Školjkarica(Haematopus ostralegus )
Školjkarica velja za enega najbolj značilnih pobrežnikov obal severne Evrope. Zanjo je značilna črno-bela obarvanost perja in čokat, oranžno-rdeč kljun, ki ji dobro služi pri odpiranju školjk, s katerimi se hrani.
V Sloveniji je vrsta precej redka selivka, a se zadnja leta pojavlja bolj ali manj na letni ravni, predvsem v mokriščih vzdolž obale (najbolj redno v Sečoveljskih solinah) in v severovzhodni Sloveniji. Nam najbližja gnezdišča so na peščenih obalah lagun Furlanije Julijske krajine v Italiji.
foto: Alen Ploj
Sabljarka(Recurvirostra avosetta)
Sabljarka je elegantna, črno-bela ptica z dolgimi nogami in dolgim, navzgor zavihanim kljunom črne barve. Je precej družabna in običajno skupinsko išče hrano. V nasprotju s polojnikom jo lahko vidimo tudi med plavanjem in celo potapljanjem na glavo.
Njen življenjski prostor so plitva vodna telesa, predvsem morske lagune, soline in rečna ustja. V Sloveniji sabljarka redno gnezdi le v Sečoveljskih solinah, občasno pa tudi v Škocjanskem zatoku. Osebke na selitvi lahko najpogosteje opazujemo v obalnih mokriščih, mnogo redkeje pa na drugih vodnih telesih severovzhodne in osrednje Slovenije.
foto: Iztok Škornik
Polojnik(Himantopus himantopus)
Ta bela ptica z dolgimi rdečimi nogami in črnimi perutmi lovi vodne žuželke, paglavce in majhne rake. Vrsta je selivka, ki prezimuje v osrednji Afriki, k nam pa se vrne spomladi. Njeno življenjsko okolje so mokrišča, kot so plitvi bazeni v solinah in plitvine ob izlivih rek. Gnezdo si naredi iz rastlinja, ki ga malce dvigne nad vodno gladino. V času valjenja je gnezdo v nevarnosti ob obilnih padavinah, ki lahko dvignejo gladino vode. Temu lahko sledi poplavljanje gnezda in ohladitev jajc. Če ni prepozno, samica znova znese jajca.
V Sloveniji so polojniki začeli gnezditi v Sečoveljskih solinah v 90. letih prejšnjega stoletja. Od takrat število gnezdečih parov polojnika pri nas narašča. Danes vrsta gnezdi tudi v Škocjanskem zatoku in v Strunjanskih solinah, občasno pa tudi na nekaj lokacijah na Štajerskem.
foto: Kajetan Kravos
Prlivka(Burhinus oedicnemus)
Prlivka je velik, deževniku podoben ptič kamnitih in drugih z redkim rastlinjem poraslih območij. Najbolj dejavna je v mraku in ponoči, ko si išče hrano. Podnevi jo zelo težko opazimo, saj se večino časa zadržuje pri tleh. Ob nevarnosti raje steče, kot pa leti.
Prlivkin življenjski prostor so peščene stepe, peščene resave, kraški svet, kamnite pustote in prodišča. Za gnezdišče si izbere peščena tla, kjer gnezdo umesti med nekaj večjih kamnov, jajca pa izleže v plitvi globeli, postlani z zajčjimi in kunčjimi iztrebki.
V srednji Evropi velja za redko gnezdilko, saj se njena populacija zmanjšuje. Pri nas velja za izumrlo gnezdilko, ki je v preteklosti gnezdila na rečnih prodiščih na Štajerskem. V Sloveniji se danes pojavlja le kot izjemna gostja.
foto: Michael Tiefenbach
Rjava komatna tekica(Glareola pratincola )
Komatne tekice so vitki pobrežniki z dolgimi, srpastimi perutmi in škarjastim repom, ki v letu spominjajo na čigre. Na tleh se premikajo s hitrim tekom, podobno kot deževniki in prosenke. Obarvanost je povečini svetlo-rjava do peščena, na obrazu pa izstopa tanka črna lisa, ki se vije od očesa do grla.
Vrsta gnezdi kolonijsko na suhih tleh z nizko vegetacijo, v mokriščih, solinah in na stepah. Njena razširjenost je vezana predvsem na obalna mokrišča Sredozemlja in Črnega morja, v notranjosti celine pa je redkejša. Nasploh gre za redko gnezdilko, z dokaj lokaliziranimi kolonijami.
V Sloveniji je rjava komatna tekica izjemni gost, ki se ne pojavlja redno.
foto: Alen Ploj
Mali deževnik(Charadrius dubius)
Mali deževnik je poletna vrsta ob sladkih vodah, predvsem ob rekah in gramoznicah. Zanj je značilen izrazito rumen očesni kolobar. Močno ga ogrožajo posegi v reke in njihova regulacija, saj gnezdi predvsem na rečnih prodiščih. Gnezdi v globelici med prodom, na pesku ali v mivki, ki jo narahlo postelje z ostanki olesenelih rastlin. Jajca so izrazito varovalne barve in zlita z okolico.
Malega deževnika v Evropi kljub njegovi iznajdljivosti pri iskanju nadomestnih habitatov štejemo med ogrožene vrste, katerega populacija upada. V Sloveniji je razširjen predvsem vzdolž ravninskih odsekov večjih prodonosnih rek, lokalno pa tudi drugod po ravninah in kotlinah ter na obalnih mokriščih.
foto: Alen Ploj
Komatni deževnik(Charadrius hiaticula)
Za komatnega deževnika je značilna predvsem črna obrazna maska brez rumene očesne obrobe in oranžen kljun s črno konico. Prvotni gnezditveni prostor te vrste so odprte ravne, prodnate ali peščene plaže, travniki z nizko travo in pašniki tik ob obali, danes pa vse pogosteje gnezdijo na poljih in njivah. Pri nas vrsta ne gnezdi, se pa redno pojavlja na selitvi, predvsem v zanjo primernih habitatih kot so mokrišča.
foto: Alen Ploj
Beločeli deževnik(Charadrius alexandrinus)
Beločeli deževnik je najmanjši izmed deževnikov. V primerjavi z malim in komatnim deževnikom je njegov obrazni vzorec medlejši in z manj črnine. Črna proga okoli vratu je prekinjena in ne tvori debelega sklenjenega pasu na oprsju kot pri ostalih dveh deževnikih. Beločeli deževnik gnezdi na slanih tleh z redko vegetacijo. Primeren življenjski prostor so peščene obale, varne pred poplavljanjem, sipine in obrobja polslanih in slanih lagun in solin, pogosto ob izlivih rek.
V preteklosti je beločeli deževnik verjetno poseljeval neregulirana ustja rek jadranskega povodja. Danes gnezdi v Sečoveljskih in Strunjanskih solinah ter na blatnih otočkih Škocjanskega zatoka. Populacija v Sloveniji šteje med 30 in 65 parov, kar ga uvršča med redke gnezdilke slovenske obale.
foto: Alen Ploj
Črna prosenka(Pluvialis squatarola)
Črno prosenko od drugih pobrežnikov najlažje ločimo v letu, saj lahko takrat opazimo črno liso na podperutju, ki je nima nobena druga vrsta pobrežnikov. Je srednje velik pobrežnik, ki se med hranjenjem premika v značilnem slogu prosenk, s kratkimi teki in nenadnimi postanki.
Ta čokat pobrežnik gnezdi na vlažnih območjih arktične tundre. Zunaj gnezditvenega obdobja ga lahko v velikih jatah srečamo na plitvinah in peščenih nanosih mnogih obal. V Sloveniji se v manjšem številu redno pojavlja na selitvi, redkeje pa na prezimovanju, predvsem na obali.
foto: Alen Ploj
Dular(Charadrius morinellus)
Čeprav prištevamo dularja v red pobrežnikov (Charadriiformes) oz. v družino deževnikov ( Charadriidae ), ga bomo redkeje srečali v bližini vode. V gnezditvenem obdobju poseljuje arktično tundro, resave in druge oblike goličav, predvsem na višjih nadmorskih višinah. Njegova značilna gnezdišča so hriboviti predeli s sploščenimi planotami, na katerih je zelo malo vegetacije oz. se ta večinoma pojavlja zgolj v obliki nizkih trav, mahov in lišajev.
Za vrsto je značilna spolna dvoličnost, pri čemer imata samec in samica različno obarvano perje. Samica je pri tem precej barvitejša od samca. Taka »zamenjana« spolna dvoličnost ni ravno pogosta v ptičjem svetu. Kaže pa se tudi v zamenjani vlogi spolov med gnezditvijo. Po parjenju namreč samica leže jajca, nato vsa starševska opravila prepusti samcu.
V Sloveniji velja dular za redko selivko, ki pa se v manjšem številu pojavlja vsako leto. Na selitvi izbira habitate podobne gnezdiščem (travnike z nizko travo, predvsem v hribovitem in gorskem svetu), a tudi prostrane njive v nižinskem svetu. Višek jesenske selitve je med koncem avgusta in začetkom septembra, spomladi pa ga bomo najlažje opazovali v aprilu in maju.
foto: Alen Ploj
Zlata prosenka(Pluvialis apricaria)
Ta srednje velik pobrežnik je svoje ime dobil po značilnem rumeno-zlatem odtenku perja na hrbtu. Za razliko od črne prosenke gnezdišča te vrste najdemo nekoliko južneje v Evropi. Gnezdi na Islandiji, Britanskem otočju, v Skandinaviji in ob Baltiku.
Njen življenjski prostor so predvsem velika barja, tajge, arktična tundra ter vlažne visoke planote. Pri nas je zlata prosenka redna selivka, ki jo bomo najlažje opazovali na njivskih površinah nižinskih predelov Slovenije.
foto: Alen Ploj
Priba(Vanellus vanellus)
Priba je naš največji predstavnik družine deževnikov. Samci med gnezditvijo zavzeto branijo teritorij in pri tem izvajajo prave akrobatske lete, ki jih pospremijo z glasnimi klici. Prvotna gnezdišča pribe so mokrotna travišča, gnezdi pa tudi na njivah. Po navadi gnezdi v manjših, nekaj parov velikih, ohlapnih kolonijah.
V Sloveniji je priba lokalno pogosta gnezdilka, razširjena predvsem v nižinah osrednjega, vzhodnega in severo-vzhodnega dela države. Gnezdi predvsem na njivah, ponekod pa jo še najdemo tudi na mokrotnih travnikih, predvsem na Štajerskem in na Ljubljanskem barju. Njena populacija upada zaradi izginjanja ekstenzivnih travnikov in intenzifikacije kmetijstva.
foto: Alen Ploj
Veliki prodnik(Calidris canutus )
Veliki prodnik je največji med prodniki. Ima čokato, okroglo telo in dokaj kratek kljun. Noge so zeleno-sive, barva telesa pa je izven gnezditvenega obdobja pretežno siva. Gnezdi v tundri na Arktiki, večina populacije pa prezimuje na obalah severne Evrope.
V obalnih mokriščih severnega Jadrana (predvsem v bližnji Italiji) se vrsta v manjšem številu redno pojavlja na selitvi in prezimovanju. Posamezni osebki na selitvi se vsakoletno pojavijo tudi v Sloveniji, najpogosteje v Sečoveljskih solinah in Škocjanskem zatoku, ter na dravskih akumulacijah.
foto: Alen Ploj
Peščenec(Calidris alba )
Peščenec je značilen prebivalec prostranih peščenih obal, predvsem severne Evrope, kjer ga lahko na selitvi in prezimovanju opazujemo v velikem številu. Tako kot številne druge vrste pobrežnikov gnezdi v arktični tundri in se v Evropi pojavlja le izven gnezditve. V zimskem perju so osebki na zgornji strani bledo-sivi, na spodnji pa snežno-beli. Kljun in noge so črne barve in dokaj kratki.
V Sloveniji se peščenec, podobno kot veliki prodnik, pojavlja le na selitvi in precej maloštevilno. Med rednejše lokacije pojavljanja prištevamo Sečoveljske soline, Ptujsko in Ormoško jezero.
foto: Alen Ploj
Spremenljivi prodnik(Calidris alpina)
Spremenljivi prodnik je najpogostejši predstavnik prodnikov v Evropi in tudi pri nas. V večjem delu Evrope se pojavlja samo na selitvi ali prezimovanju, gnezdi pa le v severnejših predelih. Gnezditveni prostor te vrste so vlažna območja visokih planot, arktična tundra, barja in ekstenzivno obdelani obalni in slani travniki. Prezimovališča segajo od obal zahodne Evrope do Afrike.
Spremenljivi prodnik ima v spomladanskem času značilen črn trebuh, medtem ko je obarvanost izven gnezditve zelo podobna ostalim prodnikom. V Sloveniji se redno pojavlja na selitvi, predvsem v večjih mokriščih. V manjšem številu pa prezimuje na obali.
foto: Kajetan Kravos
Srpokljuni prodnik(Calidris ferruginea)
Za srpokljunega prodnika je značilno, da na selitvi nikoli ne oblikuje velikih jat, temveč se v majhnih razpršenih jatah pojavlja v skupinah skupaj z drugimi podobno velikimi pobrežniki. Za odrasle osebke v gnezditveni sezoni je značilna rjasto-rdeča obarvanost perja. Srpokljuni prodnik gnezdi v vlažni, s šašem porasli tundri, pogosto v bližine manjše vodne površine. Prezimuje večinoma v Afriki, posamezni osebki pa tudi v južni Evropi.
V Sloveniji jo kot redno, a maloštevilno selivko srečamo na blatnih obrežjih nekaterih mokrišč.
foto: Alen Ploj
Ploskokljunec(Limicola falcinellus )
Ploskokljunec je majhen, temno obarvan prodnik z rahlo navzdol zavihanim kljunom. Zanj značilna je temna progavost na glavi in oprsju ter močna svetla nadočesna proga. Vrsta gnezdi na barjih in mokriščih v Skandinaviji, drugje po Evropi pa se pojavlja le maloštevilno na selitvi.
V Sloveniji je do nedavnega veljal za precej redkega gosta, v zadnjih letih pa je število opažanj naraslo, verjetno tudi kot posledica boljše obiskanosti terena s strani ornitologov. Vsakoletno se v manjšem številu pojavlja v zanj primernih mokriščih kot so npr. Sečoveljske soline.
foto: Alen Ploj
Temminckov prodnik(Calidris temminckii )
Temminckov prodnik je zelo podoben malemu prodniku in je skupaj s slednjim eden najmanjših evropskih pobrežnikov. Od malega prodnika se razlikuje po svetlih, zeleno-rumenih nogah (te so črne pri malemu), nekoliko daljšem telesu in bolj enotni sivo-rjavi barvi brez prog na zgornjem delu telesa.
Gnezdi na barjih, v močvirjih, rečnih izlivih in na tundri v Skandinaviji in severnem delu Evrope. V Sloveniji je Temminckov prodnik reden a maloštevilen gost na selitvi, ki ga lahko opazujemo predvsem v pozno poletnih mesecih, v družbi drugih prodnikov.
foto: Alen Ploj
Mali prodnik(Calidris minuta)
Mali prodnik je najmanjši evropski prodnik. S svojimi hitrejšimi gibi ter svoje majhnosti pogosto deluje bolj energično kot spremenljivi prodnik. Gnezdi daleč na severu Evrope in v Sibiriji. Njegov gnezditveni prostor so majhni otoki v bližini tolmunov ter obalna tundra. Med selitvijo se evropski gnezdeči ptiči pojavljajo v manjših skupinah ob obali, redno pa tudi na mulju v notranjosti.
V Sloveniji se redno pojavlja na selitvi, znani pa so tudi primeri prezimovanja.
foto: Alen Ploj
Togotnik(Calidris pugnax)
Togotnik je srednje velik pobrežnik z majhno glavo in srednje dolgim, rahlo navzdol zakrivljenim kljunom. Za to vrsto je značilno, da se spomladi samci zberejo na tradicionalnih mestih – rastiščih, na katerih dvorijo samicam. Takrat se samcem izoblikuje tudi izredno košato perje na glavi in na vratu in tako postanejo v tistem času nezamenljivi s katero koli drugo vrsto pobrežnika. Navadno ti obredi potekajo na vlažnih barjih ali mokrih travnikih vzhodne in severne Evrope.
Pri nas je reden preletnik in redek zimski gost.
foto: Alen Ploj
Močvirski martinec(Tringa glareola)
Močvirski martinec je med selitvijo eden najpogostejših pobrežnikov. Od zelo podobnega pikastega martinca se loči po beli nadočesni progi, ki je pri pikastem martincu manj izrazita. Gnezditveni prostor tega pobrežnika so velika barja s posameznimi drevesi in svetli močvirnati gozdovi.
Žal je vrsta v srednji Evropi z izjemo nekaj gnezdečih parov na Poljskem kot gnezdilka izginila. Danes večino evropske gnezdeče populacije najdemo v severni in vzhodni Evropi. V Sloveniji se redno pojavlja na selitvi, predvsem v pomladanskem in pozno poletnem času.
foto: Kajetan Kravos
Pikasti martinec(Tringa ochropus)
Pikasti martinec prebiva v obsežnih tajgah severne Evrope in Azije. Je srednje velik pobrežnik, temno rjave barve zgoraj in bele spodaj. Zanimivost vrste je ta, da gnezdi v starem gnezdu drozgov. V Sloveniji je vrsta potrjeno gnezdila le enkrat, pri nas pa redno prezimuje in se ustavlja na selitvi.
foto: Kajetan Kravos
Mali martinec(Actitis hypoleucos)
Mali martinec sodi med najpogostejše martince. Od dveh podobnih sorodnikov, pikastega in močvirskega martinca se razlikuje po značilni beli »zarezi« na stiku peruti in oprsja in po široki beli progi na perutih, ki je vidna v letu. Njegova posebnost je, da leti nizko nad vodo z izmenjujočimi se serijami hitro frfotajočih zamahov in kratkih faz drsenja s perutmi, togo upognjenimi navzdol. Gnezdi na naravnih, razgibanih rečnih odsekih, kjer izbira prodnate oz. peščene otočke in bregove. Na selitvi se lahko pojavi tudi na obrežju drugih vodnih teles in v močvirjih.
V Sloveniji velja za lokalno pogosto gnezdilko ob večjih rekah, predvsem na vzhodnem delu države. Pri nas je najpogostejši v času selitve, a ga v manjšem številu lahko opazujemo tudi pozimi.
foto: Alen Ploj
Rdečenogi martinec(Tringa totanus)
Rdečenogi martinec je pobrežnik obal, rečnih ustij, močvirij in poplavnih travnikov. Gre za srednje veliko ptico z rdečimi nogami in rdečo bazo kljuna. Med letom je viden vpadljiv in bel zadnji rob na perutih.
V Sloveniji je poletni gost, ki redno gnezdi le v Sečoveljskih solinah in v Škocjanskem zatoku, v preteklosti pa je občasno gnezdil tudi v notranjosti. Gnezdo si splete med slanoljubnim rastjem, navadno na dvignjenem mestu ali travnati kopuči. Na gnezdišču tvori manjše kolonije, ki zelo glasno preganjajo vsiljivce. Izven gnezditve ga lahko opazujemo v obdobju selitve, predvsem v večjih mokriščih.
foto: Davorin Tome
Črni martinec(Tringa erythropus)
Ta vrsta je svoje ime dobila po sajasto črnem poletnem perju. Prav tako je prepoznavna po črno-rdečem kljunu in živo rdečih nogah. Črni martinci v manjših jatah pogosto brodijo po vodi, ki jim sega do trebuha. Občasno v njej tudi zaplavajo. Vrsta gnezdi na barjih severnega roba tajge in v tundri.
Večinoma prezimuje v Afriki, južno od Sahare, v manjši meri tudi v Sredozemlju. V Sloveniji je selivka in redna prezimovalka na obali.
foto: Alen Ploj
Zelenonogi martinec(Tringa nebularia)
Zelenonogega martinca prepoznamo po dolgem zelenkasto-sivem kljunu in nogah. Dokaj pogosto ga lahko opazujemo na obalnih plitvinah, kako brodi po plitvi vodi in iz gladine pobira manjše nevretenčarje ali pa z odprtim kljunom teka za manjšimi ribami.
Njegov gnezditveni prostor so barja in resave s posameznimi grmi in drevesi, nenaseljene visoke planote in tundra. Zunaj gnezditvenega obdobja ga najdemo na ravnih morskih obalah, redno pa ga lahko opazujemo tudi v notranjosti. V Sloveniji se redno pojavlja na selitvi, na obali tudi prezimuje.
foto: Alen Ploj
Jezerski martinec(Tringa stagnatilis )
Jezerski martinec je po videzu najbolj podoben zelenonogemu in močvirskemu martincu. Obarvanost je pretežno sivo-bela, noge so sivo-zelene, kljun pa je črn, raven in tanek. Gnezdi na skrajnem vzhodu Evrope, na Baltiku, v Skandinaviji ter v Aziji, kjer izbira nižinska močvirja in barja v tajgi. Drugje v Evropi se pojavlja le maloštevilno, na selitvi. V Sloveniji velja jezerski martinec za redkejšega predstavnika martincev. Pojavlja se bolj ali manj na letni ravni, predvsem v mokriščih vzdolž obale in na Štajerskem.
foto: Alen Ploj
Črnorepi kljunač(Limosa limosa)
Značilnost črnorepega kljunača so dolge črne noge in izjemno dolg, raven, dvobarven kljun. Gnezdi na poplavljenih travnikih, travnatih močvirjih in šotnih barjih. Tla mora skoraj v celoti pokrivati rastlinje, najpogosteje pa ga najdemo na ekstenzivno obdelanih travnikih. Za gnezdenje si izbere manjšo vzpetinico nad tlemi, najpogosteje kar kup šašja. Na njej naredi plitvo globel, ki jo postelje s suhimi bilkami in nekaj listja.
V Evropi gnezdi zelo raztreseno, predvsem na severu in vzhodu celine. Njegovo število na splošno rahlo upada. V Sloveniji ne gnezdi, na selitvi pa ga lahko redno opazujemo predvsem v manjših skupinah.
foto: Kajetan Kravos
Progastorepi kljunač(Limosa lapponica )
Progastorepi kljunač je na videz precej podoben črnorepemu. Kot samo ime pove, je rep rahlo progast in ni črno-bel kot pri sorodni vrsti. Progavost je značilna tudi za zgornji del telesa in boke, kljun pa je zelo rahlo zavihan navzgor. V letu so peruti enotno sivo-črne in nimajo očitne bele proge kot pri črnorepemu kljunaču.
Vrsta v Evropi gnezdi samo na skrajnem severu Skandinavije in Rusije ter se drugje pojavlja izključno na selitvi. V Sloveniji je progastorepi kljunač precej redkejši od črnorepega, obe vrsti pa se pojavljata v podobnih habitatih.
foto: Alen Ploj
Velik škurh(Numenius arquata)
Veliki škurh je največji evropski pobrežnik, z dolgimi nogami in značilnim dolgim, zakrivljenim kljunom. Je rjavkasto operjen na zgornji strani, po spodnji strani trebuha pa je bel in rjavo grahast. Samci so nekoliko manjši od samic in imajo krajši kljun.
Škurh največkrat prebiva na travnikih, kjer se prehranjuje s pomočjo svojega dolgega kljuna, ki ga zabada v mehko blato. Kot druge travniške ptice tudi veliki škurh gnezdi na tleh. Mladiči so begavci in začno kmalu po izvalitvi sami iskati hrano.
Veliki škurh je razširjen po vsej Evropi, kjer pa njegova populacija zmerno upada. V Sloveniji velja za zelo redkega in kritično ogroženega gnezdilca, ki danes gnezdi le še na Ljubljanskem barju in občasno na Cerkniškem jezeru. Maloštevilno pa pri nas tudi prezimuje, predvsem na obalnih mokriščih.
foto: Bojan Škerjanc
Mali škurh(Numenius phaeopus )
Kot že ime pove, je mali škurh nekoliko manjši od velikega. Ima krajši kljun, ki je tudi nekoliko debelejši, na temenu pa so črne proge, ki ustvarjajo očitnejšo svetlo nadočesno progo kot pri velikemu škurhu. Je gnezdilec tundre in tajge v severnejših delih Evrope in Azije. Tako kot drugod po Evropi je tudi v Sloveniji maloštevilen, a redni selivec, ki ga lahko opazujemo predvsem v mokriščih v zgodnji pomladi in poznem poletju. Prezimuje v Afriki.
foto: Alen Ploj
Sloka(Scolopax rusticola)
Sloka je srednje velik, čokat pobrežnik gozdnatih pokrajin. Je rdečkasto-rjave barve s temnejšim, grahastim vzorcem, ki vrsti omogoča učinkovito prikrivanje na gozdnih tleh. Značilen je tudi dolg, raven kljun. Med gnezdenjem domuje v različnih tipih gozda z mehko zemljo, ki pa morajo biti dovolj veliki, vsaj na nekaterih mestih mokri in prepredenimi z jasami. Zaradi pretežno nočne aktivnosti sloko le redko vidimo.
V Sloveniji velja za zelo redko gnezdilko, razpršeno na več mestih po državi. Poznavanje njene dejanske razširjenosti pri nas pa je zelo slabo. Vrsta je sicer pogosta na selitvi, predvsem v pozno jesenskem času, maloštevilno pa tudi prezimuje.
foto: Ivan Esenko
Čoketa(Gallinago media )
Čoketa je precej podobna sorodni kozici, a je od slednje mnogo redkejša. Določimo jo predvsem na podlagi belih zunanjih peres na repu (ta so najbolj očitna v letu) in močni progavosti na svetlem trebuhu in bokih. Kljun je nekoliko krajši kot pri kozici.
Čoketa gnezdi na zamočvirjenih travnikih severovzhodne Evrope in Skandinavije. Samci se združujejo na t.i. rastiščih, kjer z značilnim poskakovanjem, šopirjenjem in petjem svatujejo samicam.
V Sloveniji je čoketa redka selivka, ki se pojavlja na vlažnih travnikih predvsem v pomladanskem času (april-maj). Ker se zadržuje v visoki travi na zamočvirjenih tleh jo težko zaznamo. Pri nas je največ opazovanj iz Ljubljanskega barja.
Kozica(Gallinago gallinago)
Kozica je sloki podoben pobrežnik, progasto-rjave barve, ki ga zelo težko opazimo, saj se dobro zliva z okoljem. Zanjo značilen je zelo dolg, raven kljun, ki je še daljši od slokinega. Prebiva v močvirjih, barjih in na vlažnih travnikih z nizko vegetacijo. Kadar jo splašimo, pobegne v značilnem cikcakastem letu, po navadi strmo navzgor in se pri tem škripajoče oglaša. V času svatovanja ima ob večerih značilen let, pri katerem, med strmoglavljanjem oddaja meketajoč zvok, ki je posledica vibraciji zraka skozi razprta repna peresa.
Kozica je široko razširjena gnezdilka srednje in severne Evrope, ki se v južni Evropi pojavlja na selitvi in v zimskem času. V Sloveniji je zelo redka gnezdilka, ki jo danes najdemo le še na poplavnih travnikih Cerkniškega jezera. V času selitve in prezimovanja pa je pogosta v nižinskih mokriščih širom po državi.
foto: Kajetan Kravos
Puklež(Lymnocryptes minimus)
Puklež je najmanjši predstavnik treh podobnih vrst »kozic«. Ima kratek, špičast kljun, na glavi več temnih prog in na hrbtu značilne zlato-rumene vzdolžne proge. Značilno je tudi njegovo vedenje, po katerem ga enostavno ločimo od podobnih vrst: med hranjenjem konstantno zazibava telo gor in dol in pri tem ubada kljun v blato.
Gnezdi na mokrotnih barjih okrog Baltika, v Skandinaviji in severnem delu Rusije. Tako v Sloveniji kot drugje po Evropi ga lahko opazujemo na selitvi (pozno jeseni in zgodaj spomladi) ali na prezimovanju. Pri nas je maloštevilen gost, ki pa je verjetno spregledan zaradi načina življenja in habitata v katerem se zadržuje (mokrotni travniki).
foto: Alen Ploj