O rezervatu
Naravni rezervat Iški morost je dom velikih škurhov, ki v hladnem jutru kot starodavni trubadurji pozdravljajo sonce, barjanskih okarčkov, ki se pasejo na srčni moči, prelestnih pegastih lesketnikov, posedajočih na mejicah, in sramežljivih koscev, ki se skrivajo v barjanskih travnikih, posejanih z munci.
Mokrotni travniki, njihov edini dom, so danes v Evropi že velika redkost. Naravni rezervat na Ljubljanskem barju je eno od njihovih poslednjih zatočišč.
Iški morost leži na jugovzhodnem delu Ljubljanskega barja ob reki Iški, severno od vasi Brest. Od obrobja Ljubljane je oddaljen pet kilometrov. S skupno površino 63,5 hektarjev je rezervat pomembno območje za ohranjanje številnih ogroženih živalskih in rastlinskih vrst, posebno tistih, ki so vezane na tradicionalno kmetijsko kulturno krajino s prevladujočimi vlažnimi ekstenzivnimi travniki.
foto: Barbara Vidmar
Kaj je posebnost Iškega morosta?
Na območju rezervata je ohranjenih nekaj najlepših primerov vlažnih barjanskih travnikov na Ljubljanskem barju in tudi največja sklenjena površina močno ogroženega travniškega habitatnega tipa – vlažnega travnika z modro stožko (Molinietum).
Primerljivo velikih sklenjenih površin tega življenjskega prostora v Sloveniji skorajda ni več. Marsikje drugje so vlažni travniki razdrobljeni med njivami, intenzivnimi travniki, hišami, cestami in podobno ali pa se zaradi opuščanja rabe močno zaraščajo. Takšna razdrobljenost mnogim živalim, kot so na primer travniške ptice, ne omogoča dolgoročnega preživetja njihovih populacij, saj za uspešno gnezdenje potrebujejo večje površine.
V rezervatu se pojavlja tudi večina drugih življenjskih prostorov, značilnih za Ljubljansko barje. Tukaj najdemo različne tipe travnikov, mejice, sestoje visokih steblik, visoko šašje, grmišča, poplavni gozd ter vse vmesne prehodne oblike, zato je pestrost vrst visoka. Pomen takšne mozaičnosti se jasno vidi tudi pri pticah, saj na območju rezervata prebiva več kot polovica vseh gnezdilk Ljubljanskega barja.