Velika sinica(Parus major)
Velika sinica je največja in najpogostejša evropska sinica. Prepoznamo jo po črno-beli glavi in črni progi, ki razdeljuje njeno rumeno oprsje.
Gnezdi povsod, kjer uspeva drevje, od morske obale pa vse do gozdne meje, če so le na voljo gnezdilna dupla. Najbolj ji ustrezajo listnati in mešani gozdovi, vendar ne manjka niti v iglastih sestojih, v parkih, vrtovih in kulturni krajini. Pozimi je pogosta obiskovalka krmilnic.
V Sloveniji je zelo pogosta celoletna vrsta.
foto: Aleksander Kozina
Plavček(Cyanistes caeruleus)
Za plavčka je značilno modro-rumeno perje, po katerem je tudi dobil svoje ime (modro perje na glavi) in temna, tanka proga, ki poteka čez oči.
Naseljuje s podrastjo bogate listnate in mešane gozdove. Pogosto ga vidimo tudi v parkih, na pokopališčih, v vrtovih in sadovnjakih ter v pokrajini s pogostimi živimi mejami. Pozimi lahko to majhno sinico opazimo tudi v trsju, pogosta je tudi ob krmilnicah.
V Sloveniji je zelo pogosta celoletna vrsta.
foto: Ivan Esenko
Močvirska sinica(Poecile palustris)
Močvirska sinica se od zelo podobne gorske sinice loči predvsem po bleščeče-črni kapi, izostanku svetlega »zrcala« na perutih, svetlejšem belem licu in drobni beli piki na bazi kljuna. Najzanesljivejše ti dve vrsti ločimo po oglašanju in petju.
Poimenovanje nas lahko zavede, saj močvirsko sinico redko najdemo v pravem močvirju. Raje ima vlažne listnate in mešane gozdove s hrastom in bukvijo. Za gnezdenje uporablja majhne naravne luknje v trhlem lesu, stara dupla ali nedokončana zapuščena detlova dupla, ki jih lahko sama razširi. Pozimi jo lahko občasno opazimo tudi po vrtovih v bližini gozda, ko obišče krmilnico.
V Sloveniji je pogosta celoletna vrsta.
foto: Jure Novak
Gorska sinica(Poecile montanus)
Gorska sinica se od sorodne močvirske sinice loči zlasti po petju in svetlem »zrcalu« na perutih. Naseljuje predvsem iglaste gozdove vseh vrst, pa tudi mešane gozdove in brezove, vrbove ali jelševe goščave na barjih ali ob vodi. V alpskih visokogorskih gozdovih jo lahko najdemo vse do drevesne meje in pasa ruševja.
V gnezditvenem habitatu je pomembna prisotnost odmrlih stoječih, trhlih dreves, ki so dovolj mehka, da gorska sinica v njih izdolbe duplo. Praviloma vsako gnezditveno sezono izdolbe novo duplo.
Pri nas je gorska sinica pogosta vrsta iglastih in mešanih gozdov alpske in dinarske regije, saj glavnina slovenske populacije gnezdi v hribovitem in gorskem svetu.
foto: Joaquin Lopez
Čopasta sinica(Lophophanes cristatus)
Čopasta sinica je svoje ime dobila po koničastem, črno-belem čopku na glavi. Od ostalih sinic jo ločimo tudi po izstopajočem oglašanju, ki ne spominja na sinico.
Je značilna prebivalka starih iglastih gozdov, občasno tudi drugih gozdov in parkov, pod pogojem, da vsebujejo dovolj iglavcev. S sajenjem umetnih monokultur iglavcev se je naselila v smrekovih nasadih v nižinah in v borovih nasadih na Krasu. Gnezdi v duplih v odmirajočem drevju, kjer si sama izdolbe duplo v trhel les. Občasno zaseda tudi stara detlova dupla in gnezdilnice.
V Sloveniji je pogosta celoletna vrsta, prisotna po večjem delu države. Manjka le v obalnem pasu in v nižinah na vzhodu.
foto: Ivan Esenko
Menišček(Periparus ater)
Menišček je najmanjša evropska sinica. Prepoznamo ga po veliki glavi s podolgovato belo liso na tilniku ter po belih progah na perutih.
Menišček živi pretežno v iglastih in mešanih gozdovih od nižin do drevesne meje, najdemo ga tudi v parkih in listnatih gozdovih s primesjo iglavcev.
Za gnezdenje uporablja dupla, štore, špranje zidov in celo opuščene rove malih sesalcev v tleh. Pri nas je pogosta celoletna vrsta.
foto: Aleksander Kozina
Žalobna sinica(Poecile lugubris)
Za žalobno sinico sta najbolj značilna širok črni podbradek in močan temen kljun. Rjavo-črno kapo od podbradka ločijo bela lica. Zgornja stran je rjavo-siva, spodnja pa umazano bela.
Naseljuje svetle in vlažne listnate ali mešane gozdove v jugovzhodni Evropi. Pogosto so to gozdovi, kjer prevladujeta hrast ali bor, najdemo pa jo tudi v oljčnih gajih ali v visoki makiji.
V Sloveniji je izjemno redka vrsta, katere gnezditev ni bila še potrjena. Posamezna opazovanja so znana z območja Kraškega roba.
foto: Dirk Hilbers