PODHUJKA

// Ivan Kljun

Podhujka (Caprimulgus europaeus) je nedvomno ena skrivnostnejših vrst ptic v Sloveniji. Kratek opis, ki jo loči od vseh drugih vrst pri nas, se glasi: nočno dejavna ptica, ki v letu lovi leteče žuželke. Poleg podhujke žuželke ponoči lovi tudi veliki skovik (Otus scops), vendar plen lovi s preže in ga ujame na tleh ali na vegetaciji, podobno kot to podnevi počne rjavi srakoper (Lanius collurio). Prav tako je pri nas več vrst (kot so lastovke in hudourniki), ki se hranijo z žuželkami v letu, vendar jih le podhujka lovi ponoči.

Podhujko bomo pri nas še najlažje videli, če se bomo v topli poletni noči peljali po kakšni lokalni cesti po Krasu ali Pivškem. Rada namreč poseda po cestah in drugih odprtih površinah, od koder ima dober pregled nad okolico in letečim plenom, kot so nočni metulji. Če jo obsijemo z žarometi avtomobila, bomo najprej opazili dve veliki svetli očesi. Če se ji nato počasi približamo, bo obsedela na cesti, čeprav je obsijana s svetlobo. To je tudi razlog, da žal večkrat postane žrtev prometa. Spol podhujke bomo najlažje določili takrat, ko bo vzletela, saj imajo samci v konicah peruti in repa dobro vidne bele lise, ki jih pri samicah ne najdemo. Najpogosteje pa bomo podhujko slišali. Teritorialno petje samca je značilni »prrrrrrrrrrrrrrrr-ruerrrrrrrrrrrr-prrrrrrrrrrrrrrr …«. Podobno se oglašata zelena krastača (Bufo viridis) in bramor (Gryllotalpa gryllotalpa), vendar je njuno oglašanje krajše in brez sprememb v tonu. Poleg tega podhujka petje pogosto zaključi s tleskanjem s perutmi nad telesom. Podobno se odzove tudi, kadar v teritorij vdre tekmec ali jo izzovemo s posnetkom oglašanja. Takrat najprej prileti in se svarilno oglaša s »kvip«, nato sledi tleskanje s perutmi, na koncu pa še teritorialno petje. Zaradi žužkojedosti je podhujka selivka, ki se septembra in oktobra seli v podsaharsko Afriko.

O IMENU

Prav zaradi skrivnostnega načina življenja, oglašanja in pojavnosti je podhujka v preteklosti dobila več različnih krajevnih imen, denimo legen, ležetrudnik, mravljinčar, galat, lahat in luft. Veliko imen je povezanih z ležanjem podhujke čez dan, ko telo postavi vzporedno z vejo, na katero se tesno uleže. Ker zapre oči, deluje, kot da leži »trudno«, kar pa po celonočnem prepevanju in lovljenju najverjetneje tudi je. Druga imena, kot kozodoj ali kozomolz, pričajo o vraževerju, ki pravi, da podhujka ponoči molze mleko kozam. Ta vraža najverjetneje izvira iz dejstva, da so podhujke številčne na delno zaraščenih travnikih, kjer se pase drobnica ali krave. V preteklosti je bilo takšnih pašnikov neprimerno več kot danes in ljudje so se s podhujko tudi pogosteje srečevali. Poleg tega lahko takšno predstavo o molzenju koz vzbudita tudi zelo široka kljun in žrelo, ki pa sta seveda prirejena za lovljenje nočnih metuljev. Nekoč je bila ta vraža razširjena po celotni Evropi, kar se še danes pozna v poimenovanju v določenih jezikih, recimo »chotacabras« v španščini, »succiacapre« v italijanščini, »Ziegenmelker« v nemščini ali »goatsucker« v angleščini, čeprav je uradno angleško ime sedaj »nightjar«. V skladu z vražo o sesanju mleka je podhujka dobila tudi znanstveno ime, ki ji ga je nadel Carl Linné – Caprimulgus europaeus (lat. capra = koza, mulgere = molsti).

O SORODSTVU

Podhujka spada v družino podhujk (Caprimulgidae). S približno 90 vrstami je to najštevilčnejša izmed petih družin iz reda ležetrudnikov (Caprimulgiformes). Ležetrudniki so večinoma žužkojede ptice, prilagojene na nočno dejavno življenje. Znani »sorodnik« naše podhujke iz reda ležetrudnikov je tudi gvačaro ali tolsti lastovičnik (Steatornis caripensis), ki gnezdi izključno v jamah Južne Amerike, kjer se orientira s pomočjo eholokacije. Poleg tega je edina nočna sadjejeda vrsta ptice, kar to vrsto in celoten red ležetrudnikov dela še bolj nenavaden. Novejše raziskave kažejo, da je red ležetrudnikov parafiletski, kar pomeni, da ne vsebuje vseh potomcev istega prednika. Red namreč ne vsebuje hudournikov in kolibrijev, čeprav bi jih kot sorodne vrste taka sistematska skupina morala.
V Evropi se pojavljata dve od šestih podvrst podhujke: C. e. europaeus (severna in srednja Evropa) in C. e. meridionalis (južna Evropa). Gnezdeče podhujke v Sloveniji pripadajo podvrsti C. e. meridionalis, v času selitve pa se pojavlja tudi C. e. europaeus. Podvrsti se razlikujeta v tem, da je C. e. meridionalis manjša in rahlo svetlejših barv.

O POJAVLJANJU

Podhujka je razširjena od severne Afrike do Evrope in od južne Skandinavije do severozahodne Mongolije. Naseljuje različne življenjske prostore s preferenco do suhih odprtih območij, kot so presvetljeni iglasti gozdovi, hrastovo grmičevje, resave, čistine v iglastem ali listopadnem gozdu. Izogiba se goratim območjem, strnjenim gozdovom ter obdelanim površinam. V srednji Evropi se običajno pojavlja do 800 m n. m., lokalno pa tudi do 1800. V Sloveniji smo podhujke najvišje našli v južnem delu Julijskih Alp na višini 1400 m n. v. Središče razširjenosti podhujke pri nas je jugozahodna Slovenija, posamič pa se pojavlja tudi drugje. Najlažje jo bomo našli na matičnem Krasu, Pivškem, Banjšicah in južnem robu Trnovskega gozda ter Nanosa.

O ŽIVLJENJSKEM OKOLJU

V sklopu magistrske naloge sem raziskoval, kakšne zahteve ima podhujka glede življenjskega prostora. Na zahodnem delu mednarodno pomembnega območja za ptice (IBA – Important Bird Area) Snežnik – Pivka smo z raziskavami ugotovili, da ugoden življenjski prostor za gnezditev podhujke na Pivškem vključuje pašnike, porasle z drevjem, ekstenzivne travnike, iglasti gozd in čim bolj razdrobljen gozd, medtem ko se njivam in intenzivnim travnikom izogiba. Pri izbiri življenjskega prostora sta pomembni struktura vegetacije, ki mora dopuščati neoviran lov v zraku, ter dovoljšna številčnost plena. Podhujke v glavnini plenijo nočne metulje, manjši delež pa predstavljajo leteči hrošči in druge leteče žuželke. Podhujka lovi v letu izključno s pomočjo vida in brez uporabe eholokacije. To je razlog, da je v strnjenem odraslem gozdu brez odprtin ne bomo našli. V Angliji so celo ugotovili, da je celotna biomasa nočnih metuljev v odraslem borovem gozdu dvakrat večja kot v mladem sestoju bora. Kljub temu so podhujke veliko pogosteje lovile v mladem sestoju, kar potrjuje domnevo, da izbirajo prehranjevališča na podlagi svetlobe in zmožnosti lova. Poleg dostopnosti nočnih metuljev jih lahko podhujke izbirajo tudi na podlagi dostopnosti letečih hroščev. V posekanih vrzelih v gozdu so to lahko saproksilne vrste hroščev, ki se hranijo z odmrlim lesom. Na pašnikih tak vir hroščev predstavljajo iztrebki živine, s katerimi se hranijo hrošči govnači, podobno kot v gozdu, kjer govnače najdemo na iztrebkih srnjadi in jelenjadi.

Jugozahodna Slovenija velja za območje, kjer se pogosto srečujemo s problematiko zaraščanja kulturne krajine, zato je ohranjanje ekstenzivnih travnikov in pašnikov s posameznimi drevesi ali gozdnimi otoki za podhujko zelo pomembno, saj nudijo odprta območja za prehranjevanje in prostor za gnezdenje.