PET NAUKOV
CERKNIŠKE BOBNARICE

// Katarina Denac

Bobnarica (Botaurus stellaris) nam je letos porušila skrbno načrtovano terensko delo, saj se na Cerkniško jezero ni vrnila v začetku aprila, kot smo predvidevali, temveč je bilo njeno bobnanje prvič slišano šele 17. maja, in sicer v Leviščih. Njen pozni prihod je najverjetneje posledica suše, zaradi katere prej enostavno ni bilo primernega poplavljenega življenjskega okolja zanjo. Prvi nauk je bil torej »Ne načrtuj ničesar v zvezi z bobnarico na Cerkniškem jezeru, saj te bo presenetila bodisi voda bodisi bobnarica (v najslabšem primeru pa oboje)«.

POTUHNILA SE JE IN NAS PUSTILA MIMO

Ker pa se na DOPPS-u ne damo kar tako, smo teden dni kasneje stopili v akcijo. V Leviščih smo postavili 69 m najlonskih mrež za lov ptic. Ob večernem mraku smo trije skušali bobnarico s počasno hojo »v strelcih« prijazno prepričati, da bi zapustila svoje pevsko mesto in se ulovila v mreže, vendar se je meni nič tebi nič potuhnila in nas pustila, da smo šli mimo. Ob razočaranem pogledu na prazne mreže se nam je samec hripavo posmehnil za hrbtom. Drugi osvojeni nauk se je glasil »Ena prefrigana bobnarica odtehta več kot tri ornitologe. Sedaj ste na mojem terenu in ne v svoji dnevni sobi«. Zato smo ubrali drugačno taktiko – v mreže smo jo skušali privabiti s posnetkom. Glede na tuje izkušnje je ta metoda učinkovita predvsem v začetku gnezditvene sezone, takoj ko se samci vrnejo na gnezdišča. Resda datumsko sedaj nismo več na začetku gnezditvene sezone (v običajnih razmerah bi mladiči bobnarice od sredine maja naprej že zapuščali gnezda), ampak ker je samec prišel tako pozno, je bilo vredno poskusiti. No, na posnetek samec ni niti mrdnil – »vkopal« se je na svoji pevski platformi in bobnal vsakih nekaj minut. Po okoli treh urah predvajanja posnetka brez kakršnegakoli uspeha smo pobrali mreže, zlili vodo iz svojih škornjev in ga prepustili družbi regljajočih žab. Tretji nauk se je glasil »Ne poskušajte s tako cenenimi forami, kot je predvajanje posnetka. Kateregakoli drugega samca, najsi bo pravi ali lažni, posekam v vztrajnosti!«.

NOVI IZZVI

V moškem delu ekipe je nato ves teden tlela nekakšna vročičnost, v kateri so se mešali ranjeni lovski ponos, sama izzivalnost te naloge in seveda obveza iz prijavnice projekta, dodatno podčrtana s spodbudo Evropske komisije, naj se za lov bobnarice vsekakor potrudimo še letos. Padali so predlogi o lovu s čim večjo ekipo, ko se bobnarica ne bi mogla potuhniti, pa o zagraditvi pojočega samca z mrežami v obliki črke U, pa tudi o tem, da bi jo kratko malo pokrili z ribiškim sakom (bi rada videla junaka, ki je to sposoben narediti sredi gostega trstičja …). Tako smo do 1. junija v teoriji izboljšali metodo lova in se odločili, da kombiniramo zagraditev z mrežami v obliki črke U z večjim številom ljudi, ki bi bobnarico pognali v mrežo. Na terenu se nas je zbralo šest, vendar nas je pričakal četrti nauk »Ne domišljate si, da bi lahko pomislili na vse, kar lahko gre po svoje, in pravočasno pripravili rešitve«. Samec je namreč tokrat bobnal izjemno poredkoma. Pravzaprav smo ga najprej eno uro čakali, da se je sploh prvič oglasil. Ko smo se mu približevali v želji, da ga natančno lociramo, se je iz trstičja pred nami dvignila bobnarica in odletela zelo daleč v smeri Žerovnice. Bili smo prepričani, da smo po nesreči preplašili bobnajočega samca. Ko se je ekipa poklapano zbrala, da razmisli, kako naprej, pa je samec zabobnal z istega mesta kot prej – preplašili smo torej najverjetneje samico! Samec je nato bobnal vedno redkeje, na kakšnih 15-20 minut, tako da je bila izkušnja določanja njegove natančne lokacije prav zenovska – stojiš sredi močvirja, čakaš na bobnanje, poslušaš žabe, gledaš zvezde in pozivaš vsa božanstva, vesolje in tudi bobnarico samo, naj se čim prej oglasi, kajti v noge te zaradi z vodo napolnjenih škornjev pričenja prav neprijetno zebsti. Kdor pozna stavek »Sedim v močvirju in premišljujem« iz radijske oddaje »Zapisi iz močvirja« na Valu 202, si lahko zelo dobro predstavlja, kako je potekal lov na bobnarico. Čeprav, resnici na ljubo, smo mi stali in ne sedeli. Premišljevali pa smo intenzivno, o raznoterih rečeh, ne nazadnje tudi o smiselnosti svojega trenutnega početja. Sem in tja smo še pogledali na krvaveče roke, ki jih je porezal trst, in si pomeli boleče oko, v katero se nam je taista rastlina zapičila med gazenjem.

Po okoli štirih urah poskusov, da natančno določimo lokacijo samca, smo mu bili sicer bližje, vendar še vedno predaleč stran, da bi lahko postavili mreže za lov. Poleg tega je bilo videti, kot da se malo umika pred nami. Kdo bi mu zameril? Že gaziti po gostem trstičju ponoči je skrajno neprijetna izkušnja, kako mora biti šele, če slišiš, kako proti tebi prodirajo hrustajoči zvoki lomečega se trstičja. Naša morala je na tej točki upadla, kajti pri dotedanji hitrosti dela bi ga natančno locirali ravno nekje ob jutranjem svitu. Odločili smo se, da mu pustimo preostanek noči, in modrovali, kako smo vsakič bogatejši za nekaj izkušenj. Peti nauk cerkniške bobnarice je tako »Na koncu boste zelo izkušeni, a kljub temu premagani …«.