PTICE V GLASBI

// Petra Vrh Vrezec

Petje ptic je eden najlepših zvokov v naravi, ki mu vsi radi prisluhnemo. Nič presenetljivega torej, da so ravno ptice s svojim lepim in raznolikim petjem navdihnile številne skladatelje, da so zvoke iz narave prenesli v notno črtovje oz. glasbo. Nastale so prav neverjetne glasbene stvaritve, ki opisujejo razpoloženje človeka ob opazovanju ali poslušanju ptice, ko se ta spomladi vrne s prezimovališč v naše kraje ali pa nas jeseni zapušča. Nekaterim glasbenim ustvarjalcem je bil izziv oponašanje ptičjega napeva s pomočjo glasbenih inštrumentov ali glasu, spet tretji pa so bili tako iznajdljivi, da so v glasbeno delo vključili kar prave posnetke ptic iz narave.

Ꙭ
ZVOČNA KULISA PTIC GOZDA (snemalec Tomi Trilar)

Ꙭ

Ptičje petje je ena najbolj opaznih značilnosti ptic. Ko jih pozorneje poslušamo, slišimo večinoma dolg, kompleksen napev samca, izjemoma samice, čemur pravimo svatovsko petje. V obdobju razmnoževanja, spomladi in poleti, je ta napev ključen za preživetje. Z njim samci vabijo samico ali več samic k sebi, obenem pa z njim s svojega območja odganjajo druge samce. Ptičje petje je torej ljubezenska romanca in srdita grožnja hkrati, čeprav v ušesih ljudi seveda pomeni samo nekaj lepega. Pozornejši poslušalec pa bo slišal tudi kratko, enostavno oglašanje ptic, ki mu pravimo klic in ga lahko proizvajata oba spola v vsakem letnem času. Klice ptice uporabljajo med sporazumevanjem za hrano, ob zamenjavi partnerja pri valitvi, za vzdrževanje stikov med letenjem v jati ipd. Ptice torej ne pojejo zaradi navala čustev (veselja, žalosti, strahu …), kot to delamo ljudje, pač pa ima pri njih petje zgolj vlogo sporazumevanja, enako kakor za nas govor.

KAKO POJEJO PTICE IN KAKO MI, LJUDJE

Ptičjemu glasovnemu aparatu pravimo sirinks ali spodnji grgavec. Ta je pri pticah nameščen na razcepišču sapnic in sapnika, kjer pri ljudeh ni organa z glasovnimi zmožnostmi. Ljudje imamo glasovni organ, torej glasilke, više v dihalni cevi, v larinksu ali grlu. Tako človeške glasilke kot ptičji sirinks imajo posebne membrane, opne, ki vibrirajo in ustvarjajo zvočne valove, ko je iz pljuč prek njih potisnjen zrak. Razlika med ptičjim in našim zvočnim aparatom je tudi v tem, da so naše glasilke organ, sestavljen iz mišic, ptičji sirinks pa je nekakšno vezivno tkivo. Zaradi tega se naše glasilke kot mišice po daljšem naprezanju hitro utrudijo in postanemo hripavi, kar pa se pri pticah ne dogaja.

Kot vemo, moramo ljudje med petjem ali govorjenjem ves čas vdihovati zrak. Ptice ta problem rešujejo z nizi kratkih vdihov, zato lahko pojejo brez prekinitve. Pri izkoristku zraka so tako učinkovite, da pri oglašanju porabijo kar 100 % iztisnjenega zraka iz pljuč in zračnih vreč, mi pa le 2 %.

SE JE ČLOVEŠKI GOVOR RES RAZVIL IZ OPONAŠANJA PTIČJEGA PETJA

Že Charles Darwin se je v 19. stoletju spraševal, kako so ljudje iznašli govor. Ramišljal je, da bi govor lahko izviral iz petja, to pa naj bi spodbudilo nastanek besed, ki izražajo različna zapletena čustva. Raziskovalci, tako biologi kot lingvisti, pravijo, da je bil Darwin na pravi poti. Človeški jezik je nastal iz dveh oblik komunikacije, ki jih najdemo v živalskem kraljestvu: prvič, iz zapletenih pesmi ptic, ki spominjajo na pisano paleto čustev, in drugič, iz kratkih slišnih sporočil, ki pomenijo informacije, kar najdemo pri primatih. V nekem trenutku, v obdobju pred 50.000 in 80.000 leti, so ljudje ti dve vrsti izražanja združili v edinstveno prefinjeno obliko jezika. Naša vrsta lahko sporoča bistvene informacije, tako kot primati, toda kot ptice imamo tudi melodično sposobnost, da sestavljamo neskončen niz besed (kot raznoliko petje). Dejansko so raziskovalci dokazali, da so ljudje najprej peli, kot je razmišljal Darwin, nato pa jim je v te pesmi uspelo vključiti posebne leksikalne elemente, s katerimi so tudi nekaj sporočali.

NOBENA DRUGA ŽIVAL NI NAVDIHNILA TOLIKO SKLADATELJEV KOT RAVNO PTICE

Že v daljni preteklosti so ljudje občudovali lepo, barvito perje ptic in uživali ob poslušanju njihovega petja. Nobena druga žival ni navdihnila toliko skladateljev kot ravno ptice s svojimi pesmimi. V zahodni klasični glasbi se ptice pojavljajo vsaj od 14. stoletja dalje, ko so skladatelji ptice in ptičje petje začeli posnemati ali uporabljati v svojih delih.
Ꙭ
Petje rumenega strnada iz narave, snemanje: Tomi Trilar

Ꙭ
Petje rumenega strnada, zapisano v 5. simfoniji skladatelja Ludwiga van Beethovna
Ꙭ

Zagotovo je vsem poznan motiv iz uvoda znane 5. simfonije skladatelja LUDWIGA VAN BEETHOVNA (1770–1827, na sliki); letos decembra bomo praznovali njegov 250. rojstni dan. Zamisel za ta uvodni motiv (prvih nekaj taktov) je skladatelj zelo verjetno dobil ob poslušanju petja RUMENEGA STRNADA (Emberiza citrinella).

KATERE PTICE SO SKLADATELJI NAJVEČKRAT UPODOBILI V SKLADBAH

Ptici, ki sta pritegnili največjo pozornost skladateljev, sta kukavica (Cuculus canorus) s svojim enostavnim, značilnim petjem v tercah (med tonoma je tri stopnje razlike) in slavec (Luscinia megarhynchos), ki v ljudskem svetu velja za enega najboljših pevcev med pticami.

Kukavica

Kukavica je pogosta gozdna gnezdilka pri nas in v Evropi, kar je poleg enostavne pesmi gotovo botrovalo k pogostejšemu vključevanju njenega petja v glasbo. Ker je selivka, k nam prileti v aprilu in bojeviti samci takoj prično glasno prepevati svojo dvozložno in zelo glasno pesem ter vabiti samice. Značilni kukavičji ku-ku se je prelil v mnoge pesmi, tudi v vsem znano slovensko ljudsko pesem »Slišala sem ptičko pet, zapela je ku-ku«. Kukavičje petje pa je zelo priljubljeno v skladbah za orkester. Poziv kukavice se znajde v Simfoniji št. 1 avstrijskega skladatelja Gustava Mahlerja (1860–1911), ki je v svojih zgodnjih letih kot dirigent služboval v Ljubljani. Kukavičje petje je vodilni glas v prvem delu 1. simfonije in sproža prebujajočo se naravo. Toda Mahlerjeva kukavica je čudna ptica – njen dvonotni motiv je v padajoči kvarti (med tonoma je štiri stopnje razlike) namesto terci. Skladatelj si je torej privoščil nekaj umetniške svobode, pri čemer je glasbeno kukavičje petje vendarle še dovolj podobno petju kukavice v naravi.

Ꙭ
Petje kukavice iz narave, snemanje: Tomi Trilar

Ꙭ
Enostavno kukavičje petje, zapisano v Mahlerjevi Simfoniji št. 1 (od 2.33 min naprej).
Ꙭ

Slavec

Slavec je najglasnejša žvrgoleča ptica, ki poje ne le podnevi, temveč tudi ponoči. Redko ga vidimo, zato pa toliko pogosteje slišimo. Slavec je sicer malo trši zalogaj za oponašanje, a to glasbenikov ni odvrnilo od tega, da ne bi uglasbili njegovega petja. Skozi stoletja je nastala vrsta lepih in zelo različnih glasbenih del, ki jih je navdihnil najboljši ptičji pevec.
Ꙭ
Petje slavca v naravi, snemanje: Tomi Trilar

Ꙭ

Eden najuspešnejših italijanskih simfoničnih skladateljev na prehodu iz 19. v 20. stoletje, Ottorino Respighi, ki je slavca uglasbil v Suiti Ptice (od 10.34 min naprej).
Nemško-angleški skladatelj Georg Friedrich Händel (1685–1759) pa je v skladbi Koncert za orgle in orkester št. 13, »Kukavica in slavec«, povezal celo obe priljubljeni ptici. V njej se »pogovarjata« kukavica s svojim flavtnim registrom, ki oponaša kukavičji kuku, in slavec, katerega petje je ponazorjeno s številnimi hitrimi notami.
Ꙭ
Koncert za orgle in orkester št. 13, »Kukavica in slavec« (Allegro) skladatelja Georga Friedricha Händla (od 3.29 min se oglasita kukavica in slavec).

Danes napev ptice lahko kadarkoli poslušamo prek posnetkov na telefonu, tablici, računalniku ipd. Skladatelji starejših obdobij pa niso imeli na voljo posnetkov oglašanj ptic, s katerih bi lahko natančno prisluhnili petju ptic, preden bi ga zapisali. Zelo verjetno so morali v naravi preživeti precej časa in natančno poslušati ptičje žvrgolenje, da so le-to lahko uglasbili v svojih delih. Poleg tega je bilo treba tudi dobro vedeti, kdaj in kje poje kakšna ptica. Slavec denimo pri nas poje le kratek čas, približno dva meseca, in ga je treba pravočasno »ujeti«, obenem pa tudi vedeti, kje ga najti. Ob poslušanju glasbenih del nam je tudi jasno, da so skladatelji znali zelo dobro ločevati med žvrgolenjem slavca, črnoglavke in npr. kosa.

DRUGE VRSTE PTIC V GLASBI

Skladatelji so poleg kukavice in slavca v glasbena dela vključevali tudi druge vrste ali skupine ptic, denimo kosa (Turdus merula), raco, sinico, srako (Pica pica), žerjava (Grus grus) idr. Do sedaj smo omenjali primere glasbenih del, v katerih so skladatelji oponašali petje ptic. Ptica ali njeno petje pa je v glasbenem pisatelju lahko obudila tudi neki spomin, spodbudila neko čustvo, oživila doživetje, razpoloženje ipd., ki jih je prelil v ubrane note ali akorde.

Ruski skladatelj Sergej Prokofjev (1891–1953) je z glasbo denimo simpatično opisal račjo hojo. Za to je v glasbeni pravljici Peter in volk posrečeno uporabil inštrument oboo. Ko poslušamo to glasbeno delo, si lahko dejansko slikovito predstavljamo račje racanje.

Ꙭ
Skladatelj Sergej Prokofjev je v pravljici Peter in volk očarljivo orisal hojo race (od 2.00 min naprej).

Benjamina Brittna (1911–1976) je prevzela ena izmed pastiričjih vrst, verjetno bela pastirica (Motacilla alba). V samospevu Pastirica je s klavirjem barvito glasbeno orisal vedenje pastirice, ki nemirno udarja z repom gor in dol, moški glas pa doživeto pripoveduje o ptici.

Ꙭ
Samospev Pastirica (Winter Words Wagtail and Baby), skladatelja Benjamina Brittna

Ptice so seveda zanimive tudi za jazzovske glasbenike. Med njimi je bil pred sto leti rojeni znani saksofonist Charlie Parker (1920–1955), ki je imel celo vzdevek Bird (Ptič). V svojih skladbah z naslovi Ornitologija (Ornithology), Ptica ujame črva (Bird Gets The Worm), Rajske ptice (Birds of Paradise) ipd. je uglasbil in izjemno spretno igral hitre in tekoče melodične linije in z njimi skušal glasbeno približati ptičji svet.

Ꙭ
Suita za vrtne ptice (Yardbird Suite) skladatelja Charlieja Parkerja
Ꙭ
Nekatere glasbenike novejše dobe je prevzelo petje ptic iz narave takšno, kot je, in ga niso niti poskušali oponašati, ampak so v skladbe vključili kar realne posnetke ptičjega petja iz narave. Finski skladatelj Einojuhani Rautavaara (1928–2016) je v svojih orkestralnih delih veliko uporabljal posneto ptičje petje in klice z Arktike, kot je denimo »trobljenje« selečih se labodov, »kričanje« žerjavov in svatovsko prepevanje velikih škurhov (Numenius arquata), zato bi si lahko skladbo predstavljali tudi kot glasbeni oris Ljubljanskega barja.

Ꙭ
Pesem Arktike (Cantus Arcticus, Opus 61) skladatelja Einojuhanija Rautavaare

Ob brskanju po glasbenih delih, ki so povezana s pticami, se izkaže, da je ptičje petje zanimivo tako za klasične kot tudi estradne glasbenike. Celo svetovno znana angleška skupina Pink Floyd je v svoj album iz leta 1969 vključila ptičje zvočne posnetke.

Ꙭ
Travniki Grantchestra (Grantchester Meadows) – Pink Floyd

Ptičje petje prevzema ljudi s pestro paleto občutkov, predvsem pa z neizmerno lepoto, ki jo lahko poslušamo med čarobnimi sprehodi »v pojočem gozdu« ali pa prelite skozi skladateljske genije v umetne harmonije.

Ꙭ
Eno najlepših del v klasični glasbi je simfonija Dviganje škrjanca (The Lark Ascending) skladatelja Vaughana Williamsa (1928–2016). Začne se s solom violine, ki ponazarja škrjanca. Violina/škrjanec igra/leti vse više nad ležečim akordom/travnikom orkestra. Čistost in nežnost dajeta temu delu brezčasno vrednost.

Gotovo naši dedki in babice ter tudi starši opažajo, da je danes petje ptic drugačno. Zaradi človeškega brezbrižnega poseganja v naravo je žal utihnila že marsikatera ptičja pesem. Zato smo danes močno prikrajšani za še večji pernati orkester.

O AVTORICI:

PETRA VRH VREZEC, biologinja, je na DOPPS-u zaposlena kot odgovorna urednica revije Svet ptic. Uredniško delo ji pomeni poseben izziv, saj lahko s širjenjem »glasu« o pticah in varstvu narave izobražuje ljudi. V drugi polovici svojega delovnega časa deluje kot samostojna glasbenica, klasična pevka. Tudi v tem poklicu se trudi ptice in naravovarstvo približati občinstva, ki ima precej manj stika z naravo kot ljubitelji ptic. Za šole in vrtce pripravlja predavanja s petjem Ptičje petje kot skladateljski navdih, recitale s skladbami s ptičjo tematiko, predstave za navduševanje otrok nad klasično glasbo ipd. Kot solistka nastopa tudi na opernih in koncertnih odrih.