Škorec(Sturnus vulgaris)
Razen v obdobju gnezdenja je škorec zelo družaben ptič. Združuje se lahko v velike jate, posebno na prenočiščih. V svatovskem perju je črno obarvan, kljun pa je rumen. Pozimi ga prepoznamo po črnem kljunu in številnih belih pikah po celem telesu.
Škorec ima najraje pokrajine z razredčenimi starimi listavci, zato ga najpogosteje srečamo v parkih, vrtovih in sadovnjakih ter v bolj odprtih, presvetljenih gozdovih. V Sloveniji sodi med najpogostejše gnezdilke kmetijske krajine. Pogosto gnezdi tudi v urbanem okolju. Gnezdo si najraje splete v zapuščenih duplih detlov in žoln ter v primernih gnezdilnicah.
Prezimovališča srednjeevropske populacije so predvsem v južni Evropi in severni Afriki. Pri nas je škorec zelo pogosta gnezdilka po večjem delu države. Največje jate se tvorijo v obdobju po gnezditveni sezoni, v pozni jeseni pa dosežejo svoj višek številčnosti. Manjše število škorcev pri nas tudi prezimuje.
foto: Aleksander Kozina
Rožnati škorec(Pastor roseus)
Rožnati škorec je ime dobil po rožnatem perju na hrbtni in trebušni strani telesa, ki je v kontrastu s črnim perjem na perutih, glavi in repu. Značilen je tudi dolg, črn čop na glavi.
Gnezditveni prostor te vrste so stepe in kmetijska krajina v jugovzhodni Evropi, na Kavkazu in v Turčiji. Za rožnatega škorca je značilno klateško pojavljanje v jatah, ki skoraj vsako leto dosežejo tudi srednjo Evropo.
V Sloveniji velja za redko vrsto katere se manjše jate pojavljajo v pozni pomladi (konec maja in začetek junija), predvsem v Istri. Jate na potepu imajo rade sadno drevje. Najpogosteje jih bomo opazili med hranjenjem na zrelih češnjah. Nemalokrat so rožnati škorci pomešani v večjih jatah navadnih škorcev.
foto: Maarten de Groot