Opis območja

Pohorje se kot največje hribovje v slovenskem delu silikatnih Vzhodnih Alp po številnih značilnostih precej razlikuje od preostalega, pretežno karbonatnega alpskega sveta. Osrednji del Pohorja je razgibana planota na nadmorskih višinah med 1200 in 1500 metri, ki je tudi naravovarstveno najpomembnejša. Proti vzhodu in zahodu se območje nadaljuje v obliki zaobljenega slemena, pri čemer je zahodni del precej višji. Pohorje je zelo vodnato območje, prepredeno s številnimi globokimi grapami potokov. Prekrivajo ga pretežno smrekovi gozdovi, na nekaterih predelih pa so se razvila visoka barja s šotnim mahom, med katerimi je največje in najbolj znano Lovrenško barje. Posebnost najvišjih predelov Pohorja so obsežna travišča ali planje, ki so nastale kot posledica krčenja gozda za potrebe pašništva, glažutarstva in fužinarstva.

Kvalifikacijske vrste ptic

V sestojih iglastih gozdov, ki jih spremljajo številne naravne presvetlitve na vlažnih barjanskih tleh, živi več vrst sov. Med njimi sta posebej pomembna mali skovik Glaucidium passerinum in koconogi čuk Aegolius funereus. Oba naseljujeta višje predele Pohorja, najpogostejša pa sta v pasu nad 1200 metri nadmorske višine. Koconogi čuk za svoj obstoj potrebuje gozdove, kjer živi črna žolna Dryocopus martius, saj gnezdi skoraj izključno v opuščenih duplih te vrste. Malega skovika najpogosteje srečamo v bližini manjših čistin, na robovih barij in drugih presvetlitev v gozdu. Gozdni rezervati z zrelim gozdom in večjo količino mrtvega lesa, kakršna sta na primer rezervata Črno jezero in Lovrenška jezera, so pomembni za nekatere bolj specializirane vrste, kot je triprsti detel Picoides tridactylus. Na pohorskih planjah živi tudi majhna populacija ruševca Lyrurus tetrix, ki šteje vsega nekaj svatovsko razpoloženih petelinov. Močno ogrožena vrsta je tudi divji petelin Tetrao urogallus, katere številčnost se je v zadnjih desetletjih močno zmanjšala, čeprav je habitat na Pohorju zanj primeren.

Grožnje

Zaradi naravnih danosti je gozdarstvo od nekdaj pomembna gospodarska panoga tega območja. Ugodno stanje obstoječih gozdov lahko ogrozijo nepremišljeni posegi in intenziviranje rabe. S propadom fužinarstva na začetku 20. stoletja in posledičnim prenehanjem krčenja gozda na ovršnih delih Pohorja ter uporabe pašnih površin se je pričelo zaraščanje travnatih planj.

Veliko grožnjo avifavni ter drugim ogroženim vrstam in habitatom predstavljajo številne turistične dejavnosti na Pohorju, med katerimi so mnoge neustrezne in povsem neusmerjeno umeščene v prostor. Večina gozdnih cest je prevoznih in zato odprtih za turiste, ki v času gnezditvene sezone v osrednje območje nenadzorovano vnašajo nemir. Pred hrupom pa niso varni niti gozdni predeli brez cest, saj na njih lahko pogosto srečamo štirikolesnike, katerih uporaba izven cest je sicer prepovedana.

Priložnosti

Potencialne možnosti za razvoj naravi in ljudem prijaznih, mehkih oblik turizma in rekreacije, ki jih ponuja bogata naravna in etnološka dediščina na Pohorju, še niso povsem izkoriščene. Predvsem pa tovrstne dejavnosti še niso urejene na sonaraven način, ki bi resnično omogočal dolgoročno sožitje ohranjanja narave in človekovih dejavnosti. Smiselno bi bilo razmisliti o obuditvi nekaterih tradicionalnih oblik gospodarjenja, kot je ekstenzivna živinoreja za pridelavo mlečnih izdelkov v sirarnicah (švajgah).

Povezave

BOŽIČ, L. (2003):
Mednarodno pomembna območja za ptice v Sloveniji 2. Predlogi Posebnih zaščitenih območij (SPA) v Sloveniji. Monografija DOPPS št. 2. str. 35–40.
DOPPS, Ljubljana.

BOŽIČ, L. & VREZEC, A. (2000):
Sove Pohorja.
Acrocephalus 21 (98/99): 47–53.