Ustanovna skupščina DOPPS je potekala 8. 12. 1979 v Ljubljani.
foto: Marko Aljančič

Na današnji dan mineva natanko 35 let od ustanovitve Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s predsednikom društva, gospodom Rudolfom Tekavčičem.

Ornitologija ima v Sloveniji kar bogato zgodovino. Kakšne so bile okoliščine v letu 1979, ko je bil ustanovljen DOPPS, in kaj so bili cilji in dosežki mladega društva?

“Večina članov iniciativnega odbora je do takrat delovala pod okriljem Kustodiata za ornitologijo pri Prirodoslovnem muzeju Slovenije, osredotočeni pa so bili predvsem na obročkanje ptic. Z ustanovitvijo DOPPS se je pričelo sistematično popisovati ptice za obdelavo in interpretacijo favnističnih, biometričnih in golitvenih podatkov. V tistem času je šlo predvsem za nacionalni ugled ter približevanje in sodelovanje s podobnim evropskimi društvi. V mnogih evropskih državah so že izhajali nacionalni Atlasi ptic, mi pa smo se komaj rodili. Prvi korak je zato bila izdaja društvenega glasila Acrocephalus, kjer smo pričeli objavljati terenske podatke, ki tako niso več zastajali v beležkah popisovalcev. Prva številka je izšla že februarja 1980, njen prvi urednik pa je bil Iztok Geister. V reviji Acrocepalus in kasnejšem Svetu ptic je zbrana praktično vsa zgodovina napredka in delovanja društva.”

Acrocephalus je pričel izhajati zelo zgodaj in je omogočal pregled in objavo ornitoloških podatkov na območju Slovenije. Vendar pa to ni bila edina pomembna naloga, ki ste si jo ornitologi in ljubitelji narave zadali v tistih časih?

“Ena izmed prvih nalog takratnega društva je bila, da v petih letih popišemo ptice gnezdilke
in tako čim prej pridemo do Atlasa ptic, saj smo se s tem želeli približati našim sorodnim društvom po Evropi. Ob popisih gnezdilk smo pričeli tudi s popisi ptic za Zimski ornitološki atlas. Prvi atlas je izšel leta 1995, drugi, Zimski pa leta 1996. V teh prvih letih delovanja društva pa se ni samo popisovalo, ampak je bila ustanovljena tudi Komisija za varstvo narave. Začetki so bili kar težki, vsaj kar se tiče financ, ki so bile odvisne samo od letne članarine takratnih članov.”

Devetdeseta leta so bila za društvo izjemnega pomena. Kaj se je zgodilo?

“Leta so hitro minevala, društvo je napredovalo in se razvijalo, generacije so se zamenjale. Pridobili smo sponzorja (Mobitel), ki je društvu s finančnimi prispevki pomagal, da smo se lahko reorganizirali. Ustanovljena je bila društvena pisarna z enim zaposlenim, danes pa društvo zaposluje 24 ljudi. S tako organizacijo društva, znanjem in s sodelovanjem vseh članov društva, je bil napredek ogromen, viden v družbi in širše. Danes smo poznani v Evropi, tudi kot dolgoletni člani mednarodne organizacije BirdLife International.”

Društvo danes upravlja s tremi naravnimi rezervati in vsak izmed njih govori svojo zgodbo. Kako vidite te zgodbe danes?

“Naravni rezervat Škocjanski zatok je z nastankom postal prvi naravni rezervat za ptice v Sloveniji. Posebnega pomena, za kar je bilo potrebno ogromno truda, je bilo pridobiti zaupanje državnih organov (MOP), od katerih smo pridobili koncesijo za upravljanje območja.”

Zdi se, kot da je bilo to ključno tudi v prihodnosti?

“Zaupanje različnih organov pomeni, da svoje delo strokovno in dobro opravljaš. Takšno zaupanje in znanje je potrebno pridobiti in slednje smo uspešno prestali ob nastajanju našega druge naravnega rezervata, Naravnega rezervata Iški morost. Slednji je bil prvi večji projekt z našim delnim lastništvom območja, na katerem smo se učili upravljanja in prvih popisov redkih vrst. Danes vso to pridobljeno znanje uspešno uporabljamo pri novih projektih, kot so na primer Ormoške lagune. Naravni rezervat Ormoške lagune bodo naslednje leto zgodba zase, kar pa je naše samostojno delo. Seveda gre zahvala predvsem nekdanji Ormoški tovarni sladkorja, oziroma njihovim lastnikom na Nizozemskem, ki so nam to območje podarili.”

Prenos in uporaba znanj, ter dobrih izkušenj v prihodnje projekte je ključna in se je na društvu izkazala za odličen recept. Vsa leta smo napredovali, se učili in izpolnjevali, pridobili zaveznike in nasprotnike ter krmarili po razburkanih vodah. Bi društvo danes lahko primerjali s časi iz njegovega nastanka?

“Primerjava društva danes s časom njegovega nastanka in takratno organiziranostjo je skoraj nemogoča. V vseh teh letih je bilo nekaj novega, napredek je bil viden tako organizacijsko v pisarni, kot v sekcijah, ki so bile ustanovljene po vsej državi. Izjemen znanstven korak naprej je bil storjen na popisih ptic za novi Atlas, kot tudi na drugih področjih (tiskovinah, knjigah in revijah).

Seveda, da nam je to uspelo, gre v prvi vrsti zahvala našim zvestim članom, ki so vsako leto opravili ogromno dela, odgovornim v pisarni in ostalim, ki so prevzeli konkretne zadolžitve in delo seveda tudi uspešno opravili. Zaradi njih smo danes dosegli to, kar je bila pred 35. leti samo utopija. Želimo si lahko, da nam bi šlo tako kot do sedaj tudi v naslednjih 35 letih, pa če tudi z majhnimi koraki.”