Nova skupna kmetijska politika Evropske unije za obdobje 2023-2027 naj bi podprla prehod na bolj trajnostni način kmetovanja, med drugim tudi z osredotočanjem na podnebne spremembe in biodiverzitetno krizo. Vendar pa analiza osmih nacionalnih Strateških načrtov, ki so jo opravile partnerske organizacije BirdLife, kaže, da krvavo potrebnih sprememb v načinu kmetovanja, ki bi koristile tako kmetom kot naravi, v prihodnjih letih ni pričakovati.
Analiza Strateških načrtov Avstrije, Cipra, Nemčije, Italije, Nizozemske, Poljske, Slovenije in Španije je pokazala, da se izzivi in težave med državami sicer razlikujejo, vendar pa jih lahko v grobem povzamemo z naslednjimi ugotovitvami:
1. S sredstvi skupne kmetijske politike (dohodkovno vezane podpore, naložbe ter celo nekatere ekosheme in kmetijsko-okoljsko-podnebni ukrepi) bomo najverjetneje še naprej podpirali intenzifikacijo kmetijstva, živinorejo in dejavnosti, ki povzročajo okoljsko škodo. To bo imelo velik negativen vpliv na družbo, saj bo denar namesto v obnovo narave odtekal v nadaljevanje financiranja škodljivih praks, kot ugotavlja nedavna raziskava »Financing Our Survival: Building a Nature Positive Economy through Subsidy Reform«.
2. Oslabljena pogojenost ne bo zagotovila ustrezne zaščite voda, mokrišč, šotišč in prostora za naravo na kmetijah. To je posledica nedodelanih pravil EU, številnih dovoljenih odstopanj ter neambicioznih nacionalnih ciljev. Na ta način je pod vprašaj postavljena celotna »zelena arhitektura« ter njena sposobnost zagotavljanja boljšega varstva narave in podnebja.
3. Sheme za podnebje in okolje (ekosheme) večinoma ne bodo prinesle okoljskih koristi, nekatere pa so celo škodljive. Ekosheme so novo orodje tokratne reforme skupne kmetijske politike. Namenjenih naj bi jim bilo 25 % sredstev iz 1. stebra kmetijske politike, in sicer za ukrepe varstva podnebja in okolja. V državah članicah je bilo sicer oblikovanih nekaj dobrih ekoshem, vendar pa so te v večini primerov finančno podhranjene. Večina ekoshem pa se nanaša na ukrepe ozelenitve in druge prakse z vprašljivimi okoljskimi vplivi.
4. Kmetijsko-okoljsko-podnebni ukrepi (KOPOP) podpirajo nekatere vsebinsko neustrezne prakse, medtem ko so učinkoviti ukrepi slabo plačani ali pa neprivlačni za kmete. Države članice bodo tudi v prihodnje večinoma vztrajale pri obstoječih KOPOP, namesto da bi jih vsebinsko in finančno prenovile. Tudi med KOPOP najdemo ukrepe z vprašljivimi koristmi za naravo in podnebje, zato se postavlja vprašanje, ali bo 35 % sredstev iz 2. stebra kmetijske politike, ki so namenjena KOPOP, res obrodilo želene sadove.
Ekstenzivni suhi travnik. Foto: Katarina Denac
Bolj kot kdajkoli potrebujemo prenovo evropskega sistema kmetovanja. Ne le za izpolnitev zavez iz evropskega zelenega dogovora, strategije Od vil do vilic in Biodiverzitetne strategije, temveč tudi zato, ker nam ob nadaljevanju netrajnostnih kmetijskih praks grozi uničenje agroekosistemov, s tem pa dolgoročna sposobnost pridelave hrane. Časa za ukrepanje ni dosti in Evropa si ne more privoščiti dodatnih pet izgubljenih let. Evropska komisija mora državam članicam poslati jasen signal, da so izboljšave Strateških načrtov pogoj za njihovo odobritev. Izločiti je treba škodljive ukrepe, okrepiti pogojenost in preusmeriti sredstva iz neučinkovitih shem v dejavnosti, ki bodo dejansko prispevale k varstvu narave in podnebja.