NEKATERI PTIČI
IMAJO NA JEDILNIKU
TUDI ČEBELE

// Janez Gregori

Čebele pestijo različne bolezni in zajedavci, včasih prihaja do pomorov zaradi s čebelarji neusklajene rabe fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu, prihaja do izgub čebel in prašečih se matic zaradi nenadnih vremenskih sprememb, nalivov ali nepričakovanega vetra. Ko čebelar ugotavlja izgube, skuša dobiti določnega krivca za svoje težave. Prikladnega grešnika vidi v ptičih, zlasti v lastovkah, in s prstom pokaže nanje.

KMEČKA LASTOVKA (Hirundo rustica) je, kar se tiče uničevanja čebel, že po obliki kljuna videti nič več kot prikladen grešni kozel., foto: M. Vranič

Na jedilniku nekaterih žužkojedih ptičev se znajdejo tudi čebele. Pri oceni, katere vrste ptičev in koliko lovijo čebele, pa je treba biti previden. Pri ptičih, ki plen ujamejo in se z njim usedejo nekje v bližini, z dobrim teleskopom lahko vidimo, kaj so ujeli. Pri vrstah, ki lovijo v zraku, vendar ne sedajo, pa je stvar vprašljiva. S prostim očesom smo nemočni, pa tudi z optičnimi pomagali ne pridemo daleč, saj vse poteka prehitro. Zato so sodbe o vrsti njihovega plena izrečene na pamet. Raziskovalci ptičje prehrane si zlasti pri takih vrstah pomagajo z različnimi ustreznimi metodami. Ptičja prebavila hitinjače žuželk ne morejo razgraditi, zato je ena izmed metod analiza iztrebkov, ki pa daje bolj okvirne rezultate. Natančni so rezultati analize svežega ulova, ki ga starši prinašajo mladičem. To raziskovalci naredijo preprosto tako, da mladičem v gnezdu nataknejo na vrat primerne obročke, ki onemogočijo, da bi mladič prineseno hrano pogoltnil. Takoj ko se starši oddaljijo od gnezda, vzamejo zalogaj iz mladičevega kljuna in ga analizirajo. Po nekajkratnem odvzemu hrane obročke snamejo, da se mladiči nasitijo, potlej pa postopek lahko ponovijo. Tako dobljeni podatki o prehrani so edini absolutni.

Če hočemo pri vprašanju prehrane ptičev, zlasti seveda lastovk, dobiti kolikor toliko zanesljive odgovore, ne moremo mimo strokovne literature in suhoparnega citiranja. To so namreč edini pravi argumenti. Je pa res, da je prav o vprašanju ptičjega prehranjevanja z želatimi žuželkami napisanega malo in še to bolj okvirno. Nekaj pa vendarle je.

POJE OPRSJE, ZADEK Z ŽELOM PA ZAVRŽE

Za ptiče so čebele nevaren plen, saj je pik njihovih žel lahko smrtonosen. Zato so tisti, ki se že lotevajo takega plena, za premostitev teh težav razvili ustrezne strategije lova. Velika sinica (Parus major), ki zlasti pozimi rada stika okoli čebelnjakov, učljiva kot je, kmalu ugotovi, kako priti do zalogaja. S kljunom potrka pred želom panja, da vznemiri čebele v njem, in ko katera pride na plano, je po njej. Ujeto čebelo sinica odnese na bližnjo vejo, oprsje skljuva in poje, zadek pa zavrže. V snegu pod drevjem lahko po številu zavrženih čebeljih zadkov vidimo, kolikšen obrok so si sinice privoščile. Podobno tudi rjavi srakoper (Lanius collurio) čebelo zagrabi tako, da ga ne more pičiti, nato pa na bližnji preži z njo opravi do konca. Od ujete čebele največkrat zaužije samo oprsje. Tako sinice kot srakoperji imajo močne kljune, s katerim lahko razkosavajo plen.

ČEBELAR (Merops apiaster) nevarni plen zagrabi s konico svojega dolgega kljuna in se izogne piku. Foto: Danilo Kotnik

Med vsemi najbolj razvpiti »čebelojedec« je čebélar (Merops apiaster), pri nas gnezdilec zlasti v obpanonskih predelih. Na njegovem jedilniku se znajdejo velike žuželke, hrošči, kačji pastirji, pa različni kožekrilci, tudi taki s strupenimi želi, kot so čebele in ose. Plen s kljunom nekajkrat udari ob vejo in z njim podrgne ob podlago, da se znebi strupa. V iztrebkih čebelarja so našli tudi žela, ki pa so bila poškodovana od udarjanja in drgnjenja ob vejo. Avstrijske raziskave kažejo, da čebélarji trote, ki so seveda brez žel, ločijo od čebel in jim kot plen dajejo prednost: v hrani, ki so jo dajali mladičem, je bilo 60 % trotov, čeprav je naravno razmerje 50-100 čebel delavk proti enemu trotu.

LASTOVKA – GLAVNA OBTOŽENKA

Na seznamu obtoženih za napade na čebele in matice pa se včasih (še vedno) znajdejo tudi lastovke. Glede na to, da v bližini čebelnjakov videvamo zlasti kmečko lastovko (Hirundo rustica), ostaja ona edina obtoženka. Obtožbe pa so hude.

Poglejmo, kaj je Peter Pavel Glavar leta 1768 napisal o tem, kako iztrebiti sovražnike čebel: »Kar zadeva sovražnike čebel, je lastovka zelo škodljiva, ker v poletu lovi čebele, da prehrani sebe in mladiče. Da to preprečimo, jo je treba streljati, še lažje pa jo je zvečer ujeti v njenem gnezdu. Vpeljati bi bilo treba nabiranje njihovih glav, kakor glav vrabcev. Nikakor pa ne bi smeli siliti k temu ljudi s kaznijo, kar bi gotovo ne razširilo čebelarstva, ampak bi ga kvečjemu osovražilo pri ljudeh: pač pa naj bi s četrt krajcarja nagradili vsakogar, ki bi prinesel lastovičjo glavo. Zelena žolna škoduje divjim, v votlih drevesih gnezdečim čebelam, domačim pa bolj malo, ker navadno ne prileti v bližino hiš. Vendar pa bi lovcem lahko nakazali denarno nagrado za odstrel.« Kar težko verjamemo, da je bilo to osebno mnenje tako razgledanega in poduhovljenega gospoda, kot je bil Glavar.

Če prebiramo glasilo Slovenski čebelar izpred sto let in še nekaj desetletij kasneje, je vse polno obtožb na račun ptičev, zlasti lastovk, temelječih na domnevah ali bežnih opazovanjih. Temelječih tudi na ugotovljenih izgubah matic na prahi, za kar so bile lastovke kar prikladen obtoženec. Vse več glasov je bilo v njihov bran, dokler slednjič niso (skoraj) prevladali. Pa leta 2007 v Slovenskem čebelarju spet lahko preberemo o težavah, ki jih ima z lastovkami čebelar iz okolice Sežane. Po vseh »zdravstvenih, zajedavskih in agrikulturnih nadlogah«, so se nad njegove čebele spravile še lastovke. »Če se vreme spreminja in je dan soparen, sonce pa posije le izpod oblakov, je kot na Kosovem polju – pravi pokol čebel,« je napisal leta 2007 Atelšek. Urednik Slovenskega čebelarja je kar v isti številki revije objavil moj ugovor proti takim trditvam.

SO LASTOVKE RES TAK PROBLEM

Pa si oglejmo, kaj kmečke lastovke pravzaprav jedo. Kot njihovo poletno hrano Cramp našteva široko paleto različnih žuželčjih skupin, od enodnevnic, kačjih pastirjev, vrbnic, strigalic, mrežekrilcev, metuljev, dvokrilcev, listnih ušic, hroščev, do kožekrilcev, kamor med drugim sodijo lesne ose, mravlje, ose in čebele. Slednje pa so zelo širok pojem, saj v to skupino, poleg medonosne čebele, sodijo številne vrste, ki živijo samotarsko ali v manjših skupinah. V Sloveniji je bilo doslej najdenih kar neverjetnih 563(!) vrst čebel, o čemer je leta 2014 pisal Gogala. Kadar strokovna literatura navaja, da se kmečke lastovke, ali kakšni drugi ptiči, hranijo tudi s čebelami, moramo torej upoštevati, da sem sodijo številne vrste, ki so kot hrana že zaradi svoje velikosti bolj prikladne kot medonosna čebela.

KRANJSKA ČEBELA (Apis mellifera carnica) na primožkovem cvetu
foto: Janez Gregori

Cramp nadalje navaja, da so s pomočjo vratnih obročkov pri mladičih kmečke lastovke na Češkoslovaškem med 4606 ujetimi žuželkami našli 62,3 % dvokrilcev (trepetalke in prave muhe), med ostalimi tudi 4,4 % kožekrilcev. Pri raziskavah v Walesu so z 91,5 % prevladovale muhe, kožekrilcev, v glavnem mravelj, pa je bilo 2,6 %.

Pri analizi hrane kmečke lastovke Glutz in Bauer navajata kot najpomembnejše dvokrilce (muhe in komarje), nadaljnji pomembni skupini sta škržadi in listne ušice, med predstavniki kožekrilcev pa omenjata samo mravlje in najezdnike. Za želate žuželke, kot so čebele in ose, navajata, da pri lastovkah niso priljubljene, vendar niso povsem izključene, ugotovljeno je celo bilo, da so z njimi brez škode hranile mladiče.

PREDNOST DAJE VEČJIM ŽUŽELKAM

Prehrano kmečke lastovke je temeljito raziskovala ga. Turner. Posebno pozornost je posvečala predvsem velikosti plena in z njim v zvezi ugotavljala, koliko energije lastovka porabi za lov različno velikih žuželk. S pomočjo vratnih obročkov je analizirala hrano, ki so jo starši prinašali 8 do 17 dni starim mladičem. Lastovka lovi žuželke vse dokler količina ni primerna, da iz njih oblikuje nekakšen svaljek, ki ga nato odnese mladičem. Pri analizah teh svaljkov je avtorica ugotovila, da kmečka lastovka daje prednost večjim žuželkam, kot so recimo muhe, pred manjšimi, kot so na primer listne ušice. V posameznem svaljku je naštela največ 15 večjih žuželk in 3 majhne, najmanj pa 11 velikih in 40 majhnih. Pri merjenju v lov vložene energije je ugotovila, da jo lastovka porabi veliko manj pri lovu manjšega plena, ker leti počasi v lagodnem drsečem letu. Večji plen, ki je seveda energetsko izdaten, leti hitreje in lastovka z neprestanim zamahovanjem s perutmi porabi veliko energije. Pri izjemno velikem plenu, ki je na meji še sprejemljivega, kot so vešče in čebele, je verjetno, da imajo lastovke z njim preveč opravka, zato v glavnem lovijo le malo takega plena.

Švicarji so ugotavljali zastopanost trotov v prehrani kmečkih lastovk. Čeprav je plen videti privlačen za lastovke, so bili rezultati nepričakovani. Pod lastovičjimi gnezdi so zbrali več 100 g lastovičjih iztrebkov in jih analizirali glede na delce trotov v njih. Samo v dveh vzorcih so našli delce trotjih teles (glave, noge, delce kril), kar je pomenilo samo 0,13 % od skupne količine hrane. V nobenem iztrebku niso našli delov teles čebel delavk.

Iz povedanega lahko povzamemo, da kmečke lastovke lovijo večji plen, predvsem so to muhe. Čebele so zanje zgornja meja sprejemljivega, zato lovijo le malo takega plena.

Domneva, da lastovke lovijo matice, je verjetno težko dokazljiva in tudi malo verjetna. Če so čebele za lastovke zgornja meja velikosti še sprejemljivega plena, ni razumljivo, zakaj bi se lotevale matic, ki so še precej večje, letijo hitreje od čebel delavk in glede žela nič manj nevarne. Zaradi hitrosti leta pa še težje ulovljive – in vprašljive za lastovičjo energetsko bilanco.

Poglejmo še »koristno« plat lastovk. Polovijo ogromno različnih žuželk, ki nam niso ljube – če pomislimo samo na muhe in komarje. Razveseljujejo nas s svojo navzočnostjo, z izkazovanjem zaupanja, da si z nami delijo streho, njihovo gostolenje je, v današnjem jeziku temu lahko rečemo čista dodana (še neobdavčena) vrednost, h kvaliteti našega življenja!

O škodi, ki naj bi jo delale lastovke na čebelah, čebelarji v glavnem le mislijo. Treba se bo potruditi, da bodo o tem tudi čim več vedeli. Da bodo imeli nesporne dokaze za svoje trditve, potlej šele lahko v nekoga uperijo prst.

Z izjemno velikim plenom imajo lastovke preveč opravka, zato v glavnem lovijo le malo vešč in čebel.

Kmečke lastovke lovijo večji plen, predvsem so to muhe.

VIRI:
ATELŠEK, I. (2007): Po vseh zdravstvenih, zajedavskih in agrokulturnih nadlogah nad čebele zdaj še lastovke. – Slovenski čebelar 109(10): 299-300.
CRAMP, S., ur. (1985): The Birds of the Western Palearctic. Vol. IV. – Oxford University Press, Oxford.
CRAMP, S., ur (1988): The Birds of the Western Palearctic, Vol. V. – Oxford University Press, Oxford.
GLAVAR, P. P. et al. (2017): Čebelarska pisna zapuščina Petra Pavla Glavarja. Novo mesto: Regionalna čebelarska zveza Petra Pavla Glavarja; Lukovica: čebelarska zveza Slovenije, 352 str.
GLUTZ VON BLOTZHEIM, U. N., BAUER, K. M. (1985): Handbuch der Vögel Mitteleuropas. AULA Verlag, Wiesbaden.
GOGALA, A. (2014): Čebele Slovenije. – Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana, 179 str.
GREGORI, J. (2007): Kaj si čebelarji mislimo o lastovkah in čebelah. – Slovenski čebelar 109(10): 300-302.
SPRECHER-UEBERSAX, E. (2010): Dhronen – eine ideale Futterquelle für Vögel? – Schweizerische Bienen-Zeitung 133(2): 18-21.
TURNER, A. K., 1982: Optimal Foraging by the Swallow (Hirundo rustica, L): Prey Size Selection. –Anim. Behav. 30: 862-872.

Janez Gregori, foto: Ciril Mlinar