ŽAGARJI SLOVENIJE

// Dejan Bordjan

V meglenem in močno prevetrenem dnevu smo se potikali ob jezeru, ki je bilo brez obrežnega rastja, obkroženo samo s kamenjem, skalami in na eni strani pokrito z ledom. A vendar se je sredi jezera potapljala raca. Pred našimi začudenimi očmi se je znašel lep samec zimske race. Vrste, ki jo v Sloveniji poznamo le kot redkega zimskega gosta.

Zima, čas, ko narava počiva, čas miru in tišine. To je obdobje, ko se pri nas številčno in vrstno pojavlja največ rac. Med celotnim naborom rac, ki priletijo k nam s severa, se najbolj razveselimo tistih iz skupine žagarjev. V pleme žagarjev, ki zajema 23 vrst, spadajo zvonci, žagarji, gage ter zimske in črne race. Medtem ko so zvonci in žagarji pri nas dokaj številčni, pa so črne in zimske race ter gage redke vrste, vredne obravnave Komisije za redkosti. Če je bila še v 90-ih letih prejšnjega stoletja najredkejša črna raca, ima danes ta nelaskavi naziv gaga. To je presenetljivo že zaradi tega, ker je slednja v tem času pričela gnezditi v naši neposredni bližini. Za žagarje je značilno, da so zelo raznolika skupina. Še najbolj jih druži pretežno severna razširjenost z le eno vrsto v Južni Ameriki, prehrana z malo rastlinja ter za mnoge vrste tudi priljubljenost morja.

ZIMSKI GOSTJE

Žagarje bi lahko po obdobju pojavljanja imenovali tudi zimske race. Čeprav veliki žagar pri nas gnezdi, zvonec pa občasno letuje, lahko večino vrst opazujemo samo v hladnem delu leta. Prvi osebki se pojavijo oktobra, pogosteje pa šele novembra ali decembra. Mali žagar občasno k nam zaide šele januarja. Prezimovališča pričnejo zapuščati marca, posamezne vrste pa se pri nas lahko zadržujejo do začetka maja.
Za večino vrst je značilno poletno zbiranje na golitvenih območjih. To velja tudi za velikega žagarja, ki pri nas ne samo gnezdi, marveč tudi prezimuje. V poletnih mesecih neopazno »ponikne« iz Slovenije ter se preseli na golitvena območja. Za vsaj nekaj naših žagarjev je to severna Poljska. Z izjemo velikega žagarja in zvonca se vse vrste pojavljajo posamič ali v manjših skupinah, ki redko štejejo več kot deset osebkov.

ZELENJAVA ME NE ZANIMA

Pretežni delež prehrane večine vrst rac sestavljajo semena in drugi deli rastlin. Nasprotno pa žagarji med vsemi skupinami rac, ki se pojavljajo pri nas, pojedo najmanj rastlinske hrane, nekatere vrste celo skoraj nič. Čeprav se med plenom lahko znajdejo skoraj vsi vodni nevretenčarji in manjši vodni vretenčarji, imajo zelo pomembno mesto v prehrani žagarjev ribe in školjke. Kot način lova oziroma nabiranja hrane je za vse vrste značilno skoraj izključno potapljanje, kar ima močan vpliv na njihovo razširjenost in izbiro vodnih teles. Tako pogosteje izbirajo vodna telesa z nizko vsebnostjo hranil in bistro vodo, v notranjosti predvsem globlja jezera in reke. Mnoge vrste se pozimi pomaknejo na morje. V Evropi so zvonec, mali in veliki žagar v tem pogledu izjeme, saj se le redko zadržujejo na morju. Pomemben vpliv na pojavljanje nekaterih vrst v notranjosti celine ima širjenje tujerodne školjke potujoče trikotničarke (Dreissena polymorpha), ki je zanje dober vir hrane.

PODUK IZ GEOGRAFIJE

Za vse vrste je značilna pretežno severna razširjenost, ki je pogosto omejena na tundro in tajgo. Zvonci, gage in žagarji gnezdijo tudi južneje, zvonec na primer celo v delti Donave, veliki žagar pa pri nas. Če štejemo ozko sorodne vrste, ima večina evropskih vrst žagarjev cirkumpolarno zajema celoten polarni pas na severni polobli) ali cirkumborealno (zajema pas tajge na severni polobli) razširjenost. Izjema so mali žagar, ki ga bomo zaman iskali v Severni Ameriki, ter islandski zvonec in harlekinka, ki sta omejena na Severno Ameriko in Islandijo. Deljenost na podvrste, in danes tudi vrste, sledi geografskim vzorcem. Tako imajo Evropa, Severna Amerika in vzhodna Azija vsaka svojo vrsto beloliske ter svojo podvrsto gage in velikega žagarja. Svojo podvrsto zvonca ter vrsto črne race si Evropa deli z Azijo, medtem ko zimska raca ter srednji in mali žagar nimajo podvrst.

OGROŽENI ALI NE

V današnjem času biodiverzitetne krize je osvežujoče videti skupino, ki ji vsaj delno kaže dobro. Čeprav so bile v preteklosti nekatere vrste žagarjev v upadu, danes mnoge populacije celo naraščajo. Do nedavnega je podobno kazalo tudi beloliski, a je razdrobitev na vrste pokazala, da je v težavah. To je še en dokaz več, kako pomembno je varovanje posameznih podvrst in celo populacij. Med Evropskimi vrstami sta v težavah tudi zimska raca in ruska gaga, ki sta, tako kot beloliska, ranljivi vrsti, ter gaga, ki je v kategoriji blizu ogroženosti. Skupina sicer vsebuje tudi izumrlo labradorsko raco (Camptorhynchus labradorius) in črnega žagarja (Mergus australis) ter kritično ogroženo bronastega žagarja (Mergus octosetaceus). Zaradi pretežno severne razširjenosti lahko zaradi podnebnih sprememb v prihodnosti pričakujemo težave tudi pri drugih vrstah.

GAGA

(Somateria mollissima)

Izmed vseh pri nas pojavljajočih se rac je gaga najbolj morska. Gnezdi na morskih otokih ter na zaščitenih obalah, v manjšem številu tudi na otokih večjih jezer. Gnezditvene gostote so lahko prav spektakularne. Tako je na otoku Ile Bicquette, v estuariju reke Sveti Lovrenc v Quebecu, na vsega 15 ha zgoščenih kar okoli 10.000 gnezdečih parov. Nam najbliže gnezdi v bližini Devina v Italiji. Pozimi se gage premaknejo na območja morskih obal z veliko otočki in bolj izrazito plimo. Gaga je v Sloveniji redka vrsta, s težiščem opazovanj v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja. Po letu 2000 je bila gaga v Sloveniji opazovana zgolj šestkrat, zadnjič leta 2015. Če je bilo mogoče včasih gage najpogosteje opazovati na dravskih akumulacijah, tudi v Mariboru, pa jo bomo danes najlaže opazovali na Obali.
 
 
 

BELOLISKA

(Melanitta fusca)

Beloliska gnezdi ob stoječih vodah v tajgi in tundri. Majhna, izolirana populacija gnezdi na otokih kraterskih jezer na Kavkazu. Glavnina populacije prezimuje na plitvih morjih, le v manjšem številu pa se pojavlja na večjih stoječih vodnih telesih v notranjosti. Prehranjuje se pretežno s školjkami. V Sloveniji je beloliska redka vrsta, ki je še najpogostejša na dravskih akumulacijah in Obali. V preteklosti je bila nekajkrat opažena tudi na akumulaciji Zbilje in v zadnjem času na akumulaciji Krško. Kljub redkosti jo lahko, predvsem v jeseni, pričakujete tudi na drugih globljih akumulacijah in gramoznicah.

ČRNA RACA

(Melanitta nigra)

Črna raca gnezdi na majhnih vodnih telesih v tundri in na severu tajge. Pozimi se premakne na obale Atlantskega oceana, kjer prezimuje na morju 0,5-2 km od obale. Nam najbliže gnezdi na jugu Norveške. Pri nas je črna raca redka vrsta, ki se izjemno redko pojavlja predvsem na Ptujskem in Ormoškem jezeru. Prehranjuje se pretežno s školjkami. Ni vezana na posamezno vrsto školjke, saj se prehranjuje s tisto vrsto, ki je na nekem območju najbolj dostopna in številčna. Črna raca se tako kot druge vrste te skupine pri nas pojavlja predvsem pozimi. Pravo presenečenje je bilo opazovanje enega osebka konec junija in začetek julija 2016 na Ormoškem jezeru.

ZIMSKA RACA

(Clangula hyemalis)

Zimska raca gnezdi na manjših stoječih vodnih telesih v tundri ter na obalah in rekah visoke Arktike. Prezimuje daleč na morju ter redkeje na globokih jezerih. Pri nas je redka zimska gostja in občasno tudi prezimovalka. Prehranjuje se z vodnimi nevretenčarji, predvsem pozimi pa so pomembne tudi ribe in školjke. Zimska raca je posebnost med racami, saj v enem letu perje menja kar trikrat. Pri nas smo jo najpogosteje opazovali na dravskih akumulacijah ter Cerkniškem jezeru. Izjemna so opazovanja na plitvih Hraških mlakah in zadrževalniku Medvedce.

ZVONEC

(Bucephala clangula)

Zvonec je gnezdilec jezer, ribnikov in rek v širokem pasu tajge. Za njegova gnezdišča je značilna majhna zastopanost obrežnega rastja med drevesi z dupli, kamor samica odlaga jajca. Ponekod v Skandinaviji zvoncem postavljajo gnezdilnice, ki so bile včasih vir hrane, danes pa služijo predvsem raziskovalnim namenom. Zvonci se pozimi premaknejo na večja jezera, reke in morske lagune, kjer pomembno vlogo igrajo manjše ribe in bistrost vode. Zvonec se pojavlja po večjem delu države, a najbolj številčen je na severovzhodnem delu Slovenije. Na Ptujskem in Ormoškem jezeru se lahko na prenočišču zbere tudi več kot 1000 osebkov.

MALI ŽAGAR

(Mergellus albellus)

Mali žagar ima podobne zahteve glede življenjskega okolja kot zvonec, le da se pozimi redko pojavlja tudi na morju. Zanj je značilno, da se izogiba območjem, ki so globlja od šestih metrov. Na gnezdiščih se prehranjuje predvsem z vodnimi nevretenčarji, na prezimovališčih pa z ribami. Izmed vseh vrst žagarjev mali žagar prileti na prezimovališča najkasneje, pogosto šele v januarju. Pri nas je najpogostejši na reki Dravi ter tudi drugod po nižinah SV Slovenije. Z izjemo Cerkniškega jezera in v zadnjem času akumulacij na Spodnji Savi je drugod po Sloveniji dokaj redek.

VELIKI ŽAGAR

(Mergus merganser)

Veliki žagar je edina gnezdilka Slovenije iz te skupine rac. Pri nas gnezdi predvsem na zgornjih in srednjih odsekih večjih rek. Gnezdenje je bilo zabeleženo že po večini večjih rek Slovenije. Na severu Evrope za gnezdenje uporablja tudi večja in manjša jezera. Prezimuje na velikih jezerih, rekah in lagunah. Pri nas v večjem številu prezimuje na zgornjem delu Save, na Dravi in Savinji. Veliki žagar se zvečer zbere na skupinskih prenočiščih. Največja lahko najdemo na Zbiljskem in Ptujskem jezeru ter na Teharskih jezerih. Prehranjuje se predvsem z ribami, opazovali pa so ga tudi pri lovu na povodno rovko (Neomys fodiens) ter celo malega ponirka (Tachybaptus ruficollis).

SREDNJI ŽAGAR

(Mergus serrator)

Srednji žagar gnezdi na globljih jezerih in rekah v tajgi in na južnem robu tundre. Prezimuje na mirnejših morjih ali zavetnih zalivih. Prehranjuje se predvsem z ribami. Pri nas ga bomo najlaže in najbolj zagotovo opazovali pozimi na morju. Takrat ni redko, da lahko opazujemo pisane samce, kako se s plesom potegujejo za samice. V notranjosti Sloveniji, kjer sicer zelo redko prezimuje, ga lahko posamič ali v manjših skupinah opazujemo predvsem na selitvi v novembru in aprilu.

KAPUCASTI ŽAGAR

(Lophodytes cuculatus)

Kapucasti žagar je severnoameriška vrsta, ki se predvsem v zahodni Evropi lahko pojavlja po naravni poti. Ker vrsta v Evropi nima naturalizirane populacije, gre pri večini opazovanj za ubežnice. Podobno velja tudi za Slovenijo, kjer smo kapucastega žagarja doslej opazovali dvakrat; enkrat samca na Komarniku in enkrat samico na Šaleških jezerih. Obe opazovanji sta iz sredine aprila. Podobno kot druge vrste žagarjev se prehranjuje z ribami, ki jih dopolnjuje z raki in vodnimi žuželkami.

Veliki žagar v poletnih mesecih neopazno »ponikne« iz Slovenije ter se preseli na golitvena območja na severu.

 
 

O AVTORJU:

DEJAN BORDJAN je že od ranega otroštva povezan z naravo. Ptice mu dajejo navdih, mir in včasih tudi izziv. Rad preživlja svoj čas tako v ohranjenih delih narave kot v lepo “urejenem” naravnem vrtu. Še največ veselja mu daje opazovanje aktivne selitve ptic z vsemi skrivnostmi in čudeži, ki jih ponuja.