DHOFAR,
ZELENI RAJ NA JUGU OMANA

// Taja Cvetko,

Že od nekdaj so pripovedovali zgodbe o izgubljenih mestih in deželi izrednih lepot, Arabiji Felix. Deželi kontrastov; peščin, gorovja, kanjonov, čudovitih sotesk, zelenega hribovja, neokrnjenih obal, peščenih plaž ter čudovitega podmorskega sveta. Različna življenjska okolja omogočajo biotsko raznovrstnost.

Pokrajina Dhofar leži na jugu države in meji na Jemen in Savdsko Arabijo. To je zeleni raj na robu puščave; dežela kadila ”frankincense”, mogočnih klifov in globokih zelenih dolin med visokim hribovjem, kokosovih palm in peščenih plaž. Zanjo je značilna tropska klima. Jugozahodni monsun prinaša deževje in pršenje tri mesece v letu, od sredine junija do sredine septembra. Obdobje se imenuje “harif”. Pokrajina je v tem času bujno zelena, hribovje pa obdano z meglo.

IZVIRI

Vodni izviri ob vznožjih hribovij kmalu spet poniknejo ter se spet pojavijo v obalnih lagunah. V okolici Salalaha, glavnega mesta pokrajine Dhofar, sem obiskala šest takšnih izvirov. Tam sem opazovala afrotropske, arabske in evropske vrste ptic. Ko sem sotesko Wadi Darbat obiskala prvič, marca, v suhi sezoni, sem tam opazila selivko, črno štorkljo (Ciconia nigra), na vejah akacij pa več visečih gnezd z živo rumenimi Rüppelovimi tkalci (Ploceus galbula). Nižje ob slapu sem se nagledala jate izraelskih rdečeperutcev (Onychognathus tristramii). Pokrajina je bila izredno suha, le tu in tam nekaj zelenja, s katerim so se hranili velblodi (Camelus dromedarius). Ko sem se vrnila v času “harifa”, je pokrajina kazala popolnoma spremenjeno podobo; povsod zelena trava, grmičevje in ozelenela drevesa ter mogočen slap z jezercem. Konec septembra sem v soteski videla tudi beloprso malo kukavico (Chrysococcyx caprius) in endemita arabskega polotoka, oaznega skovika (Otus pamelae), ki je podobne velikosti kot naš veliki skovik (Otus scops), le z bolj raznolikim življenjskim okoljem, saj ga najdemo tako v gozdovih kot tudi na kamnitih območjih.

Zelo pogoste ptice ob izvirih so bile še oazna (Spilopelia senegalensis) in turška grlica (Streptopelia decaocto), povsod nepogrešljiva invazivna žalostna majna (Acridotheres tristis), sivoglavi gozdomec (Halcyon leucocephala), ki spominja na našega vodomca (Alcedo atthis), le z drugačno porazdelitvijo barv ter velikim rdečim kljunom, črno-sivo-bela arabska penica (Sylvia leucomelaena) in kratkorepi krokar (Corvus rhipidurus). Drugi pisani, leteči prebivalci v okolici izvirov so bili turkizni in živo rdeči kačji pastirji ter roji kobilic, ki so pomembna hrana za ptice.

Obdobje »harifa« je tudi čas, ko pastirji s hribov priženejo svoje velblode. V jutranjih in poznih popoldanskih urah sem pogosto srečevala velike črede, ki so se odpravljale na pašo oz. vračale domov. Vedno se je ustavil ves promet, ko so prečkali cesto. Pogosto so si sredi ceste privoščili tudi počitek in vstali šele po vztrajnem hupanju. Sama sem bila na teh območjih vedno zelo previdna. Velblodi so sicer zelo elegantni in počasni, a če pomisliš, da na dirkah, ki jih prirejajo, dosežejo hitrost tudi do 65 km, previdnost ni odveč. A velblodi v Omanu ne služijo le gospodarskim namenom. Domačini jih imajo radi. Pogosto sta pri hiši eden ali dva za hišnega ljubljenčka.

PRIOBALNE BRAKIČNE LAGUNE

Priobalne lagune, ki jih od morja loči le ozek pas peska, so ugodna mesta za prezimovanje in postanek vodnih ptic selivk. Največ je evropskih in vzhodno azijskih, nekaj tudi afriških. Zaradi izrednega pomena so lagune zaščitene kot naravni rezervati. V okolici Salalaha ter bližnjega mesta Taqah se razteza več lagun, recimo Al Qurm, Rawri, Awqad, če jih naštejem le nekaj. V njih sem opazovala različne vodne ptice, med njimi tudi zanimivo afriško žličarko (Platalea alba) z edinstveno dolgim in na koncu širokim sploščenim kljunom. Z njim lovi hrano tako, da ga v vodi premika z ene na drugo stran in z občutljivimi živčnimi končiči na robu kljuna zaznava plen. Zelo pisani in s svojimi kontrastnimi barvami hitro opazni so vodni fazani (Hydrophasianus chirurgus). Sprednji del glave ter peruti so v gnezditvenem času bele barve, perje na zatilju je zlato rumeno, preostali deli telesa so črni. Krasi jih zelo dolgo perje na repu. Črnovrati ponirki (Podiceps nigricollis) pritegnejo pogled s črnimi čopki na glavi, rdečimi očmi ter značilnimi rjavo-rdečimi lisami na predelu za očesom.

Ena izmed lagun, ki sem jo obiskala septembra, Khawr Ad Dahariz, leži na obrobju mesta Salalah. Tam sem bila do večera, ko me je presenetila velika jata plevic (Plegadis falcinellus), ki je priletela in se zbrala na visokih drevesih. Precej glasne so bile. Družbo so jim delali sveti ibisi (Threskiornis aethiopicus) in velike bele čaplje (Ardea alba). Prav tako me je osupnila tudi jata plamencev (Phoenicopterus roseus), ki se je hranila na oddaljenem, nedostopnem mestu.

Zanimivo je bilo tudi dogajanje v neposredni bližini. Skupina mladih fantov se je z avtom zapeljala prav do lagune in v ozkem pasu peska med laguno in morjem nasedla. Kmalu je pridrvel visok športni terenec, zapeljal z enometrske navpične sipine prek globokega vodnega kanala ter z lahkoto potegnil vkopani avto iz peska.

POKRAJINA DALKOT

Na jug sem se odpravila po nasvetu domačinov, kajti “najlepši del Omana si je obvezno treba ogledati”! In res je ta del, ki ga turisti ne obiščejo pogosto, pokrit z bujno vegetacijo, ob jemenski meji pa se dvigajo visoka, mogočna hribovja. Moj prvi postanek na poti proti jugu je bil v Mughsaylu, ki leži ob vznožju Jabal Al Qamar (“lunine gore”). Znamenitost je od morja izdolbena skala, kjer se zaradi močnih valov v času “harifa” skozi odprtine morska voda dviguje kot vodomet. Vijugasta cesta s spektakularnimi pogledi vodi do suhega, pustega gorovja z redkim rastjem, ki je v obdobju “harifa” skrito v megli. Oblaki, ki se dvigujejo iz arabskega morja, se ustavijo ob visokem hribovju. Na južni strani je zato hribovje pokrito z gosto vegetacijo, na severni strani pa je pokrajina suha in pusta. Kamnite, suhe verige visokogorja se strmo spuščajo v doline, kjer drevesa “frankincense” oz. kadilne bosvelije (Boswellia sacra) uspevajo v svojem naravnem okolju.

Na poti sta se izmenjevali gosta in manj gosta megla. Na bolj preglednem delu je na sredi ceste stal visok “tovornjak”. Ko sem se mu približala na nekaj metrov, se je dva metra pred mano »spremenil« v na sredi ceste mirno stoječega velbloda. Le-ti so v Omanu tudi največja prometna nevarnost. Po zelo ovinkasti in na posameznih mestih po majskem hudem deževju uničeni cesti sem se spustila v zeleno dolino Dhalkot. Popoldan in naslednje jutro sem, v družbi velblodov in goveda, ki so se pasli v gosto obraščenem grmovju, na pečini ob morju opazovala že kar nekaj tukaj videnih ptic, od novih pa pojoče škrlce (Mirafra cantillans), puščavske lastovke (Ptyonoprogne obsoleta), rumenorite bulbule (Pycnonotus xanthopygos) idr. Od orlov in drugih ujed lahko, med drugimi, vidimo kačarja (Circaetus gallicus), malega orla (Hieraaetus pennatus), kraguljega orla (Aquila fasciata) in kafrskega orla (Aquila verreauxii).

AFROTROPSKI PTIČJI RAJ

Pred odhodom iz Dhalkota sem obiskala še mogočno drevo afriškega izvora baobab (Adansonia digitata) ter se odpravila do Sarfajta, mejnega mesta z Jemnom. Okoliški gozdovi so bivališče mnogih afrotropskih vrst, kot so afriški rajski muhar (Terpsiphone viridis), katerega repna peresa pri samcu v času gnezdenja za več kot dvakrat presegajo dolžino telesa, progastoglavi strand (Emberiza tahapisi), ki ga zaradi cimetove barve trebuha imenujejo tudi cimetoprsi strnad, škrlatno modro zeleno obarvan abesinski medoses (Cinnyris habessinicus), lesni vir (Bubo africanus) idr.

Ob povratku sem se ustavila še pri mogočnem klifu Shaat, ki se dviga 800 m nad morje. Obiskala sem ga že tretjič, saj sem ob svojih prvih dveh obiskih lahko opazovala le oblake, ki so se valili prek klifa. Vztrajnost je bila poplačana s čudovitim pogledom na spodaj ležeče morje. Na poti je cesto prečkalo več arabskih kameleonov (Chamaeleo arabicus). Izredno počasni so in v rastlinju ob robu ceste skoraj nevidni; še njihov rep se giblje kot okoliška trava v vetru.

V Omanu me je vedno znova presenečala velika pokrajinska raznolikost in seveda “harif”, ki je prej suho hribovje pokrival z gostim zelenim rastlinjem in cvetjem. Za mnoge kotičke, ki sem jih obiskala, sem dobila informacije pri prijaznih domačinih, ki so mi vedno z veseljem svetovali, kaj naj si ogledam. Najlepši kotički niso označeni, ceste do njih so največkrat prevozne le s terenci, del poti pa je treba tudi prepešačiti. A več truda, kot je bilo potrebnega, večje presenečenje me je čakalo na koncu. Prijazni domačini radi usmerjajo po neoznačenih brezpotjih, še največkrat pa bodo rekli “follow me” (sledite mi), pozabili, kam so bili namenjeni, in te odpeljali do lokacije, ki jo iščeš.

——-

ZNAČILNOSTI DRŽAVE:

Št. prebivalcev: 4.480.333 (avgust 2020)
Endemiti arabskega polotoka: bronasti kormoran (Phalacrocorax nigrogularis), jemenski grilček (Crithagra menachensis), arabski dleskar (Rhynchostruthus percivali), jemenski repnik (Linaria yemenensis), arabska kotorna (Alectoris melanocephala), arabski kupčar (Oenanthe lugentoides), oazni skovik (Otus pamelae)
Pomembnejša zavarovana območja:
Zatočišče arabskega oriksa (22.824 km2, UNESCO),
Naravni rezervat za zaščito želv; dve območji Ras Al Hadd in Ras Al Jinz (120 km2),
Naravni rezervat Daymaniyat (302 km2, UNESCO),
Naravni park As Saleel (220 km2),
Naravni rezervat Jabal Samhan (4.500 km2),
Hribovje Jabal Al Akhdar,
Priobalne lagune v Dhofarju,
Soteska Dawkah

ZANIMIVE VRSTE PTIC:
izraelski rdečeperutec (Onychognathus tristramii), puščavski kupčar (Oenanthe deserti), smaragdni čebelar (Merops orientalis), afriški rajski muhar (Terpsiphone viridis), čopasta čigra (Thalasseus bergii), grahasta stepska kokoška (Pterocles lichtensteinii), črna čaplja (Egretta ardesiaca), zeleni golob (Treron waalia), abdimova štorklja (Ciconia abdimii), beloprsi očalar (Zosterops abyssinicus), belogrli hudournik (Apus berliozi), pegasta prlivka (Burhinus capensis), obrežna majna (Acridotheres tristis), čagra (Tchagra senegalus), arabska penica (Sylvia leucomelaena)

Lega države omogoča izjemno veliko raznovrstnost, saj tu živijo afriške, azijske in evropske ptice. Mnoge ptice selivke se ustavijo na poti proti jugu, kamor se umaknejo pred hladno zimo severne hemisfere.