Rdečegrla cipa

// Dejan Bordjan

Na motni vodi so se stiskali rožnati pelikani (Pelecanus onocrotalus), na obali pa so kot v vrsti pri blagajni postavali marabuji (Leptoptilos crumeniferus). Sliko so dopolnile različne čaplje in afriški kačjevratniki (Anhinga rufa), pavji žerjav (Balearica pavonina) in v zraku karminasti čebelar (Merops nubicus) … V vsem tem pejsažu barvitega perja pa je mojo pozornost pritegnila majhna ptica, ki se je tiho prehranjevala na blatnih tleh obale jezera Ziway. V primerjavi z vso »mavrico«, ki je opazovano ptico obdajala, je bila kot brezbarvni pritlikavec. Mogoče je bilo ravno to tisto, kar je pritegnilo mojo pozornost. Ta ptica vsekakor ni sodila v okvir afriških jezer. In res ni. Bila je gnezdilka skrajnega severa kontinentalne Evrope, ki se v savano prihaja gret zaradi zimske teme v zmrznjeni tundri. To je ena redkih vrst, ki sem jo videl na prezimovališču (Etiopija), gnezdišču (sever Norveške) ter med spomladansko in jesensko selitvijo (v Sloveniji).

Gnezdilka odprte tundre severa

Rdečegrla cipa (Anthus cervinus) je ena od devetih vrst cip, ki gnezdijo v Evropi, in od vseh gnezdi najbolj severno. Najdemo jo vse do obal Arktičnega oceana. Gnezdi v odprti tundri in vrbovih barjih od severnih delov Skandinavije pa vse do Kamčatke in Čukotke na skrajnem vzhodu Azije. V majhnem številu gnezdi tudi na zahodnih obalah Aljaske. Gnezdo si splete iz trav in šašev v zavetju kopuče. Sam sem jo opazoval na obalah in v tundri severne Norveške. Ni številčna, zato se je treba malo potruditi, da jo opazimo med pogostimi travniškimi cipami (A. pratensis). Sreča je v tem, da so tu ptice precej manj plašne kot pri nas, kar omogoča, da si lahko vsako cipo podrobno ogledamo. Tako kot za mnoge obiskovalce skrajnega severa Evrope je bilo tudi zame opazovanje rdečegrlih cip nekaj posebnega. Je ravno dovolj pogosta, da ne obupaš, in ravno dovolj redka, da si vsakega opazovanja še posebej vesel.
 
 
 

Na jugu dve ločeni prezimovališči

V jeseni se celotna populacija rdečegrle cipe premakne proti jugu. Ima dvoje ločenih (disjunktnih) prezimovališč. Eno je v jugovzhodni Aziji – med osrednjo Kitajsko, Bangladešem, Filipini in ekvatorjem, drugo v Afriki med Saharo in ekvatorjem. V tem delu jih nekaj prezimuje raztreseno v Sredozemlju, ob Nilu, v Iraku in oazah Sahare. Pod ekvatorjem redno prezimuje samo v vzhodni Afriki do severne Tanzanije. Sam sem jo, kot že omenjeno, opazoval na drugem območju, in sicer v Etiopiji, kjer je iskanje rdečegrlih cip še posebej velik izziv, saj njeno preprosto oglašanje zlahka preslišimo v zvočnem kulisju hrupnejših oglašanj.

Po obarvanosti ji med cipami v Evropi ni para

V Sloveniji rdečegrla cipa ni prav pogosto opažena vrsta. V zadnjih 45 letih je bilo vsega skupaj manj kot sto opazovanj, kar pa ne odseva njene dejanske številčnosti pri nas. Od daleč je zelo »cipasta«: rjavkasta, s črnimi in belimi progami po hrbtu ter črnimi pikami na svetlih prsih in bokih. Z večje razdalje jo je tudi sicer zelo težko ločiti od drugih cip. Še v največjo pomoč nam je njen visoki »psiii«, ki je še najbolj podobno oglašanju plašice (Remiz pendulinus). Prav značilno in zapomnljivo oglašanje pa je razlog, da je v zadnjih nekaj letih občutno več opazovanj vrste kot v preteklosti, v zadnjih dveh letih jih je bilo namreč vsaj dvajset. V Evropi ji po obarvanosti med cipami ni para. Ob črnih in belih vzdolžnih progah na hrbtu, ima na obrazu, vratu in prsih rožnato rdečo barvo. Mladostni osebki dobijo rdečkasto barvo šele spomladi v drugem letu svojega življenja. Do takrat pa jih od drugih cip lahko ločimo po vzorcu na hrbtu z močnimi črnimi in belimi progami in barvi hrbta, ki je rjava in ne olivno siva.

Oči »na peclje« med 20. aprilom in 7. majem

Rdečegrla cipa se pri nas pojavlja med spomladansko in jesensko selitvijo, pri čemer je večje število opazovanj spomladi, ko se pojavlja tudi več osebkov hkrati. Prednjačita opazovanji 12 in 20 osebkov iz leta 1975, v zadnjih nekaj letih pa so se števila gibala med štiri do šest osebkov. Podatki jesenskih opazovanj beležijo en do dva osebka hkrati, z izjemo opazovanja jeseni leta 1978, ko jih je bilo kar sedem. V obeh obdobjih selitve lahko rdečegrle cipe opazujemo le kratko obdobje. Spomladi, če odštejemo nekaj zgodnjih opazovanj, je glavnina opazovanj (80 %) med 20. aprilom in 7. majem, torej le dobra dva tedna. Podobno velja za jesen, ko je prav tako slabih 80 % opazovanj med 3. in 18. oktobrom, spet v samo dobrih dveh tednih. Sicer lahko prve rdečegrle cipe na jesenski selitvi opazujemo že v začetku septembra. Po 18. oktobru je zabeleženo eno samo opazovanje, in sicer 27. oktobra.

Kje bi jo lahko opazovali pri nas? Največ opazovanj je bilo sicer zbranih na ornitološko najbolj atraktivnih območjih, kot so Sečoveljske soline, Cerkniško jezero, Ljubljansko barje in zadrževalnik Medvedce. Preostala opazovanja pa so raztresena po Sloveniji. Opazovali ali slišali so jo na mokriščih, vlažnih travnikih, ob jezerih in celo na območjih industrijskih obratov. Kadar je bila opažena na tleh, je bila vedno na odprtih območjih.

Če se želite pri nas srečati z našo najbolj pisano in skrivnostno cipo, si predvajajte njen posnetek oglašanja in v času prvomajskih praznikov obiščite katero od naših bolje ohranjenih mokrišč. Predlagam, da izkoristite kakšno vremensko fronto, ki bo prisilila ptice, da pristanejo na tleh, kjer so bolj opazne. Pa še namig – pogosto je v družbi selečih se cip in pastiric.