PTICE NARAVNEGA REZERVATA ŠKOCJANSKI ZATOK
– VČERAJ IN DANES

// Borut Mozetič

Naravni rezervat Škocjanski zatok je zaradi prepleta polslanih in sladkovodnih življenjskih okolij bivališče in zatočišče pestre palete ptičjih vrst: kar 49 gnezdilk, 31 zimskih ter 94 preletnih gostov, 30 celoletnih vrst ter 44 izjemnih gostov itd.

V ČASU SELITVE IN PREZIMOVANJA

močvirni travniki in vodne površine sladkovodnega dela rezervata privabljajo tudi velike jate plovcev, predvsem gosi (Anser sp.) in različnih vrst rac (Anas sp.), ki se pretežno hranijo z rastlinsko hrano. Najštevilčnejše jate na prezimovanju sestavljajo mlakarice (Anas platyrhynchos), kreheljci (A. crecca), race žličarice (A. clypeata), konopnice (A. strepera) in žvižgavke (A. penelope).

Ptice so tudi najbolj raziskana živalska skupina naravnega rezervata, saj redno spremljanje stanja poteka vse od leta 2001. V obdobju do vključno prve polovice leta 2019 je bilo na komaj 122 hektarjev velikem območju NR Škocjanski zatok skupaj zabeleženih že 254 različnih vrst ptic.

STARI LEPI ČASI

Ptičji svet Škocjanskega zatoka sem v družbi prijateljev, Tihomirja Makovca, Marka Miklavca, Gorana Palčiča in Iztoka Škornika, začel spoznavati v začetku 80ih let prejšnjega stoletja. Zrasli smo iz Obalnega kluba mladih raziskovalcev Koper, že leto po ustanovitvi postali člani DOPPS ter leta 1983 ustanovili tudi lokalno Ornitološko društvo Ixobrychus. To so bila leta, ko smo malodane vsak prosti trenutek namenili terenu. Poti so nas vodile po gričevjih v zaledju Istre, kraškem robu, dolini Dragonje; daleč največ časa pa smo prebili v Sečoveljskih solinah in Škocjanskem zatoku.

Škocjanski zatok smo preveslali in prebrodili po dolgem in počez. Na območju Jezerca, Are in sladkovodnega močvirja na ustju Badaševice (Brko) smo popisovali gnezda lisk (Fulica atra), zelenonogih tukalic (Gallinula chloropus), čapljic (Ixobrychus minutus), malih ponirkov (Tachybaptus ruficollis) in rakarjev (Acrocephalus arundinaceus), skriti v improviziranih opazovalnicah, zbitih iz desk in kartona, fotografirali ter potem nestrpno čakali, kdaj bomo dobili razvite diapozitive. V »štabu pri teti Miri in Francu« (Tihomirjevi starši) na Gasilski ulici 8 v Kopru je v tistih časih odmevalo: »Srpokljuni prodnik, super dias, oster …«

Za območje Škocjanskega zatoka in bližnje okolice v obdobju od leta 1982 do leta 1987 avtorji v članku Favnistični pregled ptic slovenske obale (Varstvo narave, 1990) navajajo opazovanja 184 vrst ptic, in sicer 105 vrst negnezdilcev, 4 vrste, pri katerih je status vprašljiv, in 75 vrst, ki na obravnavanem območju gnezdijo stalno ali občasno.

ZATOK JE UMIRAL, PETJE PTIC JE POTIHNILO

Po letu 1984 se je začelo stihijsko uničevanje Škocjanskega zatoka. Preusmeritev in zajezitev dotokov sladke vode iz Badaševice in Rižane, zasipavanje in izsuševanje brakične lagune je bilo na vrhuncu. Gradbeni stroji so neusmiljeno krčili vodno površino zatoka, uničen je bil dobršen del prehranjevalnih življenjskih prostorov in počivališč vodnih in močvirskih ptic. Odloženi gradbeni material in divja odlagališča najrazličnejših odpadkov pa so prekrili tudi rastišča slanuš in v nekaj letih popolnoma spremenili podobo območja. Sledil je drastičen upad številčnosti ptičjih vrst, vezanih na odprte vodne površine, plitvine in poloje, medtem ko so ribojede vrste ptic zaradi preplitve vode in evtrofičnih razmer v zatoku povsem izginile.
Leta 1990 so tudi popolnoma zasuli in uničili dva hektarja obsegajoče sladkovodno močvirje »Brko« – poraščeno s trstičjem, rogozom in tamarisko, ki je z zastajanjem podtalne vode nastalo na ustju reke Badaševice. Škocjanski zatok je tako ostal tudi brez pomembnega gnezdišča mnogih vrst ptic, ki za gnezditev potrebujejo gosto obrasle vodne površine. Po letu 1990 so vrste, kot na primer mali ponirek, čapljica, mokož (Rallus aquaticus), zelenonoga tukalica in liska v manjšem številu gnezdile le še v obrežnem trstičju sladkovodne mlake, imenovane tudi »Jezerce«, ter obrežni vegetaciji levega razbremenilnika Rižane – Ara, medtem ko sta rakar in srpična trstnica (Acrocephalus scirpaceus) posamič gnezdila tudi ob kanalih opuščenih kmetijskih površin na Bertoški bonifiki.

V letih 1982–1985 je bilo območje Škocjanskega zatoka eno najpomembnejših prezimovališč liske v Sloveniji. V zimi 1982/83 je na obsežni vodni površini brakične lagune prezimovalo še 3500 osebkov. Po letu 1985 (začetek zasipavanja) je njihovo število začelo nezadržno upadati. V zimi 1985/86 je v Škocjanskem zatoku prezimovalo le še 250 osebkov, medtem ko je skrčena vodna površina zatoka v zimi 1992/93 gostila le še 50 osebkov.

PONOVNI PREPOROD

Po zakonski zaščiti območja in uresničenih začetnih upravljavskih ukrepih, ki jih je DOPPS kot upravljavec naravnega rezervata izvajal od leta 1999 do 2006, so se populacije ptic na območju Naravnega rezervata Škocjanski zatok začele ponovno povečevati. Novo prelomnico v zgodovini uresničevanja varstvenih ciljev NR Škocjanski zatok predstavlja leto 2007. Konec leta se je zaključilo dve leti trajajoče oblikovanje sladkovodnega močvirja na Bertoški bonifiki ob sanaciji in habitatni obnovi (renaturacija) brakičnega dela naravnega rezervata. Uresničitev projekta LIFE »Obnova in ohranjanje habitatov in ptic v NR Škocjanski zatok« je prispevala k vzpostavitvi ugodnega ohranitvenega stanja življenjskih prostorov in vrst v Škocjanskem zatoku. Obnovljeni in povečani so bili življenjski prostori, ki so redki in ogroženi v slovenskem kot tudi evropskem merilu. S tem so bile zagotovljene ustrezne razmere za povečanje števila vrst in populacij ptic v rezervatu, pri katerih gre prav tako za nacionalno in evropsko pomembne.

SELITEV IN PREZIMOVANJE

Veliko pestrost ptičjega sveta v NR Škocjanski zatok omogočajo raznoliki življenjski prostori naravnega rezervata, ki pticam zagotavljajo obilico hrane in ugodne življenjske razmere skozi vse leto.

Slabe tri četrtine površine NR Škocjanski zatok prekriva polslana laguna z gnezditvenimi otočki, morskimi močvirji in poloji, na katerih se razraščajo različne vrste slanuš. Na globljih delih lagune se večinoma zadržujejo značilne vodne ptice, ki se prehranjujejo s potapljanjem ali prevračanjem. Med njimi so najbolj številčno zastopani predstavniki iz družine ponirkov (Podicipedidae), kormoranov (Phalacrocoracidae) in plovcev (Anatidae). To zlasti velja za zimski čas, saj vodna površina lagunskega dela rezervata zaradi brakičnosti in geografske lege večinoma ne zamrzne. Plitvine in bibavične ravnice pa so v času selitve primeren prehranjevalni življenjski prostor za številne vrste močvirskih ptic, kot so čaplje (Ardeidae), tukalice (Rallidae) in obvodne ptice iz skupine pobrežnikov (Charadriiformes).

Na prezimovanju območje naravnega rezervata po renaturaciji ponovno gosti velike jate lisk.

Tudi sladkovodno močvirje z močvirnimi travniki, odprtimi vodnimi površinami, sestoji trstičja in toploljubnimi grmišči na Bertoški bonifiki so polni najrazličnejše hrane. Močvirni travniki so na selitveni poti dobrodošla postaja za številne pobrežnike, in sicer pribe (Vanellus vanellus), različne vrste martincev (Tringa spp.), črnorepe kljunače (Limosa limosa), togotnike (Philomachus pugnax), velike škurhe (Numenius arquata) in močvirnike, med katerimi so najštevilčneje zastopane kravje čaplje (Bubulcus ibis), čopaste čaplje (Ardeola ralloides) in plevice (Plegadis falcinellus). Reden zimski gost je tudi pritlikavi kormoran (Microcarbo pygmeus), ki se najštevilčneje sicer pojavlja v času preleta, iz gostih sestojev trstičja pa vas lahko preseneti bobnarica (Botaurus stellaris), trstni strnadi (Emberiza schoeniclus) ali manjše skupine brkatih sinic.

Največ vrst ptic je bilo na območju NR Škocjanski zatok opazovanih v času spomladanske in jesenske selitve ptic ter v času prezimovanja. Delež vrst je največji na območju sladkovodnega močvirja na Bertoški bonifiki in na območju polslane lagune.

GNEZDITEV

NR Škocjanski zatok je izjemno pomembno gnezdišče za ptice in druge živali. Z oblikovanjem gnezditvenih otočkov in robnih življenjskih prostorov v laguni ter povečanjem robnih delov stalno ali pretežno poplavljenih sestojev trstičja in odprtih vodnih površin sladkovodnega dela rezervata smo povečali in ustvarili nove gnezditvene življenjske prostore za ciljne vrste naravnega rezervata.

Zato ne preseneča dejstvo, da je NR Škocjanski zatok od leta 2007 bogatejši za kar 16 novih gnezdilk, in sicer: malega deževnika (Charadrius dubius), navadno čigro (Sterna hirundo) in polojnika (Himantopus himantopus) v letu 2007, regljo (Anas querquedula) in laboda grbca (Cygnus olor) v letu 2008, rdečenogega martinca (Tringa totanus) v letu 2011, malo čigro (Sternula albifrons) v letu 2012, rumenonogega galeba (Larus michahellis) v letu 2013, čopastega ponirka (Podiceps cristatus) in sivko (Aythya ferina) v letu 2016, rjavo čapljo (Ardea purpurea) v letu 2017, sivo gos (Anser anser) v letu 2018 ter sabljarko (Recurvirostra avosetta), grivarja (Columba palumbus), kobilarja (Oriolus oriolus) in kmečko lastovko (Hirundo rustica) v letu 2019.

Povečalo se je tudi število gnezdečih parov ciljnih vrst sladkovodnega dela NR Škocjanski zatok. V zadnjem desetletju pri vseh ciljnih vrstah brakičnega dela naravnanega rezervata beležimo tudi pozitivne trende naraščanja gnezdečih parov.

ZAKLJUČEK

Vzpostavitev ugodnega ohranitvenega stanja je jedro prihodnosti rezervata, saj le tako lahko Škocjanski zatok ponovno pridobiva svojo polno vrednost kot naravna vrednota in kot pomembno območje v okviru evropske mreže Natura 2000.