JUŽNI ANDI PATAGONIJE –

MED LEDENIKI, JEZERI IN VRHOVI

// Matija Križnar in Katja Srebotnjak

Ko se visoki grebeni in vrhovi osrednjih Andov proti jugu pričnejo nižati, se ujamejo v objem travnatih patagonskih planjav. V Ande se proti vzhodu iz dolin zajedajo jezera, ki so domovanja največjih tamkajšnjih ledenikov. Razgibana pokrajina ponuja neverjetne pogleda na koničaste in gole vrhove, pogosto bičane z vetrovi ali skrite za oblaki. Naravoslovni sprehodi po tem južnoameriških gorovju in predgorju jemljejo dih in polnijo spomine.

Nekoč neznana vasica El Chalten, izhodišče zgolj alpinističnih odprav, je danes celoletno mravljišče pohodnikov. Izjemno hitro razvijajoče se turistično mestece je izhodišče za mnoge pohodniške poti, ki vodijo pod granitne vrhove Fitz Roya (tudi Cerro Chaltén) in Cerro Torra ter na bližnje grebene in vzpetine, zgrajene iz mehkejših sedimentnih kamnin. Iz El Chaltena vodijo mnoge dobro označene poti, ki so vse primerne tudi za radovedne naravoslovce. Ena izmed takšnih je tudi krajša »sprehajalna« pot proti razglediščema Los Cóndores in Las Águilas. Tam so se nama že ob stezi »razkazovale« pogoste zelene čilske žolne (Colaptes pitius). Posebno zanimivo je bilo opazovanje gnezdečega para tik ob pohodniški poti, ki je gnezdo izdelal v duplu zgolj meter od tal. V dolini, posejani z nekaj jezerci, skritimi za pasom starih dreves, so se preletavale različne vrste tirančkov. Posebej zanimivi so se nama zdeli ognjenooki monhiti (Xolmis pyrope) z vpadljivimi rdečimi očmi. Tudi zelo pogostih dolgorepih škorčevcev (Leistes loyca) z lepimi rdečimi trebuščki sva se lahko temeljito nagledala. Na bolj izpostavljenih travnatih grebenih so kar malo kičasto zbujali pozornost cvetoči »ognjeni« grmi vrste Anarthrophyllum desideratum. Po pričakovanju in daljšem prečesavanju pokrajine sva iznad oddaljenega grebena opazila tudi kondorja (Vultur gryphus). Z neverjetno eleganco je prijadral nad naju in se ponovno dvignil ter odjadral v sotesko rečice Fitz Roy proti znamenitemu Cerro Torru. Med vračanjem naju je na poti dobesedno prestrašil samozavestni mali pasavec (Zaedyus pichiy), ki je mimo najinih nog naredil ne prav majhen »obvoz«.

 

TAM MED VRHOVI

Za naslednjo avanturo sva izbrala »ta dolgo« pot po dolini gorske rečice Rio Blanco do jezera Laguna de los Tres in se vračala do izhodišča El Chalten. Sprva pot vodi ob reki, ki kmalu zaide v starodavni gozd. Kmalu sva v daljavi zaslišala topotanje po deblih, ki je prihajalo od samice Magellanove žolne (Campephilus magellanicus). Ta se od samčka loči po enotni črni barvi perja, medtem ko ima samček rdeče obarvano glavo. Te velike žolne se ne pustijo motiti med iskanjem ličink pod odmrlim lubjem ali trhlim lesom starih debel ter se jim pogosto lahko približaš na nekaj metrov. Zvedavo so se na nekaterih predelih poti nastavljali patagonski strnadi (Phrygilus patagonicus) in očitno vajeni pohodnikov prosili za hrano. Na odmrlih vejah pa so posedale drobcene belogrle trnastorepe brglezovke (Pygarrhichas albogularis), opremljene s koničastim, navzgor zakrivljenim kljunom. Gozd se je z višino počasi umaknil nizkemu grmičevju in steza se je strmo vzdignila pri zadnjem prostoru za kampiranje Poincenot. Po uri hoje, šele na vrhu morenskega zasipa, za katerim se je oblikovalo jezero, sva lahko ponovno opazovala kondorje, medtem ko se je med velikimi bloki skal smukala osamljena kalpeška lisica (Lycalopex culpaeus) in skušala od pohodnikov izprositi priboljške. Hoja nazaj proti El Chaltenu je sledila majhnim ledeniškim jezerom, ponekod že delno pokritim z mehkim mahom in šopi trav, med katerimi so se spreletavali tirančki. Sredi jezerc so svoja gnezda ustvarile tudi očalaste race (Speculanas specularis). Šele nad mestecem je redek gozd prešel v gorske travnike, kjer so uspevale različne cvetice, od rumeno in zeleno cvetnih gorskih orhidej do prelepih cvetov značilnih andskih »čeveljcev« vrst Calceolaria biflora ter mnogih drugih.

 

SLADKOVODNI RAJ ZA PTICE

Še nekoliko južneje od opisanih vrhov, pod El Chaltenom, leži največje argentinsko sladkovodno jezero Argentino. S svojo značilno turkizno modro barvo kaže ledeniški izvor, hkrati pa na svojih obalah daje zavetje mnogim živalim. Ob jezeru leži tudi največje mesto daleč naokoli in je dobilo ime po priljubljeni andski različici borovnice vrste Berberis buxifolia – El Calafate. V živahnem turističnem mestu lahko na vsakem koraku opazujemo ptice, predvsem glasne črnogolšaste ibise (Theristicus melanopis). Te ptice so zvečer zasedle najboljše položaje na gostih in visokih cipresah po mestu, zjutraj pa so za seboj poleg vreščanja pustile tudi veliko količino iztrebkov.

Hitela sva po poti in zaslišala zamolklo čebljanje. Šele takrat sva opazila rjastorepo papigo (Enicognathus ferrugineus), skoraj na dotiku roke. Najin odziv je bil: »Aha, varovalna barva očitno deluje.«

Obala jezera Argentino je bila zaradi nižje gladine vode več sto metrov oddaljena od mesta. Zato sva z nekoliko obotavljanja stopila na peščeno obrežje, ki pa se je izkazalo za pravi raj različnih ptic. V posameznih kanalih, delno zapolnjenih z vodo, so hrano iskale južnoameriške kozice (Gallinago paraguaiae) in belotrtični prodniki (Calidris fuscicollis). V plitvinah jezera, le lučaj od navidezne obale, je svoje glave v hladno vodo potapljala jata čilskih plamencev (Phoenicopterus chilensis). Njihova telesa z rožnato rdečim perjem so poživila prelepo modro jezersko ozadje, neprestano bičano z vetrom. Veliko boljše zavetje, vsaj pred potepuškimi psi, so ptice našle v zavarovani Laguni Nimez, mestnem ornitološkem rezervatu, domovanju prek 80 vrst ptic. To zaščiteno območje zajema mokrišča (s kanali in jezercem), patagonsko stepo, peščine in druge značilne biotope Patagonije. Po rezervatu je speljana opazovalna in izobraževalna pot. Na najino presenečenja sva za opazovanje in fotografiranje flore in favne porabila dobršen del dneva, toda bilo je vredno.

Na zaščitenem območju so se zadrževali že omenjeni čilski plamenci, raznovrstne race, npr. čilska žvižgavka (Anas sibilatrix), rumenokljuna dolgorepa raca (Anas georgica), pikasta žličarica (Anas platalea) in argentinska trdorepka (Oxyura vittata), zlatokljuna liska (Fulica armillata), dva ponirka – veliki (Podiceps major) in srebrni (Podiceps occipitalis). Najbolj glasne med vsemi pticami območja so bile gotovo pampske pribe (Vanellus chilensis). Ujede, kot sta rdečehrbta kanja (Geranoaetus polyosoma) in progasti lunj (Circus cinereus), pa so v nizkih preletih nad trsjem oprezale za mišmi, kuščarji in mladimi pticami. Poleg ptic so v rezervatu našle zatočišče še nekatere druge patagonske živali, kot so pasavci in argentinske lisice (Lycalopex griseus). Te so s sivo belim kožuhom ter čokatim repom nekoliko večje v primerjavi s svojimi kalpeškimi sorodnicami.

 

PERITO MORENO – RASTOČI LEDENIK

Na južnem kraku jezera Argentino leži največja naravna atrakcija – Perito Moreno. Ta trideset kilometrov dolgi in povprečno 75 metrov visoki ledenik je eden redkih, ki še vedno raste in ohranja svoj obseg. Priložnosti ogleda ledenika z ladjice vsekakor nisva zamudila, saj le tako dobiš občutek o neverjetni velikosti te ledene gmote. Tudi na razglednih ploščadih, strateško razprostranjenih po polotoku nad ledenikom, se opazi neverjetna veličastnost, ki jo spremlja neprestano pokanje ledu. Lomljenje serakov iz roba ledenika so spremljali navdušeni vzkliki opazovalcev. Množice turistov izkoriščajo tudi ptice. Manjše vrste so z miz pobirale ostanke sendvičev in sladkarij. Za večjimi zalogaji so po parkirišču poskakovale karakare (Caracara plancus). Ena izmed njih se je ponosno ustavila kar na strehi avtomobila in brezskrbno opazovala okolico. Veliko bolj previden je bil par vranjih jastrebov (Coragyps atratus), ki je krožil nad eno izmed peščenih obal, neposredno ob ledeniku. Te velike mrhovinarje je lahko opaziti tudi ob cestah, kjer pridno »malicajo« povožene živali.

 

Za zvedave glaciologe je poleg veličastnega ledenika Perito Moreno nujen obisk tudi dokaj novega muzeja Glaciarium, posvečenega ledenikom, kot pove že ime samo. Ta leži na obrobju El Calafata in že njegova arhitektura kaže njegov namen. Vreden je obiska, saj nas popelje skozi procese in »življenje« ledenikov ter zgodovino raziskovanja andskih ledenikov.

Zaključni stavek: v smislu, kako je vreden ogled teh krajev, tako zaradi čudenja naravnih znamenitosti – gora, ledenikov, ki človeka delajo majhnega, kot tudi zaradi pestrosti barv, oblik, zvokov različnih vrst ptic in drugih živali in rastlin tukaj.

Ko stojiš vzporedno z ogromnim čelom ledenika in poslušaš oglušujoče pokanje ledu, se počutiš res majhnega. In ko se od čela odlomi še velik serak, si že prav neznaten.

ZNAČILNOSTI DEŽELE:

Lega: Območja ležijo v jugozahodnem delu Patagonije, ob vznožju Andov, in so del argentinske province Santa Cruz.
Zaščitena območja: Narodni park, razširjen v rezervat, Los Glaciares (726.927 ha), Laguna Nimez (35 ha)
Najvišji vrhovi: Fitz Roy (3405 m), Agassiz (3180), Cerro Torre (3102 m)
Največji ledeniki (po velikosti): ledenik Viedma (975 km2), ledenik Upsala, ledenik Perito Moreno

ZANIMIVE VRSTE PTIC:

magelanovka (Pluvianellus socialis) – endemit
progasti lunj (Circus cinereus)
Magellanova žolna (Campephilus magellanicus)
hudourniška raca (Merganetta armata)
rjastorepa papiga (Enicognathus ferrugineus)
patagonska papiga (Cyanoliseus patagonus)
dolgorepi škorčevec (Leistes loyca)
veliki ponirek (Podiceps major)
črnovrati labod (Cygnus melancoryphus)
labodnik (Coscoroba coscoroba)
očalasti tiranček (Hymenops perspicillatus)
čilska žolna (Colaptes pitius)
pampska sovica (Glaucidium nanum)