Rjava cipa(Anthus campestris)
Rjava cipa je opazno večja od drugih cip. Odrasle osebke prepoznamo predvsem po peščeni obarvanosti in odsotnosti temnih prog na oprsju in hrbtni strani telesa (kar pa je značilno za druge podobne cipe). Njeno značilno petje je tako kratko in enostavno, da pravzaprav spominja bolj na oglašanje.
Rjava cipa se iz afriških prezimovališč k nam vrne v začetku maja. Gre za redko gnezdilko, ki se v Sloveniji pojavlja le v jugozahodnem delu države. Večina populacije gnezdi na Krasu, a nikjer pogosto. Vrsta izbira suhe in odprte travnike, ki imajo velik delež golih tal. Najlažje jo bomo opazovali na Petrinjskem in Podgorskem krasu ter v okolici Movraža in Rakitovca.
foto: Borut Rubinić
Vriskarica(Anthus spinoletta)
Vriskarica je precej zajetna cipa s črno-rjavimi nogami, ki se od drugih cip loči po temnem hrbtu brez prog in tanki črni progi čez oči. Odrasli v poletnem perju imajo tudi značilno sivkasto obarvano glavo in rožnato oprsje. Vrsta prebiva v odprti krajini nad gozdno mejo, najraje ima vlažne visokogorske travnike in pašnike, posejane z redkimi skalami in balvani. Osebki se iz prezimovališč v dolinah in ob morskih obalah na gnezdišča v visokogorje vrnejo šele v pozni pomladi, ko se izpod snega pokažejo večje zaplate trat.
V Sloveniji je vriskarica dokaj pogosta gnezdilka v višinskem pasu med 1200 in 2000 m nadmorske višine. Pojavlja se v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah, Karavankah ter posamič na Pohorju in Snežniku.
foto: Alen Ploj
Travniška cipa(Anthus pratensis)
Travniška cipa je majhna in močno progasta cipa. Prebiva na odprtih, pogosto vlažnih travnikih, na severu tudi na resavah in barjih. Najdemo jo tudi na 2000 metrih nadmorske višine. Gnezdo si uredi na tleh in ga vsaj deloma skrije v šopu trave.
Prezimuje predvsem v srednji in južni ter zahodni Evropi – na Britanskem otočju, Iberskem polotoku in v celotnem Sredozemlju. V Sloveniji se redno pojavlja na selitvi in prezimovanju. Do sedaj je bila pri nas gnezditev potrjena le enkrat na Štajerskem.
foto: Martin Mollet
Drevesna cipa(Anthus trivialis)
Če poleti na travniku ali v mozaični kulturni krajini vidite majhno rjavo ptico, ki se iz grma nenadoma dvigne v zrak in se nato z razprtimi perutmi, kot s padalom, počasi spušča proti tlom, pri tem pa se glasno oglaša, potem ste najverjetneje naleteli na najbolj pogosto slovensko cipo – drevesno cipo. Rada ima odprt, redko poraščen svet s posameznimi drevesi ali grmi, ustrezajo ji travišča v različnih fazah zaraščanja.
Pri nas je pogosta poletna vrsta in gnezdilka, ki je razširjena po večjem delu Slovenije. Je selivka, evropska populacija prezimuje v stepski Afriki.
foto: Alen Ploj
Rdečegrla cipa(Anthus cervinus )
Rdečegrlo cipo bomo v pomladanskem času zlahka prepoznali po opečnato-rdeči obarvanosti grla in oprsja. Med vsemi evropskimi vrstami cip gnezdi najbolj severno, saj jo najdemo vse do obal Arktičnega oceana. Gnezdi v odprti tundri in vrbovih barjih od severnih delov Skandinavije pa vse do Kamčatke in Čukotke na skrajnem vzhodu Azije. Tako kot v večjem delu Evrope se tudi v Sloveniji pojavlja le na selitvi.
Pri nas pa ni prav pogosto opažena vrsta. Med selitvijo se zadržuje predvsem v odprtih okoljih, pogosto na golih površinah. V Sloveniji je največ opazovanj zabeleženih med 20. aprilom in 7. majem, pogosto v družbi selečih se cip in pastiric. Značilno in zapomnljivo oglašanje (visoki »psiii«, ki je še najbolj podobno oglašanju plašice) pa je razlog, da je v zadnjih nekaj letih občutno več opazovanj vrste kot v preteklosti.