SEDEM RAZLOGOV, ZAKAJ POTREBUJEMO PTICE

(BOLJ KOT PTICE POTREBUJEJO NAS)

// prevod Tjaša Zagoršek

Ptice že od nekdaj navdušujejo množice ljudi. Navdihnile so tudi slovenske in svetovno znane pesnike (denimo Simona Gregorčiča, Svetlano Makarovič ter tudi Williama Shakespeara), slikarje (Vincenta Van Gogha, Clauda Oscarja Moneta idr.), skladatelje, med njimi tudi Vivaldija in Beethovna, ter še marsikoga.

Opazovanje ptic je dandanes vse bolj priljubljen način opazovanja narave okoli nas, ki privlači tako ptičarske obsedence kot tudi tiste, ki jim to pomeni le sprostitev na sprehodu. Zato je zelo prikladno naslednje vprašanje: ”Si lahko predstavljate svet brez ptic?” Koristi, ki jih ima človek od ptic, niso samo kulturne in duhovne narave, saj igrajo ptice, poleg milijonov drugih vrst, osrednjo vlogo pri delovanju ekosistemov po svetu na način, ki neposredno vpliva na človeško zdravje, ekonomijo, proizvodnjo hrane ter še na marsikaj drugega. Poglejmo si v nadaljevanju, zakaj tako nujno potrebujemo ptice.

PTICE URAVNAVAJO ŠKODLJIVCE

Mogoče se sliši malo pretirano, če rečemo, da bi do kolen gazili po nevretenčarjih, če bi izginile ptice – a vendar to ni pretiravanje. Študije so pokazale, da ptice letno pojedo 400-500 milijonov ton žuželk. Na Kitajskem za mestnega hudournika (Apus nipalensis) škodljivci v kmetijstvu dosegajo kar dve tretjini njegove prehrane. Na drugi strani Tihega oceana, v prostranih gozdovih Amerike, je zlati debelokljun (Hesperiphona vespertina) »super junak« v času invazije severnoameriškega metulja. Ekonomisti so izračunali, da opravi delo, vredno 1820 ameriških dolarjev na kvadratni kilometer.
Tudi na domačem vrtu so ptice lahko izjemni pomočniki pri zatiranju škodljivcev. Cikovt (Turdus philomelos) po vrtovih zelo rad stika za polži, postovka (Falco tinnunculus) z višin išče voluharje in miši, medtem ko poljski vrabci (Passer montanus) brskajo za semeni plevelov. Ptice so v svojem delu tako učinkovite, da so v Evropi postavitve gnezdilnic postale skorajda že praksa za zatiranja škodljivcev.

PTICE OPRAŠUJEJO RASTLINE

Ko pomislimo na opraševalce, so naša prva misel čebele in metulji. A tudi ptice so pri opraševanju rastlin izjemno pomembne. Takšne so vrste iz družin kolibrijev (Trochilidae) in medarjev (Meliphagidae). Njihova vloga pri opraševanju je še posebej pomembna na višjih nadmorskih višinah ter v vročih podnebjih. V južni Afriki vsaj četrtino vrst kadulj (Salvia sp.) oprašijo ptice. Cvetovi rastlin, ki jih oprašujejo ptice, nimajo opojnega vonja, pač pa imajo veličastne cvetove živordečih, oranžnih ali rumenih barv, kar ptice obožujejo. Njihovi cvetovi prav tako proizvajajo obilne količine nektarja, da privabijo in nahranijo ptice, obenem pa se njihov cvetni prah prime na perje ptic ter tako prenese z ene rastline na drugo.
Vloga ptic kot opraševalcev ima tudi za nas ljudi neposredne koristi, saj vsaj 5 % rastlin, ki jih ljudje uporabljajo za prehrano ali v zdravstvene namene, oprašujejo prav one. In če izginejo, so lahko rezultati zelo drastični. Na Havajih, na primer, je 31 vrst havajskih zvončnic izumrlo skupaj z njihovimi opraševalci – pticami.

PTICE SO NARAVNI ČISTILCI

Pogled na jastrebe, ki krožijo po nebu, se mogoče komu zdi zastrašujoč, a vendar je čas njihovega prihoda (navadno v roku ene ure od pogina živali) ter njihova temeljitost pri čiščenju razpadajočih trupel nekaj, kar jih dela izjemno dragocene. Lahko bi minilo več dni, preden bi drugi, manj učinkoviti mrhovinarji, kot so na primer lisica ali podgane, prišli in počistili truplo ter tako preprečili razvoj in širjenje bolezni, kot sta steklina in tuberkuloza. V času svojega življenja lahko samo en jastreb opravi čiščenje ostankov poginjenih živali v skupni vrednosti vsaj 11.600 ameriških dolarjev.
Toda populacije jastrebov, vladarjev neba, so v upadu. V Aziji so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi uporabe veterinarskega zdravila diklofenak populacije štirih vrst jastrebov v samo desetih letih upadle za 99 %. Populacija indijskega jastreba (Gyps indicus) je z 80 milijonov osebkov konec osemdesetih let upadla na danes le nekaj tisoč osebkov. Posledica je bila povečanje populacije potepuških psov in z njimi širjenje stekline, ki je vzela življenje 47.300 ljudem.

PTICE RAZŠIRJAJO SEMENA

Ptice so izjemno pomembne pri razširjanju rastlinskih semen. Ko se selijo na daljše in krajše razdalje, vzamejo s seboj tudi semena, ki so jih zaužile s sočnimi plodovi rastlin. Rastline »oglašujejo« svoje plodove s pisanimi barvami, bogato energijsko zalogo ter njihovo velikostjo. Nekatere vrste rastlin so se v teku evolucije razvile skupaj s pticami do te mere, da je za uspešno kalitev njihovih semen nujen prehod skozi prebavni trak ptice. Ptice lahko rastlinska semena prenašajo tudi na različnih delih svojega telesa. Semena se s kaveljci ali z zobci oprimejo perja, prav tako se lahko ob hranjenju prilepijo na kljun in prenašajo na njem. Ptice tako pomagajo oblikovati rastlinski svet, ki ga vidimo okoli nas, obnavljajo obubožane ekosisteme in prenašajo rastlinski material tudi čez morja do novih kopenskih življenjskih okolij.

Izjemen primer prihaja z Nove Zelandije, kjer kar 70 % gozda pogozdujejo ptice z raznašanjem semen prek svojih iztrebkov. Največji vpliv pa ima mikronezijski cesarski golob (Ducula oceanica), ki kot ena izmed največjih ptic na arhipelagu Palau raznaša rastlinska semena po celotni verigi otoka. Vendar nam ni treba iti tako daleč, da bi lahko opazovali ptice pri razširjanju rastlinskega materiala. Šoja (Garrulus glandarius) se v zimskem času večinoma prehranjuje s semeni, predvsem bukve, hrasta in gabra. Zelo ljubo ji je skrivanje semen v gozdna tla in zgodi se, da nanje tudi pozabi, ter tako pripomore k razširjanju predvsem hrasta v evropskih gozdovih.

PTICE OBLIKUJEJO POKRAJINO

Življenjski prostori, kot so na primer gozdovi, močvirja in travniki, vplivajo na ljudi po vsem planetu, tudi na tiste, ki živijo več sto kilometrov stran od njih. Skladiščijo ogljik, ohranjajo stabilno podnebje, bogatijo zrak s kisikom ter razgrajujejo onesnažila. Toda brez ptic ti ekosistemi morda sploh ne bi obstajali. Ptice namreč ohranjajo krhko ravnovesje med rastlino in rastlinojedom, plenilcem in plenom. Odličen primer so soline na jugovzhodu Združenih držav Amerike, kjer cveti metličje, ki je naravni filtrator vode, prav tako pa tudi ščiti obalo pred morsko erozijo. Z metličjem se prehranjujejo morski polži vrste Littoraria irrorata. Če ne bi imeli plenilcev, kot so školjkarice, škurhi in drugi pobrežniki, za katere so ti polži odlična hrana, bi zelo verjetno popasli celotno obrežno vegetacijo ter za sabo pustili le mivko.

Tudi veliki žagar (Mergus merganser) igra ključno vlogo pri oblikovanju rečnih ekosistemov. Na njegovem jedilniku se pogosto znajdejo ribe iz družine ostrižev, ki jih s plenjenjem drži pod nivojem nosilne kapacitete okolja. Če bi iz takega prehranjevalnega spleta veliki žagar izginil, bi to povzročilo proces, ki bi lahko negativno vplival na številne druge vrste in tako posledično spremenil celotno združbo nekega vodnega okolja.

PTICE OHRANJAJO KORALNE GREBENE

Mogoče se sliši nenavadno, vendar so raziskovalci Univerze v Otagu potrdili, da so iztrebki morskih ptic ključni za uspešno in zdravo rast morskih koral. Ptice, še zlasti morske, tako igrajo ključno vlogo pri kroženju hranil ter ohranjanju koralnih ekosistemov. Morske ptice lahko dnevno prepotujejo na stotine kilometrov, saj se jih večina prehranjuje daleč na odprtem morju. Po vrnitvi na morsko obalo odlagajo pravcate plasti svojih iztrebkov, tako imenovano gvano. Ta se nato izpira v morje ter ”gnoji” morske koralne združbe.

Zanimiva je študija z otočja Chagos, ki je pokazala, kaj se zgodi, ko je ta proces moten. Otočje Chagos sredi Indijskega oceana je arhipelag, ki ga sestavlja 60 otokov. Znanstveniki so otoke »razdelili« glede na to, ali tam živijo ali ne živijo podgane. Izkazalo se je, kako zelo ključna je razširjenost oziroma nerazširjenost tega izjemno prilagodljivega glodalca na teh otokih. Tam, kjer podgan ni bilo, so bili koralni grebeni zdravi, uspešno so rastli in tudi delež ptic je bil v povprečju zelo velik, kar 1243 osebkov ptic na hektar. Popolnoma druga slika je bila na otokih, kjer so podgane obstajale. Koralni grebeni so imeli zanemarljivo majhno rast in so ponekod tudi odmirali, prav tako je bil delež ptic zelo nizek, v povprečju dve ptici na hektar.

PTICE NAVDIHUJEJO ZNANOST

Ptice že stoletja navdihujejo znanstvenike in izumitelje. Vse od tehnologije letenja do izuma sistema zadrge po vzoru ptičjega peresa. Nekateri od ptic navdihnjenih napredkov so bili ogromni, recimo samo izumi velikega umetnika in izumitelja Leonarda da Vincija ali pa Darwinova študija o ščinkavcih z Galapaških otokov, ki se je izkazala za ključno pri oblikovanju njegovih misli o evoluciji z naravno selekcijo. Toda ptice imajo mnogo pomembnejšo vlogo od te, da nam le šepetajo ideje. Zaradi njihove dobre raziskanosti, njihove velike razširjenosti in hitrih odzivov na spremembe v okolju so najpomembnejši glasniki zdravja našega planeta in nas že zgodaj opozarjajo na najbolj pereča vprašanja, kot so na primer podnebne spremembe. Varstvo ptic, predvsem pa njihovih življenjskih okolij, je tako nujna za ohranitev narave, kot smo jo poznali nekoč in si jo želimo tudi v prihodnosti.

VIR
LAW, J. (2018): Why we need birds (far more than they need us). – BirdLife The Magazine, oktober – december, 48-50 str. (https://www.birdlife.org/worldwide/news/why-we-need-birds-far-more-they-need-us)

TJAŠA ZAGORŠEK je diplomirana geografinja in varstvena biologinja s strastjo do opazovanja in preučevanja ptic. Fascinirajo jo zlasti sove, preučevanju katerih se posveča tako profesionalno kot tudi ljubiteljsko.