SODELOVANJE JE POT
K VARSTVU
PROSTOŽIVEČIH ŽIVALI
// Benjamin Dovečar
»Lepoto in izvirnost umetnine lahko ustvarimo na novo, čeprav je bil njen prvi snovni izraz uničen; izginula harmonija lahko znova navdihne skladatelja; toda ko neha dihati zadnji živeči pripadnik vrste, se morata pojaviti novo nebo in nova zemlja, da bo spet lahko nastalo nekaj njemu podobnega.« Ameriški naravoslovec, ornitolog, morski biolog, entomolog in raziskovalec Charles William Beebe (1877–1962) nam je s to svojo mislijo dal vseživljenjsko popotnico v razmišljanju in delovanju, da ne bi, kot se je v preteklosti že zgodilo, zaradi naše vzvišenosti in neodgovornosti za vedno izgubili kake živalske vrste in s tem osramotili preteklost, osiromašili sedanjost ter prihodnost postavili pod vprašaj.
Prevozna sredstva (poštni avto, avtobus) prebivalcem otoških mest z domiselnimi upodobitvami okinavskega mokoža in drugih zavarovanih vrst živali širijo naravovarstveno sporočilo.
foto: Benjamin Dovečar
Ravno zato se mi je zdelo kot zgled dobre prakse primerno predstaviti prizadevanja Japonske za ohranjanje ali celo izboljšanje stanja njihove biotske raznovrstnosti. Še posebno mi je zanimiv odnos njihove družbe do kritično ogroženega okinavskega mokoža (Gallirallus okinawae), endemične ptice gozdov Yanbaru na severu japonskega otoka Okinave. Od njegovega odkritja leta 1981 so skupnosti v Yanbaru do njega razvile močen odnos, saj ga prepoznajo kot pomemben simbol regionalne kulturne istovetnosti in kot edinstveno naravno bogastvo, ki privablja obiskovalce in podpira dogajanje v skupnosti.
JAPONSKI NAČRT ZA VAROVANJE BIOTSKE RAZNOVRSTNOSTI
Ključni prednostni nalogi japonskega načrta za ohranjanje biotske raznovrstnosti in s tem izboljšanja stanja ogroženih vrst živali in rastlin ter tudi krepitev lokalne skupnosti sta obnovitev stika z naravo in poudarek na izobraževanju o ohranjanju narave. Ministrstvo za zdravje je v Kunigamiju že leta 1999 odprlo Center za varstvo prostoživečih živali Yanbaru in naravni muzej Ufugi. S tem je veliko prispevalo k izobraževanju o varstvu narave in gojenju ozaveščenosti o območju Yanbaru in njegovi biotski raznovrstnosti.
Neotipljiva kulturna vrednost in potencialna gospodarska vrednost, prepoznana v okinavskem mokožu, se kažeta v naložbah tako vladnih kot tudi interesnih skupin v podporo objektom, dogodkom in kampanjam, povezanih s ptico in njenim ohranjanjem. Izobraževanje ljudem pomaga izboljšati svoje znanje in veščine, spodbuja zaveden odnos do varstva narave, poveča udeležbo pri aktivnih okoljskih vprašanjih, podpira politike ohranjanja, krepi delovanje prostovoljcev in zagotavlja financiranje.
AKCIJA ZA OHRANJANJE OKINAVSKEGA MOKOŽA
Okinavski mokož je pravno zavarovan kot nacionalna ogrožena vrsta in priznan kot „naravni spomenik“. Ministrstvo za pravosodje je določilo smernice za njegovo varovanje. V območju njegovega življenjskega prostora postavljajo pasti in ograje, da bi zmanjšali populacijo njegovih velikih plenilcev, mungov. Spremenili so tudi cestno infrastrukturo, naredili betonirane cestne robove, ki povečujejo vidnost ptic, in postavili ograje skupaj s podvoznimi prehodi in tunele za divje živali na določena žarišča avtocest za zmanjšanje prometnih trkov.
Okinavski mokož, Yanbaru Kuina (ヤ ン バ ル ク イ), je edina neleteča ptica na Japonskem. Podobno kot vse vrste v družini tukalic ima tudi ta močne noge, kratka zaobljena krila in rep, zmanjšan v čopičasto perje. Njegova razširjenost je omejena na gorske predele gozdov Yanbaru v severni regiji Okinave. To območje zaznamujejo predvsem gosti subtropski zimzeleni gozdovi. Predvidevajo, da njegova populacija upada. Trenutna ocena celotne populacije je 720 osebkov, od tega približno 480 odraslih (BirdLife International, 2017). Posledično je uvrščen med kritično ogrožene vrste na Japonskem od leta 2012 in na Rdeči seznam ogroženih vrst IUCN.
Okinavski mokož je upodobljen na različnih izdelkih in ne zvišuje le življenjskega standarda lokalnega prebivalstva, marveč ga tudi spodbuja k skrbi za njegovo varovanje.
foto: Benjamin Dovečar
Kar 27 vrst živali in rastlin Okinave je nacionalno ogroženih.
VARSTVA NARAVE NA OBISKOVALCA ARHIPELAGA RYUKYU
Če se v začetku novembra odpravite s tokijskega letališča Haneda in pristanete na letališču v Nahi, glavnem mestu Okinave, vas ne presenetijo samo temperaturna razlika, lepo vreme in cvetoče rastlinje, temveč predvsem vsepovsod pričujoče podobe okinavskega mokoža. Že na samem letališču privabi pogled velik plakat, ki prispelim potnikom sporoča, da so stopili na območje, razglašeno za svetovno naravno dediščino. Kot vsa letališča ima tudi to številne trgovine z oblačili, spominki in prigrizki, kjer se poleg običajnih stvari ponuja še veliko različnih izdelkov z upodobitvijo okinavskega mokoža, pa naj so to majice, nogavice, torbe, mape, nosilne vrečke, čaji, piškoti in še in še bi lahko naštevali.
»Prosim, vozite počasneje,« opozarja voznike ta enonogi okinavski mokož na obcestni tabli na dvopasovni avtocesti.
foto: Benjamin Dovečar
Ko zapustiš letališče in se odpraviš na vlak do postaje Omoromachi, te med talnimi ploščicami in zastekljenimi površinami gledajo izvirno upodobljeni mokoži. Prav tako te med hojo po mestu ne začudi več, da mestni avtobusi niso polepljeni z različnimi komercialnimi reklamami, temveč nalepkami ogroženih in zavarovanih živalskih vrst. Če zapustiš Naho in se odpraviš na pot po dvopasovni avtocesti proti severu do narodnega parka Yanbaru, lahko med vožnjo opaziš sporočilne table in prometne znake, ki opozarjajo na te ptice na cesti.
Tukaj leži tudi vas Kunigami, ki je okinavskega mokoža sprejela kot svoj simbol, upodobljen na vaškem logotipu in poslovilni krajevni tabli z napisom “Spet ste dobrodošli v Kunigami, vasi okinavskega mokoža.” V Kunigamiju lahko obiskovalci kupijo tudi krofe (lokalno specialiteto) v embalaži s sliko dveh okinavskih mokožev, ki si delita krof.
Krofi v embalaži z okinavskim mokožem
foto: Benjamin Dovečar
Japonci pa ne varujejo le okinavskega mokoža, temveč še kopico drugih ogroženih živalskih in rastlinskih vrst, zato naj se ta prispevek zaključi s še eno mislijo, tokrat indijskega misleca Rabindranatha Tagoreja (1861–1941), ki jo v prenesenem smislu lahko povežemo tudi s prizadevanjem ohranjanja biotske raznovrstnosti za prihodnje generacije. »Spal sem in sanjal, da je življenje radost; prebudil sem se in ugotovil, da je življenje dolžnost. Ravnal sem se po tem in glej, dolžnost je postala radost!« Naj naša dolžnost zavarovati biotsko raznolikost tega planeta, doma vseh živih bitij, postane naša radost.
KOT ZANIMIVOST:
Nekdanji japonski cesar Akihito je s svojimi ugledom in vplivom ter študijami na področju ihtiologije kot tudi raziskavami flore in favne na posestvih cesarske palače močno vplival na politiko ohranjanja biotske raznovrstnosti v deželi vzhajajočega sonca.
Njegov mlajši sin, princ Fumihito Akishino, je na kolidžu St. John’s v Oxfordu doktoriral iz ornitologije. Zdaj deluje kot predsednik Inštituta za ornitologijo Yamashina in Japonskega združenja zooloških vrtov in akvarijev.
