// KOSTARIKA
– »PURA VIDA*«

// Tom Turk

Letos, konec januarja, ko še nič ni kazalo, da bi korona virus lahko prerasel do sedanje pandemije, sem se z 19 študenti biologije že petič v zadnjih osmih letih odpravil na tritedensko ekskurzijo v Kostariko, sanjsko deželo za vsakega biologa, eno res vročih točk biotske raznovrstnosti, saj tam živi okrog 4 % vseh znanih vrst na našem planetu. Ptice, kakšnih 900 vrst jih je, so vsekakor pomemben del biotske raznovrstnosti te dežele. Zanimivo je, da so si »Ticosi«, kot si pravijo prebivalci Kostarike, ob vsej pestrosti avifavne za svojo nacionalno ptico izbrali popolnoma nevpadljivega glinastega kosa (Turdus grayi). Resnici na ljubo pa je treba priznati, da ptica res lepo poje in živi po celi Kostariki.

Kostarika je država v Srednji Ameriki, ki je velika za dve Sloveniji in pol in ima približno tudi tolikokrat več prebivalcev. Zaradi svoje lege in geografskih ter s tem povezanih klimatskih značilnosti je Kostarika resnično ustvarjena za neverjetno pestrost rastlinskega in živalskega sveta, ki močno zaznamuje ne le njene podobe, marveč tudi ekonomijo dežele. Tropska raziskovalna postaja v La Gambi, kjer s študenti preživimo večino časa, je formalno del Univerze na Dunaju. Dobršen del deževnega gozda, ki jo obdaja in ga imenujejo tudi tropski deževni gozd Avstrijcev, pa je danes del nacionalnega parka Piedras Blancas. Postajo so ustanovili leta 1993 po zaslugi velikega ljubitelja narave in svetovno znanega violinista Michaela Schnitzlerja, ki je dunajski univerzi podaril veliko zemlje na območju današnjega parka, a pod pogojem, da ustanovijo postajo in začnejo z naravovarstvenimi projekti in predvsem pogozdovanjem opuščenih plantaž banan.

KAR 179 DREVESNIH VRST NA ENEM HEKTARJU

 

Nacionalni park Piedras Blancas, bližnji rezervat Golfito, ki leži na dnu velikega Sladkega zaliva (Golfo Dulce), in eden najbolj znanih nacionalnih parkov v Kostariki Corcovado na polotoku Osa so zadnje preostalo, skoraj strjeno območje nižinskega tropskega deževnega gozda na tihomorskih obalah Amerik. Danes velja, da območje parkov obsega 28 ekosistemov, od katerih je dobra polovica naravnih, pet delno naravnih in osem antropogenih. Po biotski raznolikosti nedvomno prevladuje primarni deževni gozd, kjer so botaniki na enem samem hektarju površine popisali kar 179 drevesnih vrst. V tem relativno malem delu Kostarike lahko opazujemo okrog 500 vrst ptic, ki živijo v primarnem in sekundarnem deževnem gozdu, v obalnih obsežnih mangrovah, ob številnih rekah in potokih, na mejnih območjih, ki prehajajo iz enega ekosistema v drugega in tudi v antropogenih ekosistemih. Poleg ptic je na tem območju zelo bogata tudi herpetofavna. Samo ob majhnem potočku, ki teče mimo postaje v La Gambi, lahko najdemo okrog 30 vrst žab in seveda tudi številne kače, od teh nekaj, s katerimi ni dobro češenj zobati. Taki sta vsaj dve: gad trepalničar (Botriechis schlegelli) in še veliko bolj nevarna ameriška suličarka (Bothrops asper). S prvo se je letos uspelo nespametno spopasti tudi enemu izmed naših študentov. No, na srečo se je zgodba tako zanj kakor za kačo srečno končala.
 

OGROMNE HOKOJKE IN MALI BRENČAČI KOLIBRIJI

Kot rečeno, silno število ptičjih vrst na tem območju je vsekakor preveliko, da bi omenili vse, zato le nekaj najbolj značilnih. Začnimo z maskoto raziskovalne postaje v La Gambi. To je velika hokojka (Crax rubra). Nekaj parov teh res velikih kur se skupaj z agutiji (Dasyprocta aguti) brez strahu stalno sprehaja po vrtu postaje. Samica je rjasto rjava in ima progast rep, samec pa je popolnoma črn, ima le bel trebuh, njegov kljun pa krasi rumena voščenka. Tako samec kakor samica imata na glavi tudi perjanico, ki jo dvigneta ob vsaki priložnosti. Samec se oglaša z globokim »huuu«, kar je eden bolj prepoznavnih zvokov tropskega gozda. Če so hokojke res velike ptice, pa so na drugi strani velikostnega spektra kolibriji (Trochilidae). V Kostariki jih živi kar 56 vrst. Ti neutrudni brenčači, ki tehtajo od 2 do 12 g, švigajo od cveta do cveta in večino dneva porabijo za to, da dobijo dovolj hrane, da se potem spet lahko hranijo. Živijo na metabolnem robu, ker za letenje potrebujejo ogromno energije. Nekateri kolibriji s perutmi zamahnejo kar 80-krat na sekundo, srce pa jim utripne 300-krat v minuti. Le ponoči so v stanju torporja (nekakšne začasne hibernacije), v katerem se jim srčni utrip in telesna temperatura močno znižata.

Največja skupina ptic v Kostariki so tirančki (Tyrannidae). Ti štejejo skoraj 80 vrst. So najbolj obsežna neotropska družina. Večina jih ima močan kljun in so pretežno rjavih, rjastih ali sivozelenkastih odtenkov, trebušna stran pa je pogosto rumene barve. Eden bolj vpadljivih muharjev je sicer precej redek kraljevi tiranček (Onychorhynchus coronatus). Samec ima živo obarvano perjanico, ki pa jo le redko razpre. Največji in tudi zelo pogost predstavnik teh ptic pa je rumeni tiranček (Pitangus sulphuratus), dokaj velika ptica z rumenim trebuhom in značilno črno masko. Veliko predstavnikov neotropskih ptic spada med tangare (Thraupidae), ki so pogosto živih barv in se večinoma hranijo s plodovi. Nekatere vrste pa so tudi redni obiskovalci krmilnic, kjer jih precej laže opazujemo kakor v visokih krošnjah. Omenimo še trogone (Trogonidae), ki so poleg mravljarjev (Formicariidae) morda najbolj značilni ptiči neotropskega deževnega gozda. V Kostariki živi 10 vrst teh živo obarvanih ptic, približno polovico jih lahko najdemo tudi na območju raziskovalne postaje v La Gambi. Pri trogonih je izrazit spolni dimorfizem, samice se od samcev ločijo predvsem po barvi glave in prsi, tako kot večina samcev pa imajo tudi one izrazito črno-belo progast rep. Trogone lahko v deževnem gozdu slišimo, če pa jih hočemo videti, moramo biti zelo pozorni, da v nepreglednem zelenilu izluščimo ptico od njegove okolice. Od drugih za deževni gozd značilnih ptic omenimo pipre (Pipridae), tukane (Ramphastidae), bleščavce (Galbulidae), motmote (Motmotidae>), žolne (Picidae), lončarje (Furnariidae) in mravljarje (Thamnophilidae oz. širše Formicaridae). Posebno mesto na tem seznamu si zasluži zelo redek in ogrožen kraljevski jastreb (Sarcoramphus papa).

MOČVIRSKA PISANOST

Nekatere ptice so vezane na močvirja, ki jih je v gozdu malo, a na območju postaje je kar nekaj mlak, kjer se zadržujejo ameriške listne putke ali jasane (Jacana spinosa), ki se s svojimi dolgimi nogami in prsti sprehajajo po vodnem rastlinju. Življenjsko okolje si delijo z bolj okornimi škrlatnimi ameriškimi sultankami (Porphyrio martinicus) in z dokaj plašnimi gozdnimi mokoži (Aramides cajaneus). Ob obrežjih večjih in manjših rek, ki tečejo skozi deževni gozd, lahko opazujemo predstavnike pobrežnikov in prodnikov, ki so zimski gosti in tu prezimujejo, kot npr. veliki in mali rumenonogi martinec (Tringa melanoleuca in T. flavipes) ter ameriški mali martinec (Actitis macularius). Pobrežnike srečamo tudi ob obalah z mangrovami. Tam na blatnih obalah stikajo za hrano mali škurhi (Numenius phaeopus), marmornati kljunači (Limosa fedoa) in najpogostejši vilet (Tringa semipalmata). Od ujed bomo ob rekah naleteli na zelo pogosto obcestno kanjo (Rupornis magnirostris), redkeje na rumenoglavo kimakimo (Milvago chimachima). Če bomo imeli srečo, bomo zaslišali tudi smehu podobno oglašanje kričavega sokola (Herpetotheres cachinnans), ob estuarjih rek in v mangrovah pa lovi ribji orel (Pandion haliaetus). Izredno dobro oko pa mora imeti človek, da podnevi na kakem drevesnem štrclju opazi njegov naravni podaljšek v obliki flavtastega zaspanca (Nyctibius griseus). Številne ptice v mangrovah so čaplje (Ardeidae), npr. gologrla progasta čaplja (Tigrisoma mexicanum) ter po nenavadnem kljunu lahko prepoznavna čolnarica (Cochlearius cochlearius). Ob potokih, rekah in mangrovah se zadržujejo tudi vodomci (Alcedinidae) in različne vrste ibisov (Threskiornithidae).

Ogroženi are spet letijo nad deževnim gozdom.

 

Za konec pa še skok k morski obali Sladkega zaliva. Pred dvema letoma smo imeli veliko srečo, da smo tam naleteli na manjšo kolonijo modronogih strmoglavcev (Sula nebouxii), sicer bolj znanih z Galapaških otokov. Ob obalah Sladkega zaliva in polotoka Osa pa so doma tudi svetlordeče are (Ara macao). Te velike papige so bile do nedavnega močno ogrožene. Z nadzorovano vzrejo in programom ponovnega naseljevanja pa so se njihove populacije obnovile, tako da parčke teh res lepih ptic pogosto vidimo, kako letijo nad deževnim gozdom, ki se strmo spušča v morje.

Kostarika, kar se tiče ptic in seveda vsega drugega, nikoli ne razočara, vedno pa preseneti, saj ob vsakem obisku odkrijemo in vidimo kaj novega.

ZNAČILNOSTI DEŽELE:

 

Lega: država v Srednji Ameriki med 8 in 11 0S, na jugu meji na Panamo, na severu na Nikaragvo, vzhodna obala je del Karibov (Atlantika), daljša in bolj razvejena zahodna obala pripada Pacifiku. Najvišji vrh: vulkan Cerro Chirripo (3821 m)
Površina: 51.100 km2
Št. prebivalcev: 5 milijonov (2018)
Zanimivi parki: skoraj 30 % celotnega ozemlja pokriva 28 nacionalnih parkov in več naravnih rezervatov. Najbolj znani so: Corcovado, Monteverde, Tortuguero, Arenal in Piedras Blancas.
Št. vrst ptic: več kot 900 vrst
Št. endemitov: 3 vrste na celini, 3 na otočju Cocos, na skupnem območju Kostarike in Paname pa je skoraj 70 vrst ptic endemitov
 
 
 

ZANIMIVE VRSTE PTIC:

mravlja tangara (Habia atrimaxillaris),
jasana (Jacana spinosa),
gozdni mokož (Aramides cajaneus),
ameriški mali martinec (Actitis macularius),
marmornati kljunač (Limosa fedoa),
vilet (Tringa semipalmata),
obcestna kanja (Rupornis magnirostris),
rumenoglava kimakima (Milvago chimachima),
kričavi sokol (Herpetotheres cachinnans),
čolnarica (Cochlearius cochlearius)

*”PURA VIDA” = *Običajni pozdrav Kostaričanov, ki pomeni čisto življenje.