VRANJEK V SLOVENSKEM MORJU
– KAJ NAM RAZKRIVAJO POPISI LETOŠNJEGA POLETJA?

// Urša Koce

V slovenskem morju prebiva več vrst morskih živali, ki so zavarovane z evropsko zakonodajo. Med njimi sta tudi sredozemski vranjek (Phalacrocorax aristotelis desmarestii) in velika pliskavka (Tursiops truncatus), ki sta med pticami oz. sesalci našega morja med bolje raziskanimi. foto: Ana Hace, društvo Morigenos

V slovenskem morju prebiva več vrst morskih živali, ki so zavarovane z evropsko zakonodajo. Med njimi sta tudi sredozemski vranjek (Phalacrocorax aristotelis desmarestii) in velika pliskavka (Tursiops truncatus), ki sta med pticami oz. sesalci našega morja med bolje raziskanimi.
foto: Ana Hace, društvo Morigenos

Po sedmih letih smo v letošnjem poletju ponovno preštevali vranjeke (Phalacrocorax aristotelis), ki se po končani gnezditvi vzdolž hrvaške obale že nekaj desetletij množično selijo v slovensko morje. Šteli smo v sklopu dvoletnega monitoringa (2020–2021), ki ga je omogočilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s sredstvi Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo. Ker smo pri štetju uporabili enake metode kot v letih 2012–2013, ko smo monitoring opravili v sklopu projekta SIMARINE-NATURA, smo tako zagotovili primerljivost rezultatov v obeh obdobjih.

Monitoring je potekal po dveh metodah, in sicer kot sočasno preštevanje osebkov na treh priobalnih skupinskih prenočiščih na gojiščih školjk klapavic (školjčiščih) ter kot popis s čolnom na transektu, potekajočem po celotnem slovenskem morju. Tako smo pridobili podatke o številu vranjekov, ki prenočujejo ob obali, ter oceno števila osebkov, ki se podnevi zadržujejo na širšem območju našega morja, kjer se tudi prehranjujejo.

PRENOČEVANJE VRANJEKOV NA ŠKOLJČIŠČIH

Prvo štetje vranjekov na prenočiščih (v juliju) je bilo nekoliko posebno, saj je potekalo v sklopu prvega skupnega mednarodnega štetja letujočih vranjekov v Jadranskem morju (Mednarodni vranjekovi dnevi) na pobudo in v koordinaciji italijanskih kolegov iz morskega zavarovanega območja Miramare. V štetje, ki so ga opravili predvsem prostovoljci, je bila vključena velika večina znanih prenočišč v Jadranskem morju, t.j. več kot 80 lokalitet. Prešteli smo skupaj 5041 osebkov, od tega na prenočiščih v slovenskem morju kar 978 osebkov, kar je skoraj petina celotne jadranske pognezditvene populacije.

Štetje na skupinskih prenočiščih, ki ležijo v Zalivu sv. Jerneja, Strunjanskem zalivu in Piranskem zalivu, smo v okviru nacionalnega monitoringa opravili še avgusta in septembra. Višek številčnosti je bil v avgustu, ko smo na slovenskih školjčiščih prešteli 983 osebkov. Pa vendar je to kar za 23 – 26 % manj v primerjavi z obdobjem 2012–2013. Število prenočujočih vranjekov je najbolj upadlo na prenočišču v Piranskem zalivu, in sicer povprečno za 30 % v primerjavi z obdobjem 2012–2013, na prenočišču v Zalivu sv. Jerneja za 13 %, najmanj, za 5 %, pa na prenočišču v Strunjanskem zalivu.

Vranjeki ne poznajo državne meje, zato je čezmejno sodelovanje pri ohranjanju njihove populacije neizogibno.

Seveda se ob tem postavlja vprašanje, kje so razlogi za takšen upad prenočujočih vranjekov ob naši obali. Če najprej pogledamo v Piranski zaliv, kjer je upad največji, ugotovimo, da je po letu 2013 prišlo do prerazporeditve vranjekov znotraj zaliva, saj so v tem obdobju na hrvaški strani ob obali pri Kanegri nastala nova školjčišča, ki so jih vranjeki začeli množično uporabljati v zadnjih letih. Na območju celotnega Piranskega zaliva v primerjavi z obdobjem 2012–2013 tako ni prišlo do bistvenih sprememb v številu prenočujočih vranjekov. Vendarle pa na slovenski strani ne smemo spregledati naraščajočega deleža monofilamentnih školjčišč, katerih značilnost so pokončno vezane boje, ki vranjekom ne dajejo primerne površine in stabilnosti za usedanje, zato slovenska školjčišča postajajo vse bolj neugodna za njihovo prenočevanje – k sreči so neugodno situacijo pri nas v tem primeru rešila nova školjčišča na drugi strani meje. Nekoliko drugače je na čezmejnem slovensko-italijanskem prenočišču v Zalivu sv. Jerneja, kjer smo zabeležili upad ne le v slovenskem delu, marveč na ravni celotnega zaliva, in sicer za 11 %. Tudi na tem prenočišču, zlasti na slovenski strani, opažamo povečan delež pokončno vezanih boj, kar najverjetneje prispeva k upadu števila prenočujočih vranjekov. Tako vse kaže, da bo treba skrbneje pristopiti k upravljanju slovenskih prenočišč, ki so tudi vključena v omrežje Natura 2000, vendar pri tem ne smemo prezreti dejstva, da vranjeki ne poznajo državne meje in je čezmejno sodelovanje pri ohranjanju njihove populacije neizogibno. Skupne akcije, kakršni so bili letošnji Mednarodni vranjekovi dnevi, so tako bistvenega pomena za sodelovanje med državami, ki si delimo jadransko morje in z njim jadransko populacijo vranjekov.

VRANJEKI NA MORJU

Dnevni popisi s čolnom nam odkrivajo še drugi del slike življenja vranjekov v slovenskem morju. Večina vranjekov vsak dan zapusti prenočišča in se razprši po Tržaškem zalivu, kjer plenijo pridnene ribe; kot so pokazale analize njihovih izbljuvkov, gre zlasti za črne glavače (Gobius niger), ki so na morskem dnu zaliva bogato zastopani, obenem pa slabo mobilni in zato lahek plen za vranjeke. Vranjeke na morju stran od obale lahko opazujemo med potapljanjem, sušenjem peruti ali zgolj počivanjem. Običajno se pojavljajo v majhnih skupinah, ki štejejo nekaj osebkov, ponekod pa jih srečamo tudi v večjih, a navadno razpršenih skupinah. Večje strnjene skupine so bolj značilne za obrežna območja, kjer priložnostno družno plenijo jate gavunov rod (Atherina). Včasih pa v skupinah sledijo tudi ribiškim ladjam.

Vranjeki večino svojega plena ujamejo pri dnu morja, kar pomeni, da so zelo učinkoviti potapljači. Njihov globoki potop zaznamuje značilen nadvodni obrat, po čemer prepoznamo, da gre za prehranjevalno vedenje. foto: Tone Trebar

Vranjeki večino svojega plena ujamejo pri dnu morja, kar pomeni, da so zelo učinkoviti potapljači. Njihov globoki potop zaznamuje značilen nadvodni obrat, po čemer prepoznamo, da gre za prehranjevalno vedenje.
foto: Tone Trebar

Popise s čolnom smo opravili na skoraj 88 km dolgem transektu, ki je enakomerno pokril celotno slovensko morje (popisno območje). Pri transektnem popisu ne preštejemo vseh ptic na popisnem območju, ampak le v pasu 300 m na vsako stran popisne poti. Tako skupno število vranjekov, ki ga podamo za celotno popisno območje, ni natančno število, ampak le ocena, ki jo pridobimo z množenjem ugotovljene gostote na transektu in površino popisnega območja. Ker pa smo število vranjekov beležili po krajših segmentih, smo lahko ugotovili tudi to, na katerih predelih slovenskega morja se pojavljajo večje oz. manjše gostote vranjekov.

V treh popisih, ki smo jih opravili med julijem in koncem septembra, je bilo največje ocenjeno število vranjekov na popisnem območju, t.j. 1310 osebkov, zabeleženo julija. V dveh septembrskih popisih, ki sta potekala na začetku in na koncu meseca, je bila številčnost vranjekov znatno nižja – dosegla je zgolj 28–35 % julijske številčnosti, kar pa nas je glede na to, da se njihova številčnost na prenočiščih septembra še ni bistveno znižala, precej presenetilo. O razlogih za takšno nizko pojavnost vranjekov na območju lahko le ugibamo, kot možen razlog pa bi navedli to, da smo oba septembrska popisa opravili v prvem vremensko ugodnem dnevu po večdnevnem deževnem in močno vetrovnem vremenu, ki je na morju vzpostavilo razmere, kakršne morda niso ugodne za prehranjevanje vranjekov. Številčnost vranjekov je med različnimi popisi v poletnem obdobju nihala tudi v letih 2012–2013 in v analizi z modeliranjem smo ugotovili, da je na to vplivalo tudi stanje morja. Ali se vranjeki v slabem vremenu prek dneva raje zadržujejo na prenočiščih, koliko na njihovo pojavnost na morju vpliva motnost vode in s tem vidljivost in ali se posamezni osebki sploh hranijo vsak dan, so sicer vprašanja, ki ostajajo odprta za prihodnje raziskave.

Večerno preštevanje vranjekov na skupinskih prenočiščih je v poletnem času zelo prijetno opravilo, zato se je v akcijo vključilo veliko število prostovoljcev, kar je tudi omogočilo uspešno štetje v okviru Mednarodnih vranjekovih dni. foto: Urša Koce

Večerno preštevanje vranjekov na skupinskih prenočiščih je v poletnem času zelo prijetno opravilo, zato se je v akcijo vključilo veliko število prostovoljcev, kar je tudi omogočilo uspešno štetje v okviru Mednarodnih vranjekovih dni.
foto: Urša Koce

Razmere v slovenskem morju so še vedno ugodne za prehranjevanje vranjekov.

Ne glede na to, da smo v primerjavi z obdobjem 2012–2013 ugotovili upad števila vranjekov na slovenskih prenočiščih, pa se je število osebkov, ki se čez dan zadržujejo razpršeno po slovenskem morju, povišalo. V letih 2012–2013 so se ocene v poletnih mesecih gibale med 220–940 osebki, letos pa med 370–1310 osebki, kar kaže na to, da so razmere v slovenskem morju še vedno ugodne za njihovo prehranjevanje. Število vranjekov, ki se prehranjujejo v slovenskem morju, seveda ni odvisno zgolj od tega, koliko vranjekom zagotavljamo primerna prenočišča, saj v naše morje gotovo prihajajo tudi osebki, ki sicer prenočujejo ob italijanski in hrvaški obali.

Morda je najbolj zanimiva ugotovitev transektnih popisov, da so se območja, kjer so bile gostote vranjekov v letošnjem letu višje, v veliki meri prekrivala z območji zgostitev v obdobju 2012–2013. Tako ugotavljamo, da se vranjeki prek dneva v večjih gostotah pojavljajo nekaj kilometrov stran od obale kakor ob obali. Ali temu vzorcu dnevne razširjenosti vranjekov morda botruje tudi razporeditev njihovega plena v slovenskem morju, pa v okviru monitoringa ugotavljamo v študiji, ki vključuje vzorčenje rib, ki so najpogosteje zastopane v njihovi prehrani. Raziskavo, ki bo ključne rezultate ponudila prihodnje leto, opravljajo strokovnjaki z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo pod vodstvom dr. Lovrenca Lipeja.

Letošnji popisi ne bi bili mogoči brez terenske pomoči prostovoljcev, ki se jim ob tej priložnosti iskreno zahvaljujem za njihov angažma. Na pomoč so nam zaradi omejitev, povezanih z epidemijo koronavirusa, priskočili tudi hrvaški kolegi, ki so preštevali vranjeke pri Kanegri. Zahvaljujem se tudi Iztoku Škorniku, ki nam je omogočil štetje v Krajinskem parku Sečoveljske soline, ter Andreju Medvedu za udobne prevoze s čolnom, ki so nam omogočili kvalitetno izvedbo transektnih popisov.