Belorepec(Haliaeetus albicilla)
Belorepec je zelo velika ujeda s širokimi perutmi in veliko glavo. Kot pove že njeno ime, imajo odrasli osebki izrazito bel klinast rep, ki je dobro viden zlasti v letu. Zadržuje se predvsem v bližini voda, saj se prehranjuje z ribami in vodnimi pticami.
V Evropi so največje populacije belorepcev na Norveškem, v vzhodni in severovzhodni Evropi. Še pred nekaj desetletji je veljal za močno ogroženo vrsto, populacije pa so sedaj v strmem porastu. V Sloveniji je zelo redek gnezdilec in razširjen bolj ali manj le v vzhodni polovici države. Najdemo ga predvsem v nižinskih mokriščih ob Krki, Dravi in Muri, bolj izolirano pa tudi na Kočevskem in na Cerkniškem jezeru.
foto: Alen Ploj
Ribji orel(Pandion haliaetus)
Ribji orel je edina evropska ujeda, ki se prehranjuje skoraj izključno z ribami. Spomladi in jeseni ga lahko opazujemo ob naših večjih jezerih in rekah, ko s plitvimi zamahi peruti leti nad vodno gladino in opreza za ribjim plenom.
Ta ujeda živi ob velikih, z ribami bogatih jezerih, čistih in počasi tekočih rekah in celo ob ustjih rek. Evropski ribji orli prezimijo v Afriki, od koder se vrnejo konec marca. V Sloveniji ga bomo najlažje opazovali v mesecu aprilu in septembru, na zadrževalnikih in ob večjih rekah v vzhodnem delu države.
foto: Alen Ploj
Planinski orel(Aquila chrysaetos)
Planinski orel živi pretežno v gorovjih, medtem ko ga v nižinah najdemo le poredkoma. Njegov let je krepak, z globokimi zamahi dolgih, širokih peruti. Pogosto jadra v paru nizko nad pobočji. Pri tem išče hrano s prečesavanjem širše okolice območja, kjer gnezdi. Za gnezdo si navadno izbere nedostopno mesto v skalni steni in se bolj ali manj stalno zadržuje na istem območju.
Mladi orli se do odrasle dobe klatijo na velikih območjih. Iščejo si partnerja in primerno območje, ki jim bo nudilo prostor za gnezdenje in hrano. V Alpah se poleti prehranjujejo s svizci, mladimi gamsi ter ovcami, sicer pa z različnimi sesalci in ptiči. Lotijo se tudi mrhovine.
V Sloveniji je planinski orel redek gnezdilec z večino populacije v alpskem svetu. Pojavlja se tudi v predalpskem svetu, predvsem v Idrijskem in Cerkljanskem hribovju ter na obrobju Trnovskega gozda in Nanosa v Dinaridih. Drugod po Sloveniji najdemo predvsem posamične gnezdeče pare, ki gnezdijo na Pohorju, v Škofjeloškem, Polhograjskem, Posavskem in Krimskem hribovju, Kolpski dolini, na Snežniku in Kraškem robu.
foto: Andrej Tavčar
Mali klinkač(Clanga pomarina)
Mali klinkač je srednje velika ujeda, ki gnezdi v prvobitnih listnatih in mešanih gozdovih z vmesnimi vlažnimi območji, kot so vlažni travniki in barja. Večina evropske populacije gnezdi v vzhodni Evropi. Prezimuje v vzhodni Afriki, južno od ekvatorja, od koder se vrne aprila. V Sloveniji je izjemno redek gnezdilec, ki je potrjeno gnezdil le v Krakovskem gozdu.
foto: Ad Wittgen
Kačar(Circaetus gallicus)
Kačar je velika ujeda s pretežno svetlo spodnjo stranjo telesa in običajno temno glavo ter zgornjim delom prsi. V času gnezditve prebiva v odprti, raznoliki pokrajini z ekstenzivno obdelano zemljo in gozdom. Tu lovi predvsem plazilce, ki jih išče s počasnim, preiskujočim lebdenjem in spuščenimi nogami. Ko plen zagleda, se nanj spusti z razširjenimi perutmi kot padalo.
V Evropi živeči kačarji se jeseni odselijo v podsaharsko Afriko, k nam pa se vrnejo konec marca. V Sloveniji je zelo redek gnezdilec, ki ga najdemo skoraj izključno na Primorskem.
foto: Tomaž Mihelič
Rjavi škarnik(Milvus milvus)
Rjavi škarnik je srednje velika ujeda z značilnim dolgim rdečkastorjavim škarjastim repom, po katerem je dobil ime. Velik je podobno kot kanja, vendar je vitkejši. Po spodnji strani kril imajo odrasli značilen črno-belo-rdečkast vzorec.
V Evropi je razširjena in relativno pogosta vrsta. Veliko jih prezimuje v Sredozemlju, vendar jih del ostane tudi v srednji Evropi. V Sloveniji je rjavi škarnik redka a vsakoletna selivka, ki se pojavlja predvsem spomladi in jeseni, redkeje tudi pozimi.
foto: Dejan Bordjan
Črni škarnik(Milvus migrans)
Črni škarnik je najverjetneje najpogostejša svetovna ujeda. Živi predvsem v zelo odprtih krajinah s posameznimi skupinami dreves. Najpogosteje ga srečamo v bližini voda, kjer se hrani z ribjo mrhovino, ki predstavlja pomemben delež v njegovi prehrani. Gnezdi na visokem drevesu na robu gozda ali lokalno celo v obliki manjših kolonij.
V Evropi je široko razširjen, s težiščem v zahodni Evropi. Gre za selivko, ki prezimuje v Afriki, k nam pa se vrne v aprilu. V Sloveniji velja za redko gnezdilko, katere populacija je ocenjena na 10-20 parov.
foto: Alen Ploj
Rjavi lunj(Circus aeruginosus)
To ujedo lahko pogosto opazujemo, kako počasi, z vmesnim drsenjem leti nizko nad trstičjem in opreza za plenom. Hrano pogosto išče tudi na obdelovalnih površinah. Rjavi lunji gnezdijo med trsjem ob nižinskih jezerih in rekah, občasno pa tudi na žitnih poljih.
Sredi avgusta se evropska populacija prične seliti v Afriko, od koder se vrne konec marca. Pri nas je pogosta selivka in zelo redka gnezdilka, katere gnezditev je bila potrjena le na nekaj lokacijah na Štajerskem.
foto: Dejan Bordjan
Pepelasti lunj(Circus cyaneus)
Pepelasti lunj je po velikosti in obliki podoben rjavemu lunju. Samca bomo najlažje prepoznali po svetlo-sivih perutih, ki imajo črno konico (»roko«) in so črno obrobljene na zadnjem robu ter po pretežno belo-sivem trupu. Njegov življenjski prostor predstavlja odprta krajina z redkimi drevesi, gnezdo pa naredi na tleh. Za plenom opreza podobno kot rjavi lunj. V Sloveniji je vrsta prisotna na prezimovanju, med oktobrom in marcem.
foto: Dejan Bordjan
Močvirski lunj(Circus pygargus)
Samca močvirskega lunja od zelo podobnega pepelastega lunja ločimo po črni lisi na perutih in rdeče-rjavkastih pikah na podperutju. Gnezditvena območja te vrste so prostrana vlažna nižinska območja, aluvialne ravnice in vlažne resave. Ker ta območja vse hitreje izginjajo, so lunji prisiljeni gnezditi na obdelovalnih površinah, kot so žitna polja.
Močvirski lunj je v Evropi poletni gost med aprilom in septembrom, prezimuje pa v Afriki. Pri nas ne gnezdi, se pa redno pojavlja na pomladanski in jesenski selitvi.
foto: Alen Ploj
Stepski lunj(Circus macrourus)
Stepski lunj velja za najredkejšega lunja, ki v Evropi gnezdi le na skrajnem vzhodu, v Ukrajini in Rusiji. V zadnjih desetletjih je vrsta, tako kot drugod v Evropi, tudi pri nas postala redna preletnica. Stepskega lunja lahko z nekaj sreče v Sloveniji opazujemo predvsem na pomladanski selitvi, med koncem marca in začetkom aprila. Samca bomo prepoznali po pretežno svetlo-sivi do beli obarvanosti trupa in peruti ter majhni črni lisi v obliki klina na konici peruti.
Kanja(Buteo buteo)
Lebdenje v zraku, široka krila, rep rjavih in belkastih barv, zavijajoče oglašanje. Taka je podoba naše najpogostejše ujede, ki ima oster ukrivljen kljun, močne noge in prste s srpastimi, kot igla ostrimi kremplji ter močne in dolge peruti.
Najpogosteje lovi miši, voluharice, podgane in druge male sesalce, ne brani pa se niti mrhovine. V manj ugodnem delu leta se lahko kanje pri nas premaknejo na nižje nadmorske višine. Njihovo število pozimi je lahko celo večje kot med gnezditvijo, saj k nam priletijo tudi osebki s severa in vzhoda Evrope. Primarni življenjski prostor kanje je kulturna krajina s svetlimi gozdovi in travniki, lahko pa jo vidimo tudi visoko v gorah ali ob naseljih.
V letih, ko se poveča številčnost miši in voluharic, kanja vzredi več mladičev, v zanjo slabih letih pa manj. Tako se uravnava številčnost populacije glede na količino razpoložljivega plena. V Sloveniji je kanja splošno razširjena in ni ogrožena.
foto: Jure Novak
Sršenar(Pernis apivorus)
Sršenar je poletna vrsta, ki se v Evropi pojavlja med majem in septembrom, prezimuje pa v Afriki. Naseljuje gozdove s posekami in jasami, pa tudi mozaično krajino z manjšimi zaplatami gozda, travišči ali manjšimi močvirji. Izogiba se večjim odprtim površinam in človekovim naseljem. Po videzu in velikosti je podoben kanji. Za samce je značilna siva glava z rumenim očesom. Posebnost sršenarja je njegova prehrana, saj je specializiran za iskanje ličink v gnezdih os in drugih kožekrilcev.
V Sloveniji je vrsta razširjena skoraj povsod, a maloštevilno. Zaradi njenega skrivnega življenja v času gnezdenja je vrsta verjetno marsikje spregledana.
foto: Tjaš Jarc
Skobec(Accipiter nisus)
Skobec je zelo hitra in gibčna ujeda, ki lovi predvsem manjše ptice, pogosto tudi po vrtovih in na naših ptičjih krmilnicah. Prepoznamo ga po sivorjavi obarvanosti zgornjega dela in grahastem vzorcu na beli podlagi spodnjega dela telesa. Rep je dolg z razločnimi črnimi pasovi, nad očesom z rumeno šarenico pa je prisotna bela nadočesna proga.
Skobec velja poleg kanje za najpogostejšo evropsko ujedo. Tudi pri nas je splošno razširjen, saj ga najdemo po celi Sloveniji, skozi celo leto. Njegov življenjski prostor predstavljajo gozdovi, pogosto tudi v bližini človekovih bivališč. Izogiba se le večjim sklenjenim gozdnim kompleksom in visokogorju. Svoj plen lovi tako v gozdovih z gosto podrastjo, kot tudi v odprti krajini.
foto: Zarja Platovšek
Kragulj(Accipiter gentilis)
Kragulj se od bližnjega sorodnika skobca loči predvsem po velikosti, saj je obarvanost pri obeh vrstah zelo podobna. Ker je kragulj večji, lahko lovi večji plen, kar zmanjšuje tekmovalnost z manjšim skobcem. V preteklosti so ga lovili in preganjali tako lovci kot rejci kokoši, vendar pa si je populacija po prepovedi lova počasi opomogla. Danes je razširjen po vsej Evropi.
V Sloveniji je prisoten v večjem delu države, čeprav ni nikjer zelo pogost. Kragulj je gnezdilec gozda: pogosto gnezdi v nižinskih gozdnih kompleksih, manjših gozdičkih, a tudi v kmetijski krajini s sestojih večjih dreves in, ponekod v Evropi, celo v mestnih parkih.
foto: Leon Kebe
Beloglavi jastreb(Gyps fulvus)
Beloglavi jastreb je po rjavem jastrebu ( Aegypius monachus ) druga največja ujeda v Evropi. V letu ga najlažje prepoznamo po zelo dolgih in širokih perutih z dobro vidnimi »prsti« (primarna peresa), zelo kratkemu repu, svetlo-rjavi obarvanosti trupa in dela kril ter svetli glavi.
Razširjen je po goratih območjih južne Evrope, od Španije pa vse do Kavkaza. V Sloveniji ne gnezdi, se pa redno pojavlja na preletu v zahodni polovici države. Nam najbližja gnezdišča so v sosednji Italiji, v Julijskih Predalpah, kjer je bil ponovno naseljen v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. Pri nas bomo vrsto najlažje opazovali v toplem poletnem vremenu, vzdolž gorskih grebenov Soške doline in Dinaridov ter na Krasu.