateški načrt Skupne kmetijske politike, kjer so od letošnjega leta dalje na voljo finančne podpore za kmetijska gospodarstva, ki želijo te ukrepe izvajati v različnih slovenskih regijah.

Več si lahko preberete v izjavi za javnost (spodaj).


Izjava za javnost ob zaključku projekta EIP VIVEK


Projekt EIP VIVEK je sofinanciran iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije 2014–2020 in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja v okviru ukrepa Sodelovanje, podukrep M16.5 – Okolje in podnebne spremembe.

Žerjavi že trkajo na vrata

Koledarsko smo že vkorakali v jesen in smo v času, ko s pričakovanjem zremo v nebo in oprezamo za značilnim oglašanjem žerjavov. Medtem, ko smo konec oktobra lani že opazili več kot 20.000 žerjavov, pa smo letos šele pri nekaj opaženih jatah. Kot kaže bo na glavnino žerjavov potrebno še vsaj malo počakati. Večje število lahko pričakujemo ob prvem znižanju temperatur.

Letos že 100.000 žerjavov

Letošnja spomladanska sezona je bila spet rekordna. Zabeležili smo več kot 114.000 žerjavov, kar je največ doslej v posamezni sezoni. To pa še ni vse! 4. marca 2023 so nam žerjavi uprizorili pravi spektakel. Na ta dan skupaj zabeležili več kot 51.000 žerjavov, oziroma skoraj polovico vseh opazovanih žerjavov v sezoni.

Doslej sta bili samo dve leti, ko smo v obeh sezonah skupaj našteli več kot 100.000 žerjavov. Velike jate, ki jih spremlja glasno trobljenje, pa lahko opazujemo vse pogosteje.

Žerjavi. Foto: Marko Zabavnik

Več nas je, več preštejemo

Opazovanja splošne javnosti so v svetu vedno bolj prepoznana kot ključna pri spremljanju okoljskih pojavov. Nič drugače ni pri pticah. Naključna opazovanja posameznikov se s pridom uporablja pri spremljanju obdobja selitev, razširjenosti redkih vrst ter pri iskanju morebitnih sprememb pri posameznih vrstah. Podatki, ki so bili doslej zbrani na ta način in analizirani, kažejo na občuten zamik selitve pri pticah, ki odseva vse zgodnejše pomladi.


Sporoči svoje opažanje žerjavov tudi ti!

Z velikim veseljem sprejemamo vsako opazovanje žerjavov, četudi ni popolno, saj nam podatki omogočajo izris vedno bolj natančnih selitvenih poti žerjavov čez Slovenijo. Tudi letos velja moto – vsak podatek šteje!

Če ste opazili jato žerjavov vabljeni, da to sporočite našemu članu Dejanu Bordjanu na: dejan.bordjan@gmail.com. Popoln podatek vsebuje kraj, datum in uro opazovanja, število žerjavov in smer ter višino leta.


 

Otvoritev razstave Semena za življenje

Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) skupaj s Kmetijskim inštitutom Slovenije, Javnim zavodom Krajinski park Goričko, Javnim zavodom Triglavski narodni park in Notranjskim regijskim parkom izvaja projekt LIFE FOR SEEDS – »Ohranjanje prioritetnih travniških habitatnih tipov v Sloveniji z vzpostavitvijo semenske banke in obnovo in situ« (LIFE20 NAT/SI/000253). Projekt sofinancirajo Evropska unija iz programa LIFE, Sigrid Rausing Trust in Ministrstvo Republike Slovenije za javno upravo.

O projektu Life for Seeds

Projekt se osredotoča na varstvo treh habitatnih tipov omrežja Natura 2000, in sicer presihajočih jezer, suhih travnikov z orhidejami in travnikov z navadnim volkom. Glede na zadnje nacionalno poročilo po 17. členu Direktive o habitatih za obdobje 2013-2018 so namreč vsi močno ogroženi s slabimi obeti za prihodnost.

Sibirska perunika. Foto: Blaž Blažič

V projektu želimo prispevati k izboljšanju stanja z vzpostavitvijo semenske banke, v kateri bodo shranjena semena vsaj 300 značilnih vrst, nabrana na 21 območjih Natura 2000 širom Slovenije. Genetsko pestrost shranjenih semen bomo zagotovili z velikim številom nabranih vzorcev, saj bo v banki shranjenih kar 12.000 nabirkov semen.

Poleg tega bomo z lokalnim semenskim materialom obnovili več kot 74 ha travnikov na sedmih območjih Natura 2000. Pri obnovi bomo uporabili dve metodi – zeleni mulč (prenos sveže pokošene trave z zrelim semenom, ki pa še ni izpadlo) ter setev semenskih mešanic, nabranih s krtačnim strojem, ročnim sesalcem ali na roke.

Konkretne naravovarstvene aktivnosti bomo podprli s pripravo kmetijsko-okoljskih ukrepov, ki bodo kmete spodbujali k ohranjanju ekstenzivno obdelovanih travnikov, ter s številnimi izobraževalnimi dejavnostmi. Med njimi je tudi razstava Semena za življenje, katere otvoritev je bila v četrtek, 7. 9. 2023, v Postojni. Razstava je nastala v sodelovanju z Notranjskim muzejem Postojna.

Razstava Semena za življenje

Razstavo Semena za življenje si lahko ogledate na Titovem trgu v Postojni. Foto: Urša Gajšek

Razstava Semena za življenje je včeraj ob 18. uri na Titov trg privabila več kot 30 ljudi. S kratkim uvodnim govorom sta jo otvorili Tina Poljšak, vodja organizacijske enote Notranjski muzej Postojna, in vodja projekta LIFE FOR SEEDS, Katarina Denac.

Pod vodstvom Blaža Blažiča, varstvenega ornitologa DOPPS, smo se nato skupaj sprehodili po slikoviti razstavi, kjer so udeleženci spoznavali raznolikost travniških rastlin in njihovih semen na 21 območjih Natura 2000 ter pomen ohranjanja pisanih travnikov v Sloveniji.

Po ogledu razstave smo si v prijetnem vzdušju in ob okusnih prigrizkih, ki so jih za nas pripravili REPeat, izmenjali svoje vtise o razstavi, razvile pa so se tudi zelo zanimive razprave o projektu.

Razstavo si bo na Titovem trgu v Postojni mogoče ogledati vse do začetka oktobra. Po tem datumu se bo razstava selila še v prostore partnerskih organizacij.  

Sava odnesla rekordno kolonijo breguljk

Poplave niso prizadele zgolj ljudi, temveč tudi živali, ki so sicer (deloma) prilagojene na življenje ob reki, kot so breguljke.

Breguljka. Foto: Alen Ploj

Breguljka, znana tudi pod imenom peščena lastovka, živi v Sloveniji predvsem v vzhodnem nižinskem delu, ob velikih rekah. Od vseh lastovk so najbolj vezane na vodo. Zakaj? Gnezdijo namreč v rovih, ki jih skopljejo v strme in neporaščene peščene brežine. Le-te pa je moč najti le ob rekah oz. na tistih predelih rek, kamor človek (še) ni posegal z namenom »izkoriščati, obvladovati in ukalupiti vodotok«.

Da strma rečna brežina, primerna za breguljke, sploh nastane, je potreben konstanten proces rečne erozije. Le-ta pa ni možen, če so bregovi tako rekoč zabetonirani, pretok vode pa reguliran na biološki minimum. Obnavljajočih se naravnih peščenih sten, v katerih bi gnezdile breguljke, na naših rekah praktično ni več.

Prostovoljci DOPPS sicer vsako leto umetno vzdržujejo nekaj 10 metrov peščenih sten in s tem preprečujejo, da bi breguljke, simbolična bitja dobre ohranjenosti nižinskih tokov rek, pri nas izumrle. S stališča breguljk je torej občasen velik vodostaj, ki »gloda in čisti bregove«, nujen za njihov obstoj. A ob pravem letnem času, kadar so lastovke v Afriki.

Kaj se je dogajalo na Savi v Sneberjah?

Del gnezdilne stene ob reki Savi. Foto: Matej Gamser

V letošnjem letu je DOPPS s finančno podporo Mestne občine Ljubljana uspelo s preprostim urejanjem peščenih brežin (t.j. odstranjevanje tujerodnih invazivnih vrst rastlin) vzpostaviti rekordno kolonijo breguljk pri nas.

Z lanskih 15 parov breguljk se je letošnje poletje številka povzpela na rekordnih 1300 parov, kar po ocenah DOPPS predstavlja približno polovico celotne slovenske populacije. Tako velika kolonija je redkost tudi v evropskem merilu!

Vendar je lokacija imela še večji potencial. Do avgusta so mladiči breguljk iz prvega legla uspešno poleteli. Sigurno so »potamanile« ogromno komarjev! Potem pa je prišla izrazita povodenj, ki je uničila vsa druga legla. Ni jih le poplavila, temveč dobesedno odtrgala. Debelejših skladov finega sedimenta, ki je primeren za kopanje gnezdilnih rovov breguljk, v veliki meri ni več. Tisti, ki so še ostali, pa so spodjedeni in se bodo najverjetneje kmalu porušili. Da se bo rekordno leto na tej lokaciji še kdaj ponovilo, je postalo manj verjetno.

Vendar k sreči ni vse tako črno. Teoretično se drugega legla loti nekoliko manjše število breguljk. Zagotovo je bila smrtnost manjša, kot če bi se taka povodenj pripetila v juniju. In pa, če je Sava imela takšno moč, da je dolgoročno razdejala primerno gnezdišče v Sneberjah, potem obstaja upanje, da ga je kje formirala na novo. In breguljke ga bodo prihodnje leto zagotovo našle in kolonizirale.

Ljubljana bogatejša za novo tematsko pot – Pot med jelšami

Na Rakovi jelši v Ljubljani je zaživela nova 3 kilometrska tematska pot – Pot med jelšami, ki obiskovalce popelje po mozaiku travnikov, njiv, mejic in jarkov. Na njej obiskovalci lahko spoznajo življenje nekaterih značilnih, a vedno bolj ogroženih prebivalcev Ljubljanskega barja, kot so močvirska sklednica, koščični škratec, puščavnik, hribski urh, strašničin mravljiščar in kosec. Pot je primerna tako za individualne kot skupinske oglede.

Pot med jelšami pa je le eden izmed rezultatov več kot petletnega projekta PoLJUBA, v okviru katerega so bili v dobrih petih letih trajanja projekta na skupno 177 ha zemljišč izvedeni številni ukrepi za obnovitev in ohranjanje mokrotnih habitatov ter nekaterih najbolj ogroženih živalskih in rastlinskih vrst na Ljubljanskem barju.

Informacijska tabla na Poti med jelšami. Foto: Jasna Tarman

Velik del sredstev od skupne vrednosti 4,12 milijona (80 odstotkov sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj, preostalih 20 odstotkov prispeva Republika Slovenija) je Javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje (JZ KPLB) namenil odkupu kmetijskih in gozdnih zemljišč, saj je to najučinkovitejši način za zagotavljanje ustreznega upravljanja. 

Odkupljenih je bilo kar 77 ha naravovarstveno pomembnih zemljišč, predvsem na območju med Igom in Škofljico. S tem bodo lažje zagotavljali trajnost rezultatov tudi po koncu projekta, saj bo z zemljišči še naprej upravljal JZ KPLB, tudi v sodelovanju z lokalnimi kmeti preko skrbniških pogodb.

Med ključnimi dosežki projekta sta tudi uspešno izvedena ukrepa za živalski vrst, ki sta bili tik pred izumrtjem, in sicer doselitev metulja barjanskega okarčka v Naravnem rezervatu Iški morost in obogatitev populacije hrošča puščavnika na območju Mestnega loga v Ljubljani. V obeh primerih je bila doselitev osebkov, vzgojenih v gojilnicah, prepoznana kot nujen ukrep za ohranitev njunih močno ogroženih populacij na Ljubljanskem barju.

Za kačjega pastirja koščičnega škratca so s prilagojenim vzdrževanjem obnovili in izboljšali stanje njegovega habitata na skupno 13,7 km jarkov na Ljubljanskem barju. Z izkopom 41 manjših mlak in sklopov luž so povečali površino vodnega habitata za dvoživko hribski urh ter zanj zasadili 300 metrov novih mejic. Za edino slovensko avtohtono sladkovodno želvo močvirsko sklednico pa so razpršeno preko celotnega Ljubljanskega barja izkopali 42 novih mlak in oblikovali 47 gnezdišč.

Pot med jelšami – sprehod po mozaiku travnikov, njiv, mejic in jarkov

Projekt se s 30. septembrom 2023 zaključuje, kar pa ne pomeni, da se zaključujejo tudi prizadevanja za ohranjanje narave. Kot je povedala Anja Oven, vodja projekta PoLJUBA, je posebna pozornost namenjena tudi ozaveščanju prebivalcev in obiskovalcev Ljubljanskega barja o pomenu ohranjanja biotske raznovrstnosti tega območja.

Za močvirsko sklednico smo v okviru projekta PoLJUBA izkopali 42 novih mlak in oblikovali 47 gnezdišč. Foto: Jasna Tarman

Na območju Rakove jelše, so v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana, ki je za namene izvedbe projektih aktivnosti predala v brezplačno uporabo kar 16 ha svojih zemljišč, izvedli številne naravovarstvene ukrepe za obnovo vlažnih ekstenzivnih travnikov.

Nekoč zapuščeno in zaraščeno območje je danes bolj podobno značilni mozaični krajini Ljubljanskega barja, s prepletom gozdnih oziroma zaraščenih površin, mejic, travnikov in osuševalnih jarkov. To pa bodo obiskovalci lahko opazovali in doživeli ob sprehodu po na novo vzpostavljeni trikilometrski krožni tematski Poti med jelšami.

Primerna je za obisk peš ali s kolesom, ustavijo pa lahko na osmih postajah, ki so opremljene z različnimi interpretacijskimi orodji in urbano opremo.

Prav tako je vsaka postaja opremljena s QR kodo, preko katere so na voljo zvočna besedila ter posnetki nekaterih predstavljenih vrst. Pot lahko obiščete individualno ali pod strokovnim vodstvom vodnika JZ KPLB. V okviru projekta so pripravili tudi program za izvedbo naravoslovnih dni za osnovnošolske in srednješolske skupine. 

25. popis bele štorklje v Sloveniji prinaša nove rekorde

Letos obeležujemo 25. obletnico popisa bele štorklje v Sloveniji. Ob tem jubileju smo na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) organizirali prvo Srečanje varuhov bele štorklje iz vse Slovenije, ki ga je omogočila družba Elektro Ljubljana. Na dogodku so bili prvič predstavljeni rezultati že 25. zaporednega popisa bele štorklje v Sloveniji, ki so rekordni.

Popis bele štorklje. Foto: Urša Gajšek

Vseslovenski popis bele štorklje na društvu izvajamo že od leta 1999. Gre za enega od popisov DOPPS z najdaljšo zgodovino.

Popis izvajamo po mednarodno uveljavljeni metodi. Tekom popisa obiščemo vsa gnezda bele štorklje v Sloveniji ter preverimo gnezditveno uspešnost štorkelj. Izvajamo ga med koncem junija in začetkom julija, ko so mladiči že tako veliki, da jih zlahka preštejemo. Zelo pomemben del popisa je pogovor z domačini, ki nam sporočajo dragocene podatke, ki jih sami na popisu ne moremo pridobiti. Gre za podatke o poteku gnezdenja, bojih za gnezdo, prihodih štorkelj in drugih zanimivostih. Na popisu si vedno podrobno ogledamo tudi gnezdo in ocenimo, če je le to stabilno in varno.

Rezultate letošnjega popisa smo prvič predstavili na družabnemu dogodku, ki je danes, 29.7.2023, na Griču pri Klevevžu, povezalo varuhe bele štorklje iz vse Slovenije. Varuhi štorklje so posamezniki, ki skrbijo za štorkljina gnezda, spremljajo potek gnezdenja ali štorkljam kakorkoli pomagajo.

Letos je v Sloveniji gnezdilo največ parov doslej

Tekom celotnega letošnjega popisa je popisovalce spremljal občutek, da je letos posebno leto. Bele štorklje so namreč zasedale tudi gnezda, ki so bila po 10 let prazna in neobiskana. Na določenih območjih po Sloveniji smo lahko opazovali jate do 70 osebkov belih štorkelj. To so prizori, ki jih sicer običajno vidimo jeseni, ko se štorklje združujejo v jate in odpravljajo na selitev.

V letu 2014 je v Novi vas na Blokah poletelo kar 6 mladičev. Foto: Damijan Denac

Občutek ni bil lažen – prav na 25. obletnico vseslovenskega popisa beležimo rekordno zasedenost gnezd. Pri nas je gnezdilo kar 300 parov. To je 31 parov več, kot jih je gnezdilo lansko leto, ko smo ravno tako dosegli nov rekord – 269 gnezdečih parov. Kljub rekordni zasedenosti, pa je bil gnezditveni uspeh, torej število mladičev, ki so poleteli, povprečen. Letos je poletelo 473 mladičev. Največ mladičev je poletelo leta 2020 (596).

Na gnezditveni uspeh bele štorklje v veliki meri vpliva vreme, predvsem v maju. V tem obdobju mladiči še nimajo razvite lastne termoregulacije, zato jih v letih, ko je v maju hladno in deževno vreme, veliko pogine. V takem vremenu imajo bele štorklje tudi nekaj težav pri zagotavljanju zadostne količine hrane za mladiče, zato lahko kakšnega izvržejo iz gnezda, da povečajo verjetnost preživetja ostalih mladičev v gnezdu.

Ko so mladiči že večji, ima na njihovo preživetje vreme manjši vpliv. Kljub vsem uničujočim neurjem, ki so v zadnjih tednih divjala po Sloveniji, je velika večina mladičev uspešno poletela.

Največ 6 mladičev v gnezdu

V 25. letih je iz slovenskih gnezd poletelo skupaj 11.107 mladičev. Samo eno gnezdo je bilo uspešno vseh 25 let. To je gnezdo v Sinji Gorici na Ljubljanskem barju iz katerega so prav vsa leta poleteli mladiči. Skupaj kar 75, v povprečju 3 na leto. Največje število mladičev naenkrat v gnezdu je bilo 6 in sicer se je to zgodilo leta 2014 na gnezdu v Novi vasi na Blokah. Najbolj nenavadne lokacije gnezd so bile sirena gasilskega doma, nosilec avtocestne table in mobitelova antena. Najbolj SZ gnezdo v Sloveniji je na smreki na Bledu, najbolj JZ pa v Ilirski Bistrici. Obe gnezdi je letos povsem razdejalo neurje. Močna neurja so postala nova nevarnost za štorklje pri nas, a na srečo so varuhi štorkelj rešili obe gnezdi in so uspešno nadaljevale z gnezdenjem.


Na DOPPS-u se zahvaljujemo vsem popisovalcem gnezd, članom, prostovoljcem in informatorjem, brez katerih cenzusa ne bi bilo. Zahvaljujemo se Ministrstvu za naravne vire in prostor in Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki v okviru monitoringa financirata popis štorklje na območjih Natura 2000. Še posebej pa Zavodu za varstvo narave, elektro podjetjem in gasilcem, ki neposredno sodelujejo pri intervencijah na gnezdih in nameščanju gnezditvenih podstavkov. Zahvala gre prav tako Azilu za prostoživeče živali in vsem drugim veterinarskim ambulantam, ki pomagajo poškodovanim štorkljam in jim omogočijo vrnitev v naravo.


Kontaktna oseba za medije:
Urša Gajšek, ursa.gajsek@dopps.si

Protest kmetov proti naravi ali proti samim sebi?

V Sobotni prilogi častnika Delo je bil 20. maja med Pismi bralcev objavljen kratek komentar trenutnih protestov in zahtev skupine kmetov, ki ga je napisal doc. dr. Damijan Denac, direktor DOPPS. Pismo tukaj objavljamo v celoti.

“Kmetje so v zadnjem času s protesti pretresli slovensko javnost, razburkali politično situacijo in dosegli pozornost Evropske komisije. Veliko je bilo o njihovih zahtevah že napisanega, vendar doslej še nihče ni vsaj malo resneje komentiral in opozoril na daljnosežne posledice za našo družbo in podobo v svetu, ki jo utegne imeti njihova akcija v kontekstu njenega glavnega skupnega imenovalca, napada na našo naravno dediščino in povezano s tem na evropske vrednote. Privoščili so si nekaj nevarnih provokacij, pri tem pa sami zašli v nerazumljive paradokse.

Kardinalna je vsekakor njihova zahteva po zmanjšanju območij Natura 2000 (dalje N2000) v Sloveniji. Opredelitev območij je bil pogoj za vstop Slovenije v EU leta 2004. Utemeljitev Nature je zahtevno strokovno delo in edina organizacija, ki je bila takrat sposobna po Direktivi o pticah pripraviti kompleten strokovno utemeljen predlog, je bil DOPPS. Po večletnem raziskovalnem (in seveda prostovoljnem) delu po celi državi. Danes bi se temu reklo citizen science, takrat pa preprosto konstruktivna državljanska drža in dolžnost orgnizirane civilne družbe. Pa si je Slovenija takoj prislužila opomin pred tožbo na Evropskem sodišču, ker je že v štartu strokoven predlog vlada malo preveč politično in ničkaj strokovno obrezala. Zato imamo dve uredbi o N2000, eno iz 2004, drugo iz 2013.”

“Evropska komisija z Naturo vsekakor misli resno. Ta najbolj ambiciozen vseevropski projekt varstva naravne dediščine je unikum v svetu. Na skoraj 28 tisoč območjih površine 1,3 milijona km2 je to sistem, ki omogoča in zagotavlja uravnotežen trajnostni razvoj. Leta 2015 je v javnem posvetovanju podporo ohranitvi N2000 izreklo največje število prebivalcev EU kadarkoli v zgodovini tovrstnih posvetovanj in se zavzelo za večjo in pomembnejo vlogo Nature in varstva narave v življenju Evropejcev. Po zadnji študiji od aktivnosti, povezanih z N2000, živi 12 milijonov ljudi v EU, kar je 6 % vseh zaposlitev.

Opogumljena s takšno javno podporo in ob dejstvu, da zaradi biodiverzitetne krize jemlje svet počasi (ali pa prav hitro) vrag, je Evropska komisija objavila Evropski zeleni dogovor z novima ambicioznima strategijama o biodiverziteti in kmetijstvu in s tem pokazala svetu smer iz največje krize, v kateri se je znašlo človeštvo. To je biodiverzitetna kriza. Reševanje bo zahtevalo kolektivno akcijo celega sveta, od 20 famoznih Aichi ciljev 2011-2020 nismo uresničili niti enega. Drsimo v prepad. Zato je treba prestaviti v višjo prestavo. Če smo del EU in to smo, potem se obnašajmo konstruktivno, podprimo strategiji in prispevajmo, kar pač lahko k zmanjšanju krize. To bi bila najmanj naša moralna dolžnost. Ampak ne. Pri nas se kmetje raje odločijo, da bodo ta sistem napadli. Z vilami. Morda politično opogumljeni? Prejšnja vlada je večkrat javno napadla N2000 (»Umestitev 38 % Slovenije pod Naturo je bila strel v koleno«), pisala o »nepravilni vpeljavi EU direktive v slovenski pravni red«, denimo v Implementaciji ciljev trajnostnega razvoja Slovenija 2020, in tako populistično rušila enega od stebrov skupnosti – vrednote varstva narave. Niso kmetje torej čisto prvi s to idejo, so pa trenutno najbolj glasni.

Pravzaprav je smešno, da se ravno kmetje, ki se imajo za varuhe naše narave, odločijo za napad nanjo in to utemeljujejo s trditvami, ki da bodo kakršne koli varovalke pri črpanju naravnih virov ogrozile našo pridelavo hrane. To seveda ni in ne more biti res. Mi smo izrazito živinorejska država, imamo največji delež koruze med poljščinami v EU – za krmo živine. Živinoreja je okoljsko najbolj obremenjujoča, mesa pa tako ali tako pojemo preveč. Poraba mesa na prebivalca v državi sicer ne pada. Pač pa se je v zadnjih 20 letih poraba zelenjave na prebivalca povečala z 80 na 120 kg na osebo na leto, kar je spodbudno. Lahko bi rekli naravnost izvrstno za kmete, saj jo pridelujejo. Pa jo? Vsekakor ne dovolj. Z zelenjavo smo manj kot 50 % samooskrbni. Posebej z ekološko pridelano. V trgovinah kupujemo ekološki avstrijski por in krompir, italijansko špinačo, maroško papriko itd. Pa verjamem, da bi vsi raje kupili slovensko. Glede na strukturo kmetij pri nas bi lahko mi zalagali Evropo z ekološko pridelano zelenjavo in sadjem.

Na traktorjih na protestih je vihrala evropska zastava. Kako to, če rušijo evropski sistem varstva narave? Polovica prihodkov kmetov v Sloveniji predstavljajo podpore kmetijske politike, torej davkoplačevalski vložek. Nemalo naporov in stotin prostovoljnih ur dela nevladnih organizacij je bilo vloženih v delo v delovnih telesih za pripravo novega Strateškega načrta Skupne kmetijske politike (dalje SN). A je šel komaj čez šivankino uho v Bruslju. Razlog – premalo ambiciozen ravno na področju varstva narave. Pa še to je očitno kmetom preveč. Na kmetijskem ministrstvu so bili pripravljeni na bolj ambiciozne ukrepe, a jim slovensko državno naravovarstvo ni bilo kos, saj je potem treba ukrepe izvajati, sistem pa je tako klavrn, da o njem ne gre izgubljati besed. Svetovalci nimajo specifičnih znanj, ljudi ni. In tukaj je tudi gotovo eden od razlogov konflikta, ki je zdaj nastal. Pri ukrepu, pilotno načrtovanem na Ljubljanskem barju in Planinskem polju, je očitno izostala ustrezna komunikacija s kmeti.

Kmetje že dolgo niso samo pridelovalci hrane. So tudi največji upravljalci z naravno dediščino in s specifičnimi habitati. Za to upravljanje pa so plačani, če to seveda želijo, in to je lahko pomemben del njihovih prihodkov. Čeprav s polžjo hitrosto, a vendarle se delež subvencij za intenzivno kmetijstvo manjša in povečuje za sonaravno. Kar se dejansko odraža v aktualnem SN in to gre pozdraviti kot pozitivno spremembo glede na prejšnji Program razvoja podeželja. Tega bi morali biti naši kmetje najbolj veseli. Ampak ne, oni zdaj protestirajo. Prav lahko pa se zgodi, da bo Komisija ustavila kompletno financiranje SN zaradi neizpolnjevanja zahtev pri pripravi načrta. Kaj pa potem? Pot do Bruslja s traktorji bo dolga. Akcija kmetov v tem kontekstu ni nedolžna, ker EU ne bo in ne more dovoliti, da bi kmetje ugrabili in na silo začeli krhati evropski sistem. In tudi v Sloveniji so si kmetje privoščili že veliko, pa jim očitno v strahu pred političnimi posledicami vsi bolj ali manj vedno anemično prikimavajo, ko se pojavijo z vilami v rokah.

V Podravju so na primer stalno glasni z zahtevami protipoplavnih ureditev. Gre za pošastno drage in strokovno nesmiselne, celo nevarne ukrepe, ki bi jih naj plačali davkopačevalci. Kot je denimo poglabljanje struge Drave in izkopavanje proda iz struge, kar bi poplavno nevarnost samo povečalo in dodatno znižalo podtalnico (potem pa namakanje?). V popolnem nasprotju z aktualno strategijo biodiverzitete EU, po kateri bi naj obnovili naravne funkcije na 25.000 km rek v EU do 2030. Ob takšnih zahtevah kmetov bi morali vsi skočiti v zrak, pa se ne zgodi nič. Par milijonov evrov za varstvo par tisoč evrov vrednih kmetijskih površin. In to povrhu vsega za kmetijske površine, ki jih tam sploh ne bi smelo biti in so številne nastale na črno, na območju N2000. Ne gre za zanemarljive površine, gre za več kot 10 hektarjev. Vse te primere obravnava Inšpektorat RS za okolje in prostor že leta, a rezultata ni in ga, kot kaže, tudi nikoli ne bo. Kmetje so nedotakljivi. Brez posledic so tudi kmetje v letih 2006–2022 po najbolj konzervativni analizi bistveno prispevali k uničenju 4 % ali 120 ha poplavnega gozda, habitata kvalifikacijskih vrst območja Natura Drava. Toliko o moči Nature in sistemu, ki jo ščiti pri nas. Kmetje so poželi subvencije, poljščin pa tako ali tako večinoma ne, saj v čistem produ raste vse bolj slabo, pa še visoka Drava navadno vse odnese – njive so namreč v rečni strugi pod prvo teraso. Nikoli v preteklosti kmetje tam niso imeli njiv!”

Drava – par milijonov evrov za varstvo par tisoč evrov vrednih kmetijskih površin.

“Kmetje zahtevajo deregulacijo posegov v naravo. Kot da je narava njihova. Resda pridelujejo hrano, ki jo rabimo vsi, a menda lahko preostali del družbe tudi kaj zahteva, še posebej glede na svoj davkoplačevalski vložek v kmetijstvo? Je res nesprejemljivo vzpostaviti neke minimalne standarde za posege v naravo in rabo naravnih virov? Ti standardi tukaj niso zato, ker bi živeli v nekem sanjskem svetu okoljevarstvenih želja, ampak zato, ker so nujno potrebni za dolgoročno ohranitev kmetijstva in oskrbe prebivalstva s hrano. Pogojenost, proti kateri tako močno protestirajo kmetje, je med drugim namenjena preprečevanju erozije, ki je v Sloveniji na nekaterih območjih, kot je na primer Vipavska dolina, resen problem, in ohranjanju opraševalcev, od katerih je kmetijstvo življenjsko odvisno. Je res preveč, da državljani od kmetov pričakujemo, da ne ogrožajo naše dolgoročne oskrbe s pitno vodo, kar pomeni, da naj bo podtalnica v Sloveniji ponovno pitna povsod tam, kjer je že obremenjena s pesticidi in gnojevko? Si smemo celo dovoliti izraziti pričakovanje, da naj naša generacija in naši potomci v Sloveniji ponovno občudujejo zlatovranko, južno postovko, črnočelega srakoperja, čuka in druge vrste, ki jih je zdesetkalo ali iztrebilo kmetijstvo? Pa je šlo za ene bolj pogostih vrst! Bomo res lačni zato, ker pričakujemo, da se slovensko podeželje ohranja v obliki mozaične kulturne krajine z mejicami in drevesi namesto v obliki monokulturne pustinje? Z živimi rekami namesto v betonska korita ujetimi strugami, presušenimi zaradi namakanja in mrtvimi zaradi izpiranja gnojil in pesticidov? Kako takšna prihodnost izgleda, si lahko dobro pogledamo pri naših zahodnih sosedih in marsikje tudi že pri nas, vključno s posledicami suš in drugih sprememb, ki jih že prinašajo podnebne spremembe.

V EU danes živi 557 milijonov ptic manj kot pred 50 leti, populacije žuželk so še bolj zdesetkane, posledice pesticidov na zdravje človeka so srhljive. V Sloveniji smo od leta 2008 do danes izgubili več kot petino ptic kmetijske krajine. Na stotine študij vrhunskih znanstvenikov po vsem svetu potrjuje, da je intenzivno kmetijstvo glavni razlog za vse to. In priča smo milijonskim škodam v kmetijstvu zaradi izpada opraševanja in klimatskih sprememb. Kolikor hočemo je študij, kjer so dokazali, da je denimo zaradi puščanja dela površine njiv naravi kmetijski pridelek večji in ne manjši. Narava pač opravi delo sama in bolje. To je moč ekosistemskih storitev. Kaj bodo torej naredili kmetje v desetletju renaturacij, ki so ga razglasili Združeni narodi? Kaj bo njihov prispevek? Protest proti naravi in zahteve za pravico do nadaljnjega onesnaževanja? Ali naj raje čim prej začno s sanacijo vse okoljske škode, ki so jo povzročili v zadnjih 50 letih?

Naj zaključim, da so seveda kmetje tako širok pojem, da ga je v resnici nekorektno uporabljati kar vsepočez. Po izkušnjah s stotinami kmetov v Sloveniji, ki ga imamo na DOPPS-u pri neposrednem delu na terenu, lahko potrdim, da je velika večina naravi naklonjena in zanjo dejansko tudi nekaj naredijo. Zato enostavno ne verjamem, da so kmetje enotni pri teh zahtevah proti naravi. Proti so lahko samo ozke in v dobiček usmerjene kmetijske strukture, novodobna kmetijska oligarhija, ki uporablja, beri zlorablja, evropski sistem subvencij za financiranje svojega vpliva v družbi, lahko tudi političnega. To smo videli na Madžarskem, Češkem, Slovaškem in Bolgariji, kjer populisti dobesedno molzejo evropske milijone za najbolj umazano kmetijstvo in svoje posle. V Sloveniji se je že zgodilo, da so določene kmetijske organizacije, ki naj bi delovale v imenu kmetov in zastopale njihove interese, nasprotovale različnim predlogom ukrepov in pobudam, ki bi bile dolgoročno večini kmetov lahko samo v korist. Čemu torej kmetje nasprotujejo? Proti naravi in proti na naravi temelječemu trajnostnemu razvoju? In to v državi, ki je v mednarodnem okolju najbolj prepoznana po ohranjeni naravi in ki jo največ turistov obišče ravno zaradi nje? To pa je segment, velik za 10 % BDP in z okoli 100.000 delovnimi mesti. Narava je naša osrednja identiteta vendar, kaj smo mi brez nje? Čas je že, da začnemo v Sloveniji malo bolj zrelo obravnavati našo naravno dediščino in jo prepoznamo v trajnostnem smislu kot prihodnost našega naroda, tudi in predvsem z malo bolj ambiciozno držo države. Ne pa da v neskončnost samo ponavljamo pravljice o naših lepih gozdovih, travnikih in krasnih rekah. Resnica ni tako rožnata.”

doc. dr. Damijan Denac, direktor DOPPS

Trajnostni modeli kmetovanja na območjih Natura 2000 mogoči z izboljšanjem upravljanja in razvoja kmetijstva

Slabšanje kakovosti in izginjanje življenjskih okolij zaradi spremembe rabe zemljišč in intenzifikacije kmetijstva sodita med najpomembnejše dejavnike zmanjševanja biotske pestrosti v Sloveniji. Ključen instrument naravovarstvene politike v Evropski uniji je omrežje varovanih območij Natura 2000, vendar usklajevanje proizvodnih in naravovarstvenih ciljev na teh območjih zahteva tehten premislek o načinu pridelave in uravnoteženju ekonomskih, proizvodnih in naravovarstvenih ciljev.

Naravni rezervat Iški morost. Foto: Tilen Basle

V Sloveniji je v območja Natura 2000 vključena četrtina (25 %) vseh kmetijskih zemljišč v uporabi, od katerih veliko večino predstavlja trajno travinje, indikatorji gospodarjenja in sprememb biotske pestrosti pa so največkrat ptice, metulji in rastlinske združbe (habitatni tipi). Trendi so izrazito negativni v celotni Evropski uniji in tudi v Sloveniji, saj kažejo na močan upad številčnosti ali spremenjeno vrstno sestavo.

»Populacije ptic kmetijske krajine so doživele statistično značilen upad v celotni Evropi, v Sloveniji pa v zgolj 15 letih za skoraj petino. Še slabše gre travniškim vrstam, katerih številčnost se je v istem obdobju v Sloveniji zmanjšala za 43 %. V Sloveniji so upadle tudi populacije številnih kvalifikacijskih vrst ptic na območjih Natura 2000, ki naseljujejo kmetijsko krajino. Nedavno objavljene raziskave kažejo, da danes v Evropski uniji živi okrog pol milijarde ptic manj kot še pred nekaj desetletji, glavni povzročitelj teh upadov pa je intenzifikacija kmetijstva, predvsem povečana raba pesticidov in gnojil,« obsežnost problema pojasnjuje dr. Primož Kmecl, vodja raziskovalne skupine na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS).

V okviru ciljnega raziskovalnega projekta (CRP V4-2019) so tri raziskovalne organizacije iskale rešitve za izboljšanje upravljanja z območji Natura 2000 v Sloveniji.

Raziskovalci so oblikovali skupine območij Natura 2000 in pripravili naravovarstvene usmeritve ter analizirali ekonomske in proizvodne učinke doseganja naravovarstvenih ciljev na primeru tipičnih kmetij na Ljubljanskem barju in Krasu. Poleg tega so s kvalitativnimi raziskavami preverili pripravljenost kmetov za prilagoditev kmetovanja in proučili izkušnje in možnosti za uporabo tržnih rešitev in javnih intervencij pri usklajevanju kmetijske dejavnosti in ohranjanju biodiverzitete na varovanih območjih narave.

Njihove ugotovitve si lahko preberete v sporočilu za javnost (spodaj).

 

Pred kamero so se izvalili kar trije mladički velike uharice

Spet smo priča redkemu prizoru gnezdenja ogrožene velike uharice na Krasu. Na enem izmed gnezd, ki je opremljeno z živo kamero, so se te dni izvalili kar trije mladički. Zanimiv proces odraščanja bo možno spremljati preko domačih ekranov.

Pred kamero so se izvalili kar trije mladički velike uharice. Vir: https://uharica.ptice.si/v-zivo/

Velika uharica je naša največja vrsta sove. Zaradi njene redkosti, ogroženosti in skritega načina življenja je bilo v preteklosti gnezdenje v naravi praktično nemogoče spremljati. Sodobna tehnika in znanje pa nam danes omogočata, da lahko brez najmanjše motnje tovrstne intimne trenutke vzgoje mladičev spremljamo na daljavo.

Dve gnezdi velike uharice spremljamo z živo kamero. Žive kamere so del varstvenega projekta za veliko uharico ZaKras in imajo predvsem raziskovalni namen, obenem pa so posnetki dostopni javnosti, zato lahko prav vsak spremlja dogajanje na gnezdu in pobližje spozna skrito življenje te ogrožene vrste sove.

Tomaž Mihelič, vodja projekta ZaKras na DOPPS, je ob tem povedal. »Izjemno je, da imamo spet možnost spremljati odraščanje kar treh mladičev velike uharice. Kljub temu, da se z vrsto aktivno ukvarjamo že več kot 25 let, so nam v zadnjih letih žive kamere razkrile marsikatero uganko, saj imamo vpogled na dogajanje na gnezdu preko celega leta. Prizori, kot je menjava partnerja, težave z plodnostjo, uporaba gnezda izven gnezditvenega obdobja in prisotnost plenilcev na gnezdu so informacije, ki bi nam sicer ostale prikrite. Na veliko dogodkov nas opozorijo ljudje.«

Na strani so poleg slike v živo dostopni tudi nekateri zanimivi posnetki iz prejšnjih let. Kameri omogočata tudi nočno opazovanje gnezda tako da je možno gnezditev spremljati 24 ur dnevno.