Južna ali navadna – to je vprašanje

// Matej Gamser

V prispevku bomo spoznali nekatere nekonvencionalne trike (ki pa vselej nujno ne delujejo), s kombinacijo katerih bomo v prihodnje lažje trli nemara najtrši določevalski »oreh« evropskih ujed: južna (Falco naumanni) in navadna postovka (F. tinnunculus). 

Za začetek obvestilo: zaradi obsežnosti prispevka je le-ta v celoti objavljen v spletni verziji (glej navodila za dostop na koncu prispevka), v tiskani obliki pa objavljamo le njegov del. Ornitološkim sladokuscem zato zelo priporočam branje spletne različice.  

Pa začnimo. Na srečo je navadna postovka tako pogosta in številčna vse leto, da jo vsi dobro poznamo. Z vsakim novim opazovanjem si v možganih (zavestno ali ne) posodobimo sliko njenega značilnega videza. Odlično poznavanje pogoste vrste je pravzaprav »samodejna varovalka«, ki v naši glavi sproži alarm, če nam v vidno polje zaide osebek, ki vsaj v nečem (četudi tega ne znamo dobro opisati) »štrli« iz običajnih okvirov. Drugače povedano: bolje kot poznamo pogosto vrsto, prej bo naše oko sposobno izluščiti morebitno južno postovko.

Južna postovka kdaj in kje?

Kot kaže spodnji graf (slika 1), je najbolj primeren čas za iskanje južnih postovk pri nas zagotovo pomlad (druga polovica aprila in cel maj), a tudi septembra ne gre povsem zanemariti. Mimogrede, mineva okroglih 30 let od zadnjega znanega gnezdenja te vrste pri nas. Kot otrok se spominjam pripovedovanj svoje prababice, češ »da so številni glasni sokoliči skupno gnezdili v naši vasi v Slovenskih goricah, tako na stavbah kot v drevesnih duplih. In da jih je bilo veselje opazovati, kako so lovili škodljivce. A na jesen, da so odšli«. Vizualizacija njenih pripovedovanj mi je bila tako abstraktna, da me je ob poslušanju spremljala tančica dvoma. Veliko kasneje sem spoznal, da po nepotrebnem. Otmar Reiser je v svoji knjigi Die Vögel von Marburg an der Drau (1925) zapisal: »V okolici Maribora je južna postovka precej pogostejša od navadne…«. Zgodovina je, kakršna je, v sedanjosti pa lahko južno postovko pri nas opazujemo le še na selitvi. Spomladanska opazovanja obravnavamo kot t.i. overshooting oziroma selitev prek običajnega območja gnezditvene razširjenosti, jesenska opazovanja pa kot »pognezditveno disperzijo« oz. nekakšno razpršitev mladih osebkov ob koncu gnezditvene sezone. Največ recentnih opazovanj pri nas je iz jugozahodnega dela države (npr. Cerkniško jezero ali Ležeški Gabrk), običajno pa imamo opravka z neodraslimi pticami.

Kako se lotiti določanja?

Južna postovka je lahko presneto majhen ptič, z na videz bolj zaokroženimi konicami peruti, razmeroma krajšim repom in hitrejšim »frfotanjem« kot pri navadni postovki. Obenem deluje bolj kompaktno, z majhnim kljunom. Vse to je lahko uporabno pri določevanju, posebno če imamo v neposredni primerjavi tudi navadno postovko. A pogosto ni tako. Še več, jakost in smer vetra pa tudi starost osebka vplivajo na frekvenco in globino zamahov ter kompaktnost ptice. Tudi določeno vedenje (npr. zadrževanje v ohlapnih skupinah, skupinski lov na leteče žuželke, pridruženost rdečenogim postovkam F. vespertinus), ki ga dokaj laično obravnavamo kot značilnost južne postovke, je v resnici skupno obema vrstama. To pomeni, da se v spletu neidealnih okoliščin opazovanja (kot se pogosto dogaja na terenu) pri razlikovanju navadne in južne postovke na zgoraj zapisane značilnosti zelo težko zanesemo. Kaj nam torej še ostane? Konkretni prepoznavni znaki, ki se skrivajo v perju (in krempljih). Primarno se zanašajmo na te, na koncu pa pretehtamo kombinacijo vseh zbranih znakov.

Odrasli samci južne postovke so ob povprečnih opazovalnih okoliščinah neproblematični, saj jih izdajo: modrosiva glava, brez »brka«, enotno oranžnorjav hrbet in modrikasta lisa na perutih. Zgodi pa se, da naletimo na odraslega samca navadne postovke, ki ima na oranžnorjavem hrbtu (zgornjih krovcih) močno zmanjšane črne lise ali zabrisan »brk«. Taki, domnevno starejši samci navadne postovke so lahko na prvi pogled zelo podobni južni postovki in nas lahko zavedejo. Prave nočne more pa se šele začnejo, ko moramo razlikovati mlade in nezrele osebke ali samice. A če vemo, kaj gledati…

Pa si oglejmo primer. Recimo, da opazimo postovko, ki sedi na veji ali količku več sto metrov daleč od nas. Če imamo teleskop, bomo lahko tudi v slabši svetlobi (t.j. zgolj na podlagi silhuete) hitro uvideli, ali je ptič morebiten kandidat za južno predstavnico. Če teleskopa nimamo, bomo pač morali pešačiti malce bliže. V sedečem položaju ima južna postovka zložene konice peruti skoraj poravnane s konico repa (rep je le malenkost daljši). Navadna postovka ima daljši rep, kar pomeni, da zložene konice peruti ne sežejo tako daleč nazaj. Konica repa vselej precej presega konice zložene peruti. Za boljšo predstavo (in domačo nalogo) lahko na naslednjem terenu preučimo repno projekcijo navadne postovke (oz. lahko primerjamo fotografije navadne in južne postovke s spleta). Opisani trik spomladi načeloma deluje kar dobro. Poleti in jeseni, ko je pri odraslih (in drugoletnih osebkih) na sporedu golitev letalnih peres, pa je zadevo treba obravnavati bolj previdno. Izpadla ali še rastoča peresa (tako v repu kot v sami konici peruti) lahko začasno popačijo repno projekcijo. Sokoli pri tem golijo primarna letalna peresa postopoma od sredine proti obema koncema.

Drugoletni osebki spomladi

Zelo uporabno je znati izkoristiti veliko raznolikost drugoletnih osebkov, predvsem samcev v pomladanskem času. Taka raznolikost je posledica obsežne postjuvenilne golitve, ki južne postovke doleti na prvem prezimovanju. Obseg te golitve pa je pri navadni postovki običajno manjši. To pomeni, da se drugoletna južna postovka v Evropo vrne v bolj vpadljivi preobleki oz. kontrastni mešanici odraslega in mladostnega perja. Drugoletna navadna postovka spomladi pa na prvi pogled ni tako bistveno drugačna od mlade v jesenskem ali zimskem času. Gre za analogijo enako starih stepskih (Circus macrourus) vs. močvirskih lunjev (C. pygargus), ki smo jo že obravnavali v tej reviji (glej Svet ptic letnik 26, št. 03). Pri tem ubere južna postovka takšno postjuvenilno golitveno strategijo kot močvirski lunj, navadna postovka pa kot stepski lunj. Postjuvenilna golitev pri južni postovki je sicer spremenljiva. Običajno v odrasel videz pregoli glavo, cel trup, del repa in krovcev, zelo redko pa je golitev tako malo izražena, da s težavo ločimo spola (t.i. female-typedrugoletni samec, ki je bil npr. opazovan lani nad Rakitovcem, leto prej pa na Cerkniškem jezeru). Skromna postjuvenilna golitev navadne postovke običajno zajema posamezne dele trupa, glave in hrbta. Samec navadne postovke bo v nasprotju z običajnim drugoletnim samcem južne postovke na hrbtu imel izrazit črno-pikčast vzorec.

Določanje samic in drugi določevalni znaki

Mešanica odraslega in juvenilnega perja je pri samicah razumljivo manj vpadljiva, saj je vzorec med tema dvema starostma skoraj identičen. V tem primeru bodimo pozorni na vpadljivi starostni kontrast svežih (temnejših in celih) odraslih peres in obrabljenih ter zbledelih juvenilnih peres. To pa vsekakor ni enostavno. Na podlagi tega starostnega kontrasta opredelimo obseg postjuvenilne golitve pri drugoletnih samicah. Opisani kontrast se na običajnih drugoletnih samcih (s pomočjo teleskopa in ob lepi svetlobi) vidi na več sto metrov, dodatno pa ga okrepi še razlika v vzorcu peres dveh različnih generacij.

Več koristnih namigov za določanje predstavljamo ob slikovnem gradivu (spodaj). A pred tem še nekaj napotkov:

• V nekaterih priročnikih piše, da odrasli samci južne postovke nimajo temnejšega brka. To ne drži (za vse).
• i. female-type osebki južne postovke imajo »bledičen obraz« v primerjavi z navadno postovko; južna postovka ima dostikrat manjši in krajši brk, za njim običajno vpadljivo svetlo lice in nima (jasno) nakazane temne črte za očmi.
• Wing formula (formula perutnih peres oz. numerična predstavitev relativnih dolžin primarnih peres) je odličen znak, a ne nujno vselej: v času golitve primarnih peres poleti in jeseni moramo izredno paziti. Potrebna je zato fotografija z ugodnega zornega kota (čim bolj od spodaj). Južna postovka ima deseto primarno pero daljše od sedmega (p10 > p7) (slika 4), pri navadni postovki pa sta ti dve peresi po dolžini izenačeni (p10 = p7).
• Črn pas na repu je pri južni postovki pogosto videti rahlo vdrt (oblika zelo tope puščice) in ne mehko zaobljen kot pri (običajni) navadni postovki. Osrednja repna peresa so pri južni postovki nemalokrat nekoliko daljša (a tudi pri navadni je lahko tako).
• V senci so lahko svetli kremplji južne postovke videti precej temni. Umazani ali zaradi specifičnega kota svetlobe lesketajoči črni kremplji navadne postovke so lahko videti presenetljivo svetli. Obenem imajo lahko mladiči navadne postovke svetle kremplje.
• Progavost letalnih peres (gledano od spodaj) je pri južni postovki šibkejša oz. manj kontrastna, spodnji rob peruti je manj kontrastno, a bolj široko temno obrobljen. Posledično je podperutje videti zelo svetlo, srebrnkasto, četudi je konica široko temneje obrobljena. A ostrejših barvnih kontrastov, kot jih običajno kaže navadna postovka, je manj. Pozor: Na zaznavnost teh kontrastov lahko močno vplivajo vpadni kot svetlobe, zorni kot in oddaljenost ptice.
• Če naletimo na »dobrega kandidata«, ga poskusimo fotografirati. Včasih se tudi z razmeroma slabe oz. dokumentarne fotografije da ugotoviti marsikaj. Originalne fotografije razpošljimo naokoli, da pridobimo čim več mnenj.
• Odrasel samec s črnopikčastim vzorcem na sicer opečnato-oranžni podlagi zgornjih krovcev (hrbta) je najverjetneje vselej navadna postovka (glej npr. prispevek Skrivnostna fotografija v tej številki revije; Svet ptic, letnik 31, št. 01). Za določanje drugoletnih samcev to ni samoumevno.