Kosec

Monitoring kosca v Sloveniji

V Sloveniji gnezdi med 300 in 400 koscev, od tega največ na Ljubljanskem barju. Temu območju pomenu sledijo Cerkniško jezero, Breginjski Stol, dolina Reke, porečje Nanoščice, Planinsko polje, Jovsi in Pivško podolje.

Prvi popis teritorialnih samcev kosca v Sloveniji je bil izveden leta 1992 in je potekal na vseh območjih s primernim habitatom. Takrat se je pričela tudi znamenita akcija »Crex night« – hkratno štetje koscev na celotnem Cerkniškem jezeru, ki ga vsako leto opravijo usposobljeni prostovoljci. Štetje je najdlje trajajoči monitoring katerekoli vrste ptice v Sloveniji.

Iz koščevega življenja

Samci koscev že nekaj dni po prihodu iz prezimovališč v južni in vzhodni Afriki pričnejo s klicanjem samic. Glasni »kreks-kreks«, ki ga ponovijo tudi več kot 10.000-krat v eni noči, je botroval znanstvenemu in slovenskemu imenu vrste. Njegova zveza s samico traja le dober teden, nato pa skrb za zarod povsem prevzame samica, samec pa skuša pritegniti novo partnerico.

V preprosti, s travo in zelišči obloženi vdolbini na tleh samica znese 8–10 jajc, iz katerih se izvalijo črni begavci. Zanje skrbi le prvih 10–15 dni, nato pa jih zapusti, da bi oblikovala drugo leglo.

V prehrani kosca prevladujejo različni talni nevretenčarji (žuželke, polži, deževniki, dvojnonoge), ki jih dopolnjuje s semeni trav in šašev.

Ogroženi in vse redkejši

Z rednim štetjem koscev na vseh zanj pomembnih območjih smo že kmalu po letu 2000 zabeležili zmanjševanje njegove populacije. Slovenska populacija kosca se je od leta 1999, ko je bila glede na dosedanje popise največja, do leta 2010 zmanjšala kar za polovico. Levji delež upada se je zgodil na Ljubljanskem barju, kjer je v istem obdobju izginilo tudi veliko vlažnih, pozno košenih travnikov.

Kosca najbolj ogroža intenzifikacija kmetijstva, ki se kaže v zgodnji prvi košnji, večkratnih košnjah letno, premeni vlažnih travnikov v njive, njihovem izsuševanju, pretiranem gnojenju in dosejevanju travno-deteljnih mešanic.

Negativen vpliv imajo tudi intenzivna paša, opuščanje tradicionalne rabe in posledično zaraščanje ter urbanizacija, pri kateri habitat kosca izgine zaradi pozidave.

Koliko travnikov na Ljubljanskem barju je za kosca sploh še primernih?

Leta 2003 smo s pomočjo prostovoljcev poleg pojočih samcev kosca na Ljubljanskem barju popisali tudi pokošenost travnikov na devetih ploskvah. Takrat je bilo sredi junija pokošenih 59,7 odstotkov vseh pregledanih travnikov. Raziskavo smo v nekoliko spremenjeni obliki ponovili leta 2013. Ugotovili smo, da je bilo sredi junija pokošenih 62 odstotkov vseh pregledanih travnikov, sredi julija pa kar 79 odstotkov. To pomeni, da večina koscev na Ljubljanskem barju ne more speljati niti prvega, kaj šele drugega legla mladičev.

Travniškim pticam naklonjena kmetijska politika?

V letu 2005 smo na DOPPS oblikovali posebej za koščeve ekološke zahteve prilagojen kmetijsko-okoljski ukrep »Ohranjanje habitatov ptic vlažnih ekstenzivnih travnikov na območjih Natura 2000« ali na kratko VTR.

Ker je ta ukrep del Programa razvoja podeželja 2007–2013, lahko kmetje zanj dobijo finančno podporo, upoštevati pa morajo naslednje zahteve: prva košnja je možna šele po 1. 8., pašna raba travnika ni mogoča in za parcele, večje od enega hektarja, je obvezna košnja iz sredine travnika navzven.

Žal pa dobro zamišljen ukrep zaradi nizkega plačila in promocije za večino kmetov ni privlačen. Leta 2013 je bil vpisan le na petih odstotkih vseh možnih površin.

Varstvo kosca z zgledom – Naravni rezervat Iški morost

Na Ljubljanskem barju smo v okviru projekta LIFE vzpostavili Naravni rezervat Iški morost. Skupaj z lokalnimi kmeti smo združili moči v gospodarjenju na koscu in drugim ogroženim travniškim pticam prijazen način. In naši rezultati? Na manj kot 0,5 % površine Natura 2000 območja za ptice Ljubljansko barje gnezdi kar 10 % vseh barjanskih koscev!