Velika uharica(Bubo bubo)
Velika uharica je naša največja vrsta sove. Pri nas najpogosteje gnezdi na skalnih policah, tako naravnih ostenji, kot tudi v kamnolomih. Samec in samica živita skupaj vse življenje. Aktivna je pretežno ponoči, čez dan pa dobro skrita počiva.
Upleni miši, voluharje, podgane, krte, ježe, pa tudi različne ptice. Izjemoma, ob pomanjkanju toplokrvnih živali se prehranjuje tudi z žabami, žuželkami in ribami. Velika uharica je stalnica, vendar se severne in vzhodne evropske populacije v ostrih zimah delno preselijo proti jugu.
V Sloveniji velja za redko gnezdilko, ki pa je razširjena v večjem delu države. Vrsto ogrožajo predvsem motnje v bližini gnezda in smrtnost zaradi elektrokucije na srednje-napetostnih daljnovodih.
foto: Tomaž Mihelič
Kozača(Strix uralensis)
Fran Erjavec je uralsko sovo krstil s slovenskim imenom kozača, ker naj bi meketala kakor koza. Od manjše lesne sove jo ločijo dolg rep, rumen kljun in vzdolžno progasta peresa po telesu. Pojavljajo se tudi temneje obarvani osebki, ki so čokoladno-rjave barve.
Kozača je razširjena v severni, srednji, južni in vzhodni Evropi ter v srednji Aziji od Urala do Daljnega Vzhoda. Aktivna je ob sončnem zahodu in tik pred sončnim vzhodom, v času vzreje mladičev pa tudi podnevi. V Sloveniji je stalnica, ki naseljuje zrele gozdove hribovitega sveta in ponekod tudi nižin. Najpogostejša je v mešanih dinarskih gozdovih Notranjske in Kočevske.
Kozača gnezdi v duplih, pol-duplih ali na vrhovih odlomljenih dreves in v starih gnezdih večjih vrst gozdnih ptic. Za gnezdo skrbi samica, samec pa ji medtem prinaša hrano. Pleni male sesalce, ptice, dvoživke in žuželke. Če je v času pred valitvijo plena dovolj, bo samčev lov uspešnejši in samica bo izlegla več jajc. Tudi ko so mladiči izvaljeni, je lov glavna dolžnost samca, večja samica pa medtem brani mladiče, pri čemer je lahko nevarna tudi človeku. Kot pri ostalih sovah tudi pri kozači mladiči poskačejo iz gnezda še preden poletijo.
foto: Joaquin Lopez
Lesna sova(Strix aluco)
Sova, s katero se sreča večina ljudi, je lesna sova. Podnevi spi oziroma počiva, opazimo jo le naključno. Njen neslišen let je prilagoditev na lov v tihi noči. Njen glavni plen so miši in voluharice, pogosto pa tudi ptiči, dvoživke, plazilci, žuželke in ob pomanjkanju hrane celo deževniki.
Najraje prebiva v mešanih in listnatih gozdovih, pogosta pa je tudi v bližini človeških prebivališč ali celo v naseljih. Razširjena je po celi Sloveniji.
Lesna sova gnezdi v velikih drevesnih duplih, v stavbah, jamah in gnezdilnicah. Gnezda si ne spleta. Mladiči začnejo hitro zapuščati gnezdo in takrat lahko, čeprav še ne letijo, poskačejo na tla. Če takšnega mladiča najdemo, ga pustimo pri miru, saj ga starša še vedno hranita.
foto: Maks Sešlar
Koconogi čuk(Aegolius funereus)
Ta majhna sova sivorjave barve z belimi pegami in kratkim repom je aktivna predvsem ponoči. Hrani se z voluharicami, podleski, redkeje pa z mišmi, rovkami in ptiči.
Ob kopnenju snega v zgodnji pomladi pričnejo intenzivno prepevati odrasli samci koconogega čuka. Samci ostajajo na svojem teritoriju, ki je pogosto manjši od kvadratnega kilometra, skozi celo leto. Samice in mladiči se zaradi ostrih zimskih razmer, ki vladajo na njihovih gnezdiščih, pozimi raje umaknejo v nižje lege, kjer je hrana dostopnejša.
Koconogi čuk gnezdi večinoma v luknjah, ki jih izdolbe črna žolna, v naravnih duplih in gnezdilnicah. Ko valeča samica zazna vsiljivca pod gnezdilnim drevesom, skoči na odprtino dupla in jo zapolni s svojo varovalno obarvano glavo.
To vrsto bomo v Sloveniji našli v gorskih iglastih in mešanih gozdovih.
foto: Alen Ploj
Mali skovik(Glaucidium passerinum)
Oglašanje malega skovika v gozdu med pticami pevkami pogosto povzroči pravi preplah, saj so različne vrste pevk pogost plen te za komaj pest velike sove. Njegova hrana so tudi mali sesalci in zelo redko plazilci in žuželke. Presežek plena hrani v »skladišču«, ki je v duplu, na veji ali v gnezdilnici.
Mali skovik običajno gnezdi v opuščenih duplih velikega ali triprstega detla. Samec v bližini gnezda ali na vhodu v duplo s petjem privablja samico. Kot vabo ji v duplo prinaša hrano. Če je pri snubljenju uspešen, samica duplo očisti in vanj znese jajca. Mali skovik je za razliko od drugih sov pretežno dnevno aktiven.
Samci branijo območje prek celega leta, v jeseni pa se jim pridruži tudi samica. Skovikova razširjenost je pogosto omejena na predele brez prisotnosti njegovih glavnih plenilcev – lesne sove in skobca.
Malega skovika bomo v Sloveniji našli v gorskih iglastih in mešanih gozdovih, predvsem v Alpah in Dinaridih.
foto: Joaquin Lopez
Mala uharica(Asio otus)
Mala uharica je sova z oranžnimi očmi in pokončnimi ušesnimi čopki. Podnevi jo redko opazimo, saj se z deblom, ob katerem počiva, barvno skoraj povsem zlije. Pogosteje najdemo njene izbljuvke, ki so podolgovati in debeli približno toliko kot človeški prst. V izbljuvkih so dlaka, kosti in drugi neprebavljeni ostanki njenega plena, ki ga sestavljajo predvsem mali sesalci, redkeje pa dvoživke in žuželke.
Oglaša se s tihim "u", zato moramo ponoči dobro prisluhniti, če jo želimo slišati. Gnezdi v nižinskih sestojih iglavcev ali v pokrajini z manjšimi skupinami dreves. Gnezda si ne spleta sama, saj gnezdi v starih gnezdih vran in srak. Pozimi se lahko male uharice združujejo v večje skupine in podnevi družno spijo na enem ali več sosednjih drevesih. Pri nas je stalnica, razširjena predvsem v nižinah osrednje in vzhodne Slovenije.
foto: Alen Ploj
Močvirska uharica(Asio flammeus)
Močvirska uharica je za razliko od večine sov aktivna podnevi. Samec svojo teritorij označuje s petjem, z vzleti, ki jih spremlja ploskanje kril, ter s poleti v višino z nenadnimi strmoglavljenji.
Gnezdi v plitvi kotanji na tleh, v katero samica nanese suho travo, veje ali listje iz okolice gnezda. Mladiči zapustijo gnezdo, ko so stari dva tedna. Ker še niso sposobni leteti, se skrivajo v vegetaciji, za njih pa skrbita oba starša. Prehranjujejo se večinoma z malimi sesalci, jedilnik pa si obogatijo tudi s pticami in žuželkami.
Močvirska uharica je v Sloveniji le občasna in zelo redka gnezdilka. Pri nas se redno pojavlja predvsem na selitvi in prezimovanju.
foto: Igor Brajnik
Pegasta sova(Tyto alba)
Vitka in svetlo obarvana pegasta sova je v Sloveniji dokaj redka prebivalka nižin. Poseljuje odprto kmetijsko krajino, pogosto na robu naselji, kjer lovi miši, podgane, rovke, voluharice, netopirje, plazilce in žuželke. Za gnezdenje najpogosteje uporablja antropogene strukture kot npr. cerkve, gradove, senike, skladišča ipd.
Velja za močno ogroženo vrsto, predvsem zaradi pomanjkanja primernih gnezdišč in prehranjevališč, smrtnosti zaradi uporabe pesticidov in trkov v prometu.
foto: arhiv DOPPS
Čuk(Athene noctua)
V preteklosti je čukovo petje budilo ljudski praznoverni strah in bujna človeška domišljija je čuka označila za mrtvaško ptico. Mogoče so k temu pripomogle tudi velike rumene oči in bele obrvi, ki mu dajejo zlovoljen izraz. Najbolj aktiven je v mraku, lahko pa tudi čez dan ali ponoči. Na njegovem jedilniku prevladujejo predvsem voluharice in miši, poleg njih pa tudi ptice ter poleti deževniki, žabe, plazilci in velike žuželke.
Čuk je celoletna vrsta, ki gnezdi v duplih starega sadnega drevja, med obrezanimi vrbami ali v starih stavbah. Mladiči poskačejo iz gnezda pri enem mesecu starosti in posedajo po vejah dreves, vendar jih starši še vedno hranijo. Samostojni postanejo šele pri starosti treh mesecev.
V Sloveniji je čuk redek gnezdilec. Najštevilčnejši le v zahodnem delu Vipavske doline, v Istri in na Goričkem.
foto: Tomaž Mihelič
Veliki skovik(Otus scops)
Monotono petje velikega skovika nam takoj vzbudi asociacijo na obmorske poletne večere. Zlahka ga določimo po vitki pokončni postavi z izrazitimi ušesnimi čopi, ki jih dvigne, kadar je razburjen. Gnezdi v drevesnih duplih ali luknjah na stavbah. Prehranjuje se pretežno z žuželkami, zato ga ponoči včasih lahko opazimo v bližini cestnih svetilk.
Izmed naših sov je veliki skovik edini, ki se seli na prezimovanje v Afriko. Po vrnitvi v naše kraje (proti koncu meseca marca) začne samec s klicanjem vabiti samico in označevati svoje območje. Vrsto bomo v Sloveniji našli le v nižinskih predelih toplejših regiji; najštevilčnejši je na Krasu, v Istri in na Goričkem.
foto: Domen Stanič