STEPSKI LUNJ

(Circus macrourus)
// Matej Gamser

Bilo je okoli deset let nazaj … Že rahlo zaspanih oči in leže nameščeni ob nasip zadrževalnika Medvedce smo v daljavi, tik nad njivo, zagledali »rečnega galeba«. Nič neobičajnega, saj so tisti dan neštetokrat preleteli območje med t. i. glinokopom in zadrževalnikom. »Kam te ovi leta?« reče Alen, ko »rečni galeb« v ravni črti leti mimo nas. »Na Ptujca, spat,« mu odgovorim. Tilen: »Fčeraj so ja tu spali, zakaj bi zaj na večer tja leto …« Potem je zbral Alen toliko »atomov moči«, da je prislonil daljnogled k očem in »naciljal« tega ptiča. »Alo, stepski mužjak!« V hipu smo bili vsi na nogah in oboroženi z vso možno optiko, da bi si za tistih preostalih par sekund ogledali pojavo, ki je bila v Sloveniji videna približno petkrat.

VRSTA S SPREMINJAJOČIM SE STATUSOM

V zadnjem desetletju ali dveh je v Evropi mogoče opaziti trend, da se število opazovanj sibirskih oz. »vzhodnjaških« vrst iz leta v leto povečuje. Prihaja do populacijskih premikov, ki jih je težko pojasniti. Ne glede na to, ali vrsta kolonizira novo območje ali pa ostane zvesta »tradicionalnim« gnezdiščem, pa se lahko premiki kažejo v obliki novih selitvenih poti. Štirje izraziti primeri takih premikov so pri nas žerjav (Grus grus), črnomorski galeb (Larus cachinnans) in njivska gos (Anser serrirostris). Pa tudi stepski lunj (Circus macrourus).

Stepski lunj je ujeda, ki je do nedavnega imela status »vrste v upadu«. Po celi srednji in zahodni Evropi je veljal za veliko redkost, v zadnjih 10–20 letih pa je število opazovanj eksponentno narastlo in marsikje ni več obravnavan kot redkost. Njegov status se je zato spremenil v »negotov«. Najočitnejša porast opazovanj je v obdobju selitve, zelo odmevni pa so tudi potrjeni primeri gnezdenja mešanih (tako s pepelastim kot močvirskim lunjem) kot tudi »čistih« parov po Evropi, kar morda kaže na nove prilagoditvene strategije vrste ter uspešno širjenje območja razširjenosti.

Vsa gnezda v srednji in zahodni Evropi so bila do sedaj najdena na žitnih poljih. Samica stepskega lunja, ki je bila izvaljena v prvem potrjenem primeru gnezdenja za zahodno Evropo leta 2017 na Nizozemskem, je leta 2019 »poskrbela« tudi za prvo potrjeno gnezdenje vrste v Španiji. Populacija na Finskem se je do danes že močno okrepila. »Finski« stepski lunji, opremljeni z GPS-oddajniki, se najraje selijo v Afriko čez Gibraltarsko ožino. Verjetno si pred 20 leti ni nihče mislil, da bo stepski lunj na Iberskem polotoku postal redna selivka. Nekajkrat je bil opažen tudi na Kanarskih otokih in celo na Azorih. Sledi Amerika?

STEPSKI LUNJ V SLOVENIJI

Prelomno leto za stepskega lunja je bilo 2010. Med letoma 1950 in 2010 je bil pri nas opazovan le štirikrat, in še to po letu 2002. Nato je sledil porast opazovanj. Le v 2019 in 2020 smo zbrali skupaj več kot 20, morda 30 opazovanj. Največkrat je bil opazovan tam, kjer je tudi ornitologov največ – Medvedce, Cerkniško jezero, Ljubljansko barje. A roko na srce, z nekaj sreče ga lahko opazimo povsod. Vsa dosedanja opazovanja lahko opredelimo kot »selitvene podatke«.

TERENSKE IZKUŠNJE

Preden povem kaj o določanju lunjev na terenu, je dobro, da razložim, kaj je »ringtail«. Gre za nadpomenko, s katero žargonsko poimenujemo mlade osebke in samice »vitkih lunjev z belo trtico« – pepelastega (Circus cyaneus), močvirskega (C. pygargus) in stepskega lunja. Določevanje »ringtailov« ni preprosto! Na srečo odrasli samci niso tako problematični. V nadaljevanju predstavljam nekaj določevalskih nasvetov, ki jih v konvencionalnih ptičarskih priročnikih ne bomo zasledili, a so še kako pomembni.

Na terenu se nikoli ne opiramo le na en določevalni znak, da bi nedvoumno potrdili težko določljivo vrsto. Vselej smo pozorni na vsako podrobnost, ki jo je mogoče registrirati na terenu, ter na podlagi kombinacije več znakov iščemo ustrezne in izključimo neustrezne »kandidate«. Sliši se preprosto, a ni, če vnaprej ne poznaš detajlov, na katere se je treba osredotočiti na terenu. Brskanje po spominu za nazaj pa redko pomaga. Kot je mogoče sklepati iz zapisanega, je vsaka fotografija opazovanega osebka več kot dobrodošla. Če je ptič predaleč za določitev, pišemo v beležko »ringtail« ali močvirski/stepski. Časi, da bi v takih primerih kar privzeli pogostejšega močvirskega lunja, so že zdavnaj mimo!

VEDENJE PRI LOVU

»Ringtaile« dveh manjših vrst, ki imata v perutih na vsaki strani štiri »prste« oz. izrazitejše konice dolgih primarnih letalnih peres, največkrat vidimo v letu dokaj nizko pri tleh, običajno med lovom. Če dejavnost ptice spominja na zelo ležerno letenje, cikcakasto oz. »malo naprej in malo nazaj«, je to strategija lova, značilna za močvirskega lunja. Strategija lova stepskega lunja bolj spominja na nagel in raven prelet, kot ga npr. izvajajo tudi sokoli. Skratka, lahko bi rekli, da na manjšem območju ne zapravlja toliko časa kot močvirski lunj. A pozor! Če sodiš na podlagi zapisanega, kako pa lahko oceniš, ali gre za lovski let stepskega lunja ali pa za nizek in hiter selitveni nelovski prelet močvirskega lunja? Ne moreš. Vedenjski vzorec lova močvirskega lunja si velja zapomniti, a kot verodostojen določevalski znak lahko služi le v določenih okoliščinah in v kombinaciji z drugimi znaki. Hiter povzetek povedanega bi bil: vitek lunj s štirimi »prsti«, ki neprestano nekaj »cinca«, ima največ možnosti, da gre za močvirskega lunja.

GOLITEV

Poznavanje zakonitosti golitve ptic omogoča širok in moderen pristop k terenski ornitologiji. Čeprav se omenjeno sliši kot izziv (kar na začetku vsekakor je), postane sčasoma zabavna terenska popestritev. Lahko nas privede do dognanj, ki so pogosto selektivna za določeno vrsto in/ali starostno skupino. To nam pride prav, kadar določamo na videz zelo podobne vrste oz. starostne skupine ali pa kadar opazujemo v neugodnih pogojih, ko od ptiča vidimo le temno silhueto. Tak terenski pristop je pri ujedah in galebih nujen, sploh pri »ringtailih«, če se želimo znebiti (pre)pogostih dvomov naše določitve.

DRUGOLETNI OSEBKI

Pri skoraj vseh mladih (juvenilnih) močvirskih lunjih nastopi na prezimovališčih proces, imenovan postjuvenilna golitev. Taka golitev zajema trup, krovce in/ali rep, kar individualno variira. Spomladi so drugoletni osebki po prvi delni golitvi videti kot mešanica odraslih (predvsem po trupu in krovcih) in juvenilnih ptic (vselej po letalnih peresih, delno tudi repu, trupu in krovcih).

Veliki večini juvenilnih stepskih lunjev pa je na prezimovališčih golitev prihranjena. To pomeni, da se spomladi vrnejo v praktično isti »preobleki«, le da je značilno oranžno sveže juvenilno perje precej bolj bledo, lahko že skoraj bele, »kremaste« barve!

Poznavanje trikov golitve lahko prenesemo tudi na jesensko selitev in na starejše, drugoletne jesenske in starejše osebke, ki se oz. so se med poletjem popolnoma pregolili. Kaj to pomeni? Med popolno golitvijo menjavajo oz. so zamenjali celoten komplet letalnih peres.

Močvirski lunj začne golitev letalnih peres na gnezdišču, vendar ga čas začetka jesenske selitve prehiti še pred koncem golitve. Zato se običajno poda na pot tako, da ima v perutih golitvene luknje (kar se vidi na kilometer daleč, tudi v nasprotni svetlobi) ali pa je perut videti kompletna, a je iz dveh generacij letalnih peres (notranja primarna peresa so sveža, zunanja stara). Kako ločiti dve različni generaciji peres v peruti? Po istem principu, kot bi morali na pogled ločiti črno majico, ki ste jo pravkar prinesli iz trgovine, in pa črno majico, ki ste jo nosili vsak dan in eno leto umivali ter sušili na soncu.

Stepski lunj pa praviloma konča popolno golitev še na gnezdišču. To pomeni, da bo imel na jesenski selitvi kompletno in homogeno perut.

Tako, teorijo sem namenil dvema znakoma, ki jima namenjam pozornost tudi v praksi. Za razliko od ocenjevanja obsega beline okoli oči, ki ga priporočajo priročniki, sta dejansko oba opisana znaka zelo uporabna. In rečem lahko, da sta zanesljiva! A vendar, vselej je treba biti pozoren tudi na druge bolj ali manj konvencionalne določevalske znake ter sprejeti končno odločitev (če se da) na podlagi kombinacije vseh jasno registriranih določevalnih znakov.

Ob vseh opazovanjih stepskih lunjev pa mi še vedno ni jasno, kako to, da je opaženih samic tako malo. So zares tako nevpadljive oz. se zamenjajo za drugo vrsto ali pa imajo drugačen populacijski premik kot samci?