MALI DETEL
(Dryobates minor)
// Tomaž Berce
Samec MALEGA DETLA (Dryobates minor) nima rdeče barve v podrepnem predelu – po tem ga lahko lepo ločimo od belohrbtega detla (Dendrocopos leucotos). foto: Ivan Esenko
To je ena izmed vrst, pri kateri si med spomladanskim opazovanjem ptic vedno znova rečem: »Še dobro, da je tako glasna,« saj je sicer v bogato olistani krošnji sploh ne bi zaznal.
Moja prva srečanja z malim detlom (Dryobates minor) segajo v Vipavsko dolino, kjer sem ga pozimi nemalokrat opazoval, ko je stikal po steblikah navadnega trsta v mrtvem rokavu reke Vipave. In če pleza po trstu, lahko sklepamo, da ne gre za veliko ptico.
NAJMANJŠI V EVROPI
Mali detel upravičeno nosi naziv najmanjšega predstavnika detlov v Evropi, kar nakazuje tudi njegovo vrstno latinsko ime »minor« (majhen). Po velikosti ga lahko primerjamo kvečjemu s ščinkavcem (Fringilla coelebs), mogoče z dleskom (Coccothraustes coccothraustes). Izkušeno opazovalčevo oko bo zato že po velikosti brez težav določilo, da ima opravka s to vrsto, ne da bi iskalo druge značilnosti. Na hitro in površno bi ga sicer lahko zamenjali z belohrbtim detlom (Dendrocopos leucotos), vendar je pri njem poleg razlike v velikosti najbolj očiten rdeče obarvani podrepni del, česar pri malem detlu ni. Samico in samca med seboj ločimo po obarvanosti temena, ki je pri samcu rdeče, pri samici pa črne barve.
JASEN IN GLASEN
Kot pri večini detlov bomo tudi malega detla prej slišali kot videli, saj se pogosto zadržuje prav v vrhu krošenj. Tih, neopazen in vrh tega še majhen detel. Izdal se bo šele z jasnim, glasnim in odsekanim napevom okrog 8–15 hitrih ponavljajočih se zlogov »ti-ti-ti-ti …«. V spomladanskem času pa se bo izdal tudi z območnim trkanjem, ki pa prav tako ni namenjeno nam poslušalcem, temveč drugim samcem iste vrste, tekmecem za ugoden teritorij, na katerem se bo šopiril pred samičko.
Par si dom za vzrejo mladičev pripravi v duplu, ki ga izteše precej visoko, večinoma prav pri vrhu drevesnega debla ali v vejah. Na podlago, sestavljeno iz lesnega drobirja in lesnih okruškov, samica izleže 3–8 belih jajc. Pretežno ima samo eno leglo. V iztesanem duplu pogosto preživlja tudi noči.
VRTOGLAVI PLEZALEC
Mali detel je specialist za lov na male žuželke – najpogosteje stika za ličinkami hroščev v odmrlem lesu, pobira jih na površju debel, poišče pa jih tudi z dolbenjem lukenj ali brskanjem pod drevesnim lubjem. Občasno ga lahko opazujemo, kako se sladka z drevesnim sokom sveže odlomljene veje ali izvrtane luknje. Pri iskanju primernega obroka mora zato pokazati vse spretnosti detlov, pri čemer zbuja še malo več pozornosti. Zelo rad pleza po spodnji strani vej, kar mu omogoča predvsem njegova majhnost oziroma majhna teža. Pogosto se hrani prav na robu krošenj, na najbolj odmaknjenih in izpostavljenih delih vej. Redko ga bomo opazili pri tleh, še redkeje pa na krmilnici.
Pri plezanju mu pomaga posebna prilagoditev, ki se je pravzaprav oblikovala in ohranila pri vseh plezalcih – posebna usmerjenost prstov. Dva prsta sta namreč usmerjena naprej, dva pa obrnjena nazaj. Vrh tega pa mu pri plezanju pomagajo dolgi in ostri krempeljci.
Mali detel za življenjski prostor izbira odprto krajino, v kateri se prepletajo manjši sestoji gozda ali posamezna drevesa, najdemo pa ga tudi v parkih in v bližini potokov ali rek.
foto: Tomaž Berce
RAZŠIRJEN, A NE ŠTEVILČEN
Biologija in ekologija malega detla sta precej slabo raziskani. V zadnjem obdobju vemo nekaj več o njegovi razširjenosti v Sloveniji. Je stalnica, ki se pozimi ne odseli. Prebiva najraje v nižinskem svetu, predvsem v svetlih listnatih gozdovih ob rekah. Rad ima svetle gozdove z veliko odmrlega lesa, izogiba pa se iglastih gozdov in gosto zaraslih sestojev.
V Sloveniji se pojavlja na nižjih nadmorskih višinah, do 600 m nad morjem, izjemno redek je nad 1000 metri. Kljub temu da je razmeroma splošno razširjen po ozemlju Slovenije, z izjemo Alp in višjih predelov Dinaridov, je njegova populacija ocenjena le na 2500–3500 parov.
Mali detel je v Sloveniji in Evropi uvrščen med neogrožene vrste, vendar pa ni varen pred vplivi sodobnega upravljanja z okoljem, v katerem živimo. Vrsta v Sloveniji postaja vse redkejša v kmetijski krajini, prav tako pa nanjo vpliva izginjanje visokodebelnih sadovnjakov in krčenje listnatih gozdov. Na srečo se mali detel dobro znajde tudi v odprti krajini, kjer so se ohranile majhne skupine dreves, ter v vrtovih in parkih.