Ščinkavec(Fringilla coelebs)
Ščinkavec je naša najpogostejša vrsta iz družine ščinkavcev ( Fringillidae ), velja pa tudi za eno najpogostejših gozdnih ptic pri nas. Samci imajo v pisanem svatovskem perju vpadljivo belo liso na ramenih, modrosivo teme in tilnik ter rožnato-rjava lica in prsi. Samice in mladostni osebki so manj kontrastni, večinoma rjave barve, pri obeh spolih pa so prisotne bele lise na perutih.
Ščinkavec naseljuje vse tipe gozdov, mozaično kmetijsko krajino z mejicami, gozdički in visokodebelnimi sadovnjaki, pa tudi urbane površine kot so parki in drevoredi.
V Sloveniji je zelo pogosta in splošno razširjena vrsta. Pozimi ga lahko opazujemo tudi na vrtu v bližini krmilnice, kjer se v razpršenih jatah najraje hrani na tleh s semeni.
foto: Simon Kovačič
Pinoža(Fringilla montifringilla)
Pinoža je po velikosti in postavi podobna ščinkavcu, le da so sprednji del prsi in rame bolj ali manj oranžne barve, rep je izraziteje vrezan, trtica pa je bela. Samci so na glavi in zgornjem delu telesa temnejše obarvani od samic (v svatovskem perju je njihova glava povsem črna). Samice so nekoliko podobne samicam ščinkavca, imajo oranžno-rjave prsi in temno lisaste boke. V zimskem perju je baza kljuna rumene barve, konica pa črna.
Pinoža gnezdi v svetlih iglastih in mešanih gozdovih tajge v severni Evropi. Pri nas je redna zimska gostja, ki se lahko pozimi pojavi v precej velikem številu. Gre za nomadsko vrsto, ki je odvisna od cikličnega nihanja hrane. Tako se lahko ciklično (vsakih 5-10 let) na prezimovališčih pojavijo ogromne jate, ki lahko štejejo tudi do nekaj milijonov osebkov.
Vrsta v Sloveniji gnezdi le občasno in bolj kot ne naključno.
foto: Ivan Esenko
Repnik(Linaria cannabina)
Spomladi lahko ob sprehodu po travniku ali polju opazimo rjavo-sive ptice velikosti ščinkavca s krvavo-rdeče obarvanim čelom in oprsjem. To so samci repnikov, ki pogosto posedajo po vrhovih manjših grmov in prepevajo. Samice so rjavo-sivo obarvane in po oprsju progaste.
Repnikov življenjski prostor je ekstenzivno obdelana kmetijska krajina s travniki, njivami in površinami v začetnih fazah zaraščanja. Manj pogosto ga najdemo tudi v naseljih, ki so obdana s kmetijsko krajino. Po gnezditvenem obdobju se osebki združijo v velike jate, ki se na njivah hranijo z različnimi semeni. Repnik je tako v Evropi kot tudi v Sloveniji v zadnjih desetletjih doživel zmeren do strm upad populaciji. Razlog gre iskati predvsem v intenzifikaciji kmetijstva in zaraščanju odprte krajine.
V Sloveniji je repnik celoletna vrsta in lokalno pogosta gnezdilka na severovzhodu in jugozahodu države.
foto: Domen Stanič
Brezovček(Acanthis flammea)
Brezovček je majhen, vzdolžno progast predstavnik ščinkavcev. Za vrsto je značilna rdeča lisa na čelu, bela proga na perutih in zelo majhen, rumen kljun. Samca od samice loči rožnato obarvano oprsje in bolj izrazit črn podbradek. Pogosto lahko opazujemo, kako se med iskanjem hrane obeša po storžih smrek in macesnov, podobno kot nekatere vrste sinic.
Brezovček je pretežno severnoevropska ptica, ki jo pri nas najdemo samo v Alpah. Je značilen prebivalec visokogorja, ki poseljuje zlasti macesnove sestoje in ruševje v subalpinskem pasu ter robove pašnikov.
V Sloveniji je brezovček dokaj redka celoletna vrsta, večino populacije najdemo v Julijskih in Kamniških Alpah.
foto: Peter Buchner
Lišček(Carduelis carduelis)
Lišček je eden najbolj pisanih evropskih ptičev. Odrasle ptice imajo rdeče-belo-črni naglavni vzorec in široko rumeno perutno progo, ki je v kontrastu s preostalo črnino na perutih. Mladostni osebki so precej skromneje obarvani in nimajo značilnega naglavnega vzorca. Lišček gnezdi v mozaični kulturni krajini z visokodebelnimi sadovnjaki, vinogradi, drevoredi in mejicami. Pogost je tudi v urbanem okolju, kjer ga lahko najdemo v mestnih parkih, na pokopališčih in drugih krajih z dovolj visokimi drevesi.
V Sloveniji je zelo pogosta celoletna vrsta, razširjena po večjem delu države. Manjka le v visokogorju in na območjih večjih sklenjenih gozdov.
foto: Tatjana Ermenc
Zelenec(Chloris chloris)
Zelenec je dobil ime po rumeno-zeleno obarvanem perju. Samci so pretežno olivno zeleni z rumenimi peresi na perutih in repu. Samice so zelenkasto sive in šibko temno progaste.
Zelenec je eden najpogostejših srednjeevropskih gnezdilcev. Najdemo ga v zelo različnih okoljih, od presvetljenih gozdov z jasami do mozaične kmetijske krajine. Rad gnezdi v mejicah, gozdičkih, visokodebelnih sadovnjakih in na okrasnem drevju. Pogost je tudi v parkih, vrtovih, drevoredih in pokopališčih. Zunaj gnezditvenega obdobja se pogosto v skupinah klati po odprtih pokrajinah, pozimi pa rad obišče tudi krmilnice na vrtovih, kjer se hrani s semeni.
V Sloveniji je zelo pogosta celoletna vrsta.
foto: Urša Koce
Čižek(Spinus spinus)
Čižek je majhen predstavnik ščinkavcev. Samec je rumeno-zelen z vpadljivim črno-rumenim vzorcem na perutih in repu ter s črnim temenom in podbradkom. Samice so skromno, bolj zeleno-sivo obarvane in na spodnji strani močno progaste. Tako kot brezovček se tudi ta vrsta med iskanjem hrane obeša po jelšah in brezah, podobno kot sinice.
Gnezdi v iglastih gozdovih gorskega in hribovitega sveta. Prehranjuje se s semeni iglavcev, predvsem smreke, pozimi pa tudi s semeni črne jelše in breze. Zunaj gnezditvenega obdobja se tako čižki pogosto pojavijo v nižinah, kjer iščejo hrano ob vodotokih in v bolj vlažnih predelih. Pozimi se lahko v večjih jatah pojavijo tudi v vaseh in parkih.
Čižek je v Sloveniji celoletna vrsta. Kot gnezdilka je lokalno pogost le v alpskem in dinarskem prostoru.
foto: Tone Trebar
Konopeljščica(Carduelis citrinella)
Konopeljščica je majhen, zelenkasto-rumen, ne-progast predstavnik ščinkavec. Samec je v svatovskem perju svetlo rumen po obrazu, prsih in trtici, samice pa so bistveno šibkeje obarvane in po spodnji strani progaste. Za vrsto je značilna sivina na glavi in vratu.
Življenjski prostor konopeljščice so večinoma razredčeni iglasti gozdovi visokogorij, ki prehajajo v odprta območja.
V Sloveniji velja konopeljščica za zelo redko in lokalno razširjeno vrsto alpskega sveta. Največkrat je bila najdena v Julijskih Alpah. Gnezditvenih podatkov je malo, vprašljivo je tudi, ali vrsta pri nas sploh gnezdi redno. Slovenija leži na skrajnem vzhodu njenega areala, ki se v Evropi razteza od Iberijskega polotoka in Pirenejev, čez celotne Alpe.
foto: Tomi Trilar
Grilček(Serinus serinus)
Samec grilčka ima rumeno glavo s sivimi lici, rumeno grlo in oprsje ter progaste boke in hrbet. Samica ni tako rumeno obarvana in je predvsem na prsih bolj progasta. Kljun je kratek in majhen, a dokaj debel.
Vrsta poseljuje mozaično kulturno krajino, vasi in naselja, mestne parke, vrtove, drevorede in pokopališča.
V Sloveniji je grilček zelo pogosta gnezdilka, predvsem v nižinskem svetu in na bolj toploljubnih območjih. Po večjem delu države je prisoten predvsem v gnezditvenem obdobju, medtem ko je pozimi maloštevilen in redek.
foto: Ivan Esenko
Kalin(Pyrrhula pyrrhula)
Pri kalinu imata tako samec kot tudi samica črno »kapo«, debel in kratek črn kljun, belo trtico, črn rep in široko belo perutno progo. Razlikujeta se le po obarvanosti oprsja. Slednje je pri samcu živo rdeče, pri samici pa je rjavkasto sivo.
Gnezditveni prostor kalina pri nas so iglasti in mešani gozdovi z bogato podrastjo, kjer najde obilico semen in plodov s katerimi se hrani. Pomembna hrana so tudi popki dreves, mladiče pa starši hranijo z nevretenčarji. Pozimi ga lahko ponekod opazimo kot obiskovalca krmilnice.
V Sloveniji je splošno razširjena a ne zelo pogosta gnezdilka alpskega, predalpskega in dinarskega sveta, predvsem v pasu med 400 in 1600 metri nadmorske višine.
foto: Borut Rubinić
Dlesk(Coccothraustes coccothraustes)
Za dleska je najbolj značilna velika glava z močnim stožčastim kljunom. Samci so v svatovskem perju vpadljivo bakreno-rjavo obarvani s temno rjavim hrbtom, sivim ovratnikom in svetlejšo progo na perutih. Samice so nekoliko manj vpadljivo obarvane. Za vrsto so značilni tudi zavihani »podaljški« primarnih peres.
Dleski gnezdijo v starejših listnatih in mešanih gozdovih hrasta, belega gabra, bukve, jesena in bresta. Srečamo ga tudi v visokodebelnih sadovnjakih, parkih in na vrtovih z visokim drevjem. Srednjeevropski dleski so delni selivci, ki se jim pozimi pridružijo še ptice iz gnezdišč na severovzhodu Evrope. Pozimi pogosto obiskujejo krmilnice na vrtovih.
V Sloveniji je dlesk pogosta celoletna vrsta, katere gostote so najvišje v severovzhodnem in jugozahodnem delu države.
foto: Ivan Esenko
Krivokljun(Loxia curvirostra)
Za krivokljuna je najbolj značilen močan kljun s prekrižanima konicama, s katerim si uspešno utre pot do semen v storžih iglavcev. Samci imajo pretežno opečnato rdeče perje, samice pa so sivo-zelene s svetlo zeleno trtico.
V srednji in severni Evropi krivokljun gnezdi predvsem v starejših smrekovih gozdovih do drevesne meje. To velja tudi za Slovenijo, kjer je vrsta pogosta v gorskih gozdovih iglavcev v Alpah, na Pohorju in v Dinaridih.
V njegovem habitatu je ključna smreka in za vrsto so značilni populacijski izbruhi zaradi premikov z območij z manjšo rodnostjo smreke na območja z večjo. Zanimivo je, da krivokljuni lahko gnezdijo celo leto, odvisno od odprtosti smrekovih storžev, ki se odprejo prej v mrzlem in suhem vremenu. Po gnezditvenem obdobju se mladi krivokljuni klatijo daleč naokoli ter se pojavljajo tudi v parkih in na visokih smrekah v vrtovih.
foto: Alen Ploj
Škrlatec(Carpodacus erythrinus)
Škrlatec je svoje ime dobil po karminsko rdeči obarvanosti samčeve glave, trtice in oprsja. Samice in mladostni osebki so svetlo rjavi in jih ob nepazljivosti lahko zamenjamo s samicami drugih predstavnikov ščinkavcev ali strnadov.
Škrlatec gnezdi v zaraščajočih se površinah na gozdnih robovih in jasah, ter na vlažnih travnikih v rečnih dolinah. Je tipičen prebivalec nižinskih delov vzhodne in severovzhodne Evrope. V Sloveniji se pojavlja v zgodnjih fazah zaraščanja na vlažnih tleh: tako v mladem vrbovju ob vodnih telesih, kot na zamočvirjenih travnikih z nizkim grmovjem.
Pri nas je sicer zelo redka gnezdilka, z edinim rednim gnezdiščem ob Cerkniškem jezeru. Je poletna vrsta, ki se jeseni odseli na prezimovanje v Indijo.
foto: Leon Kebe