Ptice in ljudje
Ljudje smo že od nekdaj navdušeni nad pticami. Radi jih opazujemo, poslušamo njihovo petje in občudujemo mojstrsko sposobnost letenja, ki so ga osvojile. V številnih človeških kulturah po vsem svetu so ptice v ljudskem izročilu pomemben del zgodb, pregovorov in pesmi. Ptice so imele svojo vlogo tudi pri raziskovanju zakonitosti letenja in z njihovim posnemanjem človek lahko osvojil nebo.
Danes so ptice pomembni glasniki stanja našega okolja in ambasadorji mnogih ogroženih in izginjajočih življenjskih prostorov. Zaradi njihove priljubljenosti med ljudmi in naše neusahljive želje po razkrivanju njihovega načina življenja so ptice tudi med najbolj raziskanimi živalskimi skupinami na svetu.
Le kdo ne pozna pregovorov »Ena lastovka še ne prinese pomladi« in »kadar lastovka nizko leta, lahko kmalu pričakujemo dež«? Že naši predniki so vremenske in druge pojave razlagali tudi s pomočjo opazovanja in vedenja ptic.
Kmečka lastovka, foto: Tone Trebar
V stari Grčiji je bil čuk simbol modrosti in sveta ptica, posvečena boginji Ateni. Od tod tudi izhaja njegovo znanstveno ime Athene noctua.
foto: Tomaž Mihelič
Že Leonardo da Vinci je natančno opazoval ptice in razmišljal o različnih možnostih, ki bi človeku omogočile letenje. Nemec Otto Lilienthal pa je bil konec 19. stoletja prvi človek, ki je uspešno poletel z napravo, ki jo je izdelal na osnovi svojih študij leta in peruti bele štorklje.
foto: Aleksander Kozina
Dinozavri so še vedno med nami!
Ptice so dokaj stara živalska skupina, ki se je razvila v obdobju jure, torej pred približno 200 do 145 milijoni let. Raziskovanje zgodovine njihovega razvoja prinaša mnoge presenetljive ugotovitve in to področje je zaradi številnih nepojasnjenih skrivnosti danes za znanstvenike zelo zanimivo. Ugotovili so namreč, da so ptice edini živeči in neposredni potomci dinozavrov!
Za mnoge je težko predstavljivo, a dokazi znanstvenikov so v zadnjih letih vse bolj jasni – na pogled krhek plavček je sodobni dinozaver.
foto: Ivan Esenko
Strašljivo oko dinozavra? Ne. Oko na sliki pripada sivi čaplji.
foto: Dušan Klenovšek
Ptičji rekorderji in posebneži
Ptice so ena izmed največjih skupin vretenčarjev in na našem planetu skoraj ni kraja, ki ga ne bi naselile ali ga vsaj občasno obiskale. Ptice živijo v gozdovih, stepah, gorah, puščavah, ob obalah, na odprtih morjih in na ledeno mrzlih območjih polarnega kroga. Posledično so tudi oblike, velikosti in načini življenja posameznih vrst zelo raznoliki. Predstavljamo nekaj ekstremistov in posebnežev, ki jih lahko opazujete tudi pri nas.
Z razponom kril, ki dosega tudi več kot neverjetnih 2,5 metra, je beloglavi jastreb ena izmed največjih ujed v Evropi.
foto: Jure Novak
Hudournik je lastovki podobna ptica, ki dobesedno živi samo v zraku. No, vsaj prva tri leta svojega življenja, saj se mladi hudourniki od trenutka, ko zapustijo gnezdo, pa vse do takrat, ko sami postanejo starši, nikoli ne spustijo na tla. V zraku se hranijo, parijo in celo dremajo.
foto: Peter Buchner
Vranjeki so ekstremni potapljači. Njihovi potopi namreč dosežejo globino do 80 m in trajajo do blizu dveh minut. Zato, da se med posameznimi potopi »nadihajo« dovolj zraka, potrebujejo od 20 sekund do ene minute.
foto: Kajetan Kravos
Hitrostni rekord med živalmi je v lasti sokola selca, ki lahko med vrtoglavim strmoglavljanjem na plen doseže preko 180 kilometrov na uro.
foto: Dietmar Nill
Rumenoglavi kraljiček tehta le 5 gramov in je od konice kljuna do konca repa velik manj kot 10 centimetrov. To je približno toliko, kot je dolžina kazalca pri odraslem človeku.
foto: Dušan Klenovšek
Neumne ptice? Kje pa!
Ptice so precej inteligentne živali, zlasti vrste iz družin vranov in papig. Sive vrane si pri lomljenju lupinastega sadja pomagajo tako, da ga namestijo na kolesnico ceste in počakajo, da čezenj zapelje avtomobil. Nekatere so se celo naučile razbrati semaforje in tako vedo, kdaj je varno skakljati po cestišču. Nemalokrat jih lahko tudi opazujemo, kako s tovrstnim »plenom« v kljunu poletijo visoko v zrak in ga spustijo na trdo podlago, da lupina poči.
foto: Dare Fekonja
Pero
Ptice so edine danes živeče živali, ki imajo peresa. Podedovale so jih od svojih prednikov dinozavrov, pri katerih so vsaj prvotno najverjetneje služila za toplotno izolacijo. Peresa so kožne tvorbe iz roževine – snovi, iz katere so tudi naši nohti in lasje – in ptice ščitijo pred vročino in mrazom ter jim omogočajo letenje.
Pigmenti, posebne kemijske snovi, in fine strukture na površini, zaradi katerih vidimo na peresih različne barvne vzorce, pticam omogočajo tudi možnost kamuflaže (»zlivanja« z okolico) in igrajo pomembno vlogo pri iskanju partnerjev.
Mnoge vrste ptic so za naše oči skromnih rjavih in sivih odtenkov, druge pa so, zlasti v soju sončnih žarkov tako kot ta vodomec, prav bleščeče mavričnih barv.
Vodomec, foto: Peter Buchner
Kam poleti nenadoma »izginejo« vsi samci mlakarice, ki jih sicer prepoznamo po značilno zelenkasto obarvano glavi in večinoma sivem trupu? Tako kot nam rastejo nohti in izpadajo lasje, tudi ptice menjajo perje. To se običajno zgodi dvakrat na leto, pojav pa imenujemo golitev. Na fotografiji je samec mlakarice, slikan v juliju.
foto: Radoš Šumrada
Odrasle ptice imajo več vrst peres. Poleg tistih, ki pokrivajo telo, rep in krila in ki jih tako tudi delimo na krovna, repna in letalna (s skupnim imenom pa jim pravimo konturna peresa) imajo še lasasto perje, ki ima čutilno funkcijo in leži pod konturnimi peresi.
Čebelar, foto: Jure Novak
Puh je toplotna zaščita, ki nekatere mladiče ptic ščiti pred pregrevanjem ali podhladitvijo. Pri velikem žagarju, ki gnezdi v drevesnih duplih, pa služi tudi kot »amortizer«, saj mladiči kmalu po izvalitvi poskačejo na tla, ki so običajno več metrov nižje od vhoda v gnezdo.
foto: Tomi Trilar
Zakaj ptice pojejo?
Med jutranjim sprehodom po gozdu lahko poslušamo prave koncerte ptičjih napevov, kar nam nezmotljivo pove, da je prišla pomlad. Toda ali ptice resnično pojejo iz čistega veselja, ki v takšnem trenutku preveva tudi nas, naključne poslušalce? V resnici se ptice oglašajo zato, da se lahko med seboj sporazumevajo – tako na primer označujejo meje svojega območja (teritorija) ali pa da se med seboj opozarjajo pred morebitno nevarnostjo.
Poznavanje ptičjega petja je izredno pomembna sposobnost, ki nam omogoča popisovanje ptic, s čimer ugotavljamo njihovo prisotnost in številčnost na nekem območju. Poznavalci lahko namreč prav po petju nedvomno določajo vrste. Nekateri raziskovalci se ukvarjajo tudi s posebno metodo za proučevanje ptičjega oglašanja, ki jo imenujemo bioakustika. V Sloveniji največ posnetkov oglašanj ptic hrani Slovenski arhiv živalskih zvokov, ki deluje v okviru Prirodoslovnega muzeja Slovenije.
Škorec je med najbolj kreativnimi pticami pevkami, saj v svoje napeve pogosto vnaša zvoke iz okolice, ki jih nato povezuje v izvirne kombinacije. Čeprav poznavalce s tem nemalokrat nehote »povleče za nos«, pa lahko takšne »sleparje« z nekaj izkušnjami hitro razkrinkamo.
foto: Leon Kebe
Ornitologi, raziskovalci ptic, lahko pri nekaterih vrstah s pomočjo posnetkov ločimo med posameznimi samci. Njihovi glasovi se med seboj namreč dovolj razlikujejo, da to lahko zazna tudi človeško uho. Eden takšnih primerov je veliki skovik.
foto: Tomaž Mihelič
Taščica – nedolžno izražanje veselja nad pomladjo ali divje in agresivno označevanje svojega teritorija?
foto: Tilen Basle
Med ptice pevke, ki jih združujemo v taksonomski skupini Passeriformes, uvrščamo tudi vrste iz družine vranov kot je krokar., čeprav njihovo oglašanje ljudje največkrat opisujejo kot neprijetno krakanje.
foto: Dare Fekonja
Dvorjenje, pomembna ljubezenska igra
Samci samice opozarjajo nase s petjem in razkazovanjem ter jim dvorijo z majhnimi »darilci«, kot so hrana in material za gradnjo gnezda. Iščejo tudi dupla in jih »kažejo« samicam z željo, da bi zahtevnim damam katero ugajalo. Samec z najbolj lepo urejenim perjem, energičnim plesom med dvorjenjem in lepo okrašenim gnezdom je za samice najbolj privlačen. To so namreč jasni znaki, da je takšen samec zdrav in verjetno tudi nosilec dobrega genskega materiala, ki ga bodo podedovali njeni mladiči.
Samci divjega petelina se zgodaj spomladi zadržujejo na t.i. rastiščih, kjer se z oglašanjem in šopirjenjem postavljajo pred samicami. Neredki so tudi divji medsebojni spopadi, s katerimi določajo lego in velikost svojih teritorijev na rastišču.
foto: Tomaž Mihelič
Samec plašice iz cvetov vrb, ki jih imenujemo mačice, zgradi več nežnih, a stabilnih, visečih gnezd. Samica si jih nato ogleda in slednjič zasede najboljšega po svoji izbiri.
foto: Tone Trebar
Niso vedno samci tisti, ki dvorijo. Barvito obarvana samica ploskokljunega liskonožca, ki gnezdi na severu Evrope, pri nas pa se pojavlja le občasno, se vede teritorialno in dvori manjšim in mnogo manj opazno obarvanim samcem.
foto: Mihaela Pavličev
Svetovni popotniki
Ptičje selitve so eden izmed najbolj navdušujočih naravnih pojavov. Vsako leto stotine milijonov ptic zapusti svoja gnezditvena območja z namenom, da bi na območjih z boljšimi viri preživele pomanjkanje hrane. Mnoge vrste ptic gnezdilk v Sloveniji se jeseni odselijo proti jugu, kjer so območja s toplejšim podnebjem, in se tako izognejo neugodnemu pomanjkanju hrane, ki pozimi vlada pri nas.
Selitveno pot spremljajo neštete nevarnosti. Mnoge ptice selivke vsako leto prepotujejo več tisoč kilometrov dolge poti prek visokih prelazov, morij in puščav na poti do prezimovališč v Afriki. Pri tem kljubujejo viharjem, suši, pomanjkanju hrane in podnebnim spremembam, pa tudi ljudem in našim posegom v okolje. Te epske pustolovščine, ki potekajo že tisočletja, nas povezujejo, saj ptice ne poznajo meja držav in različnih kultur.
Pot iz Evrope v Afriko pri beli štorklji traja 20 dni. Vsak dan so se ptice prisiljene ustaviti, zato je zanje življenjskega pomena, da najdejo ohranjena območja, kjer je dovolj hrane in miru za počitek. Z izsuševanjem mokrišč, lovom, intenzivnim kmetijstvom in širjenjem puščav zaradi podnebnih sprememb ta območja hitro izginjajo, bela štorklja pa ima tako vedno slabše pogoje za selitev, kar lahko vodi v zmanjšanje njene številčnosti.
foto: Dejan Bordjan
Selitve ptic so fantastične in skoraj nepredstavljive poti. Kmečka lastovka vsako leto na poti iz Slovenije v Afriko preleti tudi do 4.500 kilometrov, ob vračanju nazaj v domače gnezdo pa še enkrat toliko.
foto: Tomi Trilar
Kačarji se selijo podnevi, pri čemer z razširjenimi perutmi lovijo t. i. termiko, zračne vzgornjike, ki jih dvignejo na velike višine. Tako lahko z jadranjem prepotujejo tudi več kot 450 kilometrov na dan. Kljub navidezni enostavnosti tudi jadranje zahteva veliko energije.
foto: Tomaž Mihelič
Zaradi lova vzdolž obal Jadranskega morja vsako leto izgubimo za eno Slovenijo prebivalcev tega planeta! Vsako leto na tem območju ustrelijo več kot dva milijona ptic selivk. Razlogi za to so intenzivna lovska aktivnost več kot 200.000 (v glavnem ilegalnih) lovcev, neučinkovit nadzor in neurejena zakonodaja v večini držav na Balkanu. Pomoru ne uidejo niti ogrožene vrste, kot je žvižgavka.
foto: arhiv DOPPS
Ptičji kljuni in prehrana ptic
Ptice nimajo zob, zato morajo biti njihovi kljuni zelo učinkovita orodja, ki jim omogočajo, da vsak dan zaužijejo dovolj hrane za nadomestitev energije, ki jo izgubijo zaradi letenja, drugih aktivnosti in izgube toplote. Raznolikost ptičjih kljunov nam razkriva tip hrane in prehranjevalne navade vrst ter s tem osupljive prilagoditve na določeno okolje.
Prehrana ptic se lahko spreminja z različnimi letnimi časi. Velika sinica, ki med gnezditveno sezono lovi predvsem žuželke, se pozimi večinoma prehranjuje s semeni.
foto: Ivan Esenko
Krivokljun s svojim nenavadnim, prekrižanim kljunom razpira luske storžev in tako iz notranjosti potegne semena.
foto: Peter Buchner
Pobrežniki, kot je močvirski martinec, uporabljajo svoje dolge, tanke kljune za iskanje mehkužcev in drugih nevretenčarjev v blatnih pobrežjih in mokriščih.
foto: Kajetan Kravos
Samica velike uharice je večja od samca, kar poleg tega, da tako lažje zaščiti mladiče v gnezdu, tem sovam omogoča tudi, da partnerja ne tekmujeta za enak plen, saj samec večinoma lovi nekoliko manjše živali. Takšna velikostna razlika je značilna za mnoge vrste ujed in sov.
foto: Tomaž Mihelič