PO TRAKIJI
IN NA SVETEM IVANU

// Boris Kryštufek, Nedko Nedyalkov

Tuji opazovalci so Balkan dojemali kot območje surove, grobe in razdejane narave, brez lepote in prijaznosti. »Balkan v turščini pomeni goro,« je pisal ameriški diplomat: »… in Balkan zagotovo je gorat svet – temen, strasten in poln nasilja.« Če se takšni vtisi morda lahko porodijo v surovem krasu Črne gore ali Albanije, pa nas na drugi strani polotoka, ko prečkamo Staro planino s severa ali pa Rodope z zahoda, sprejme ljubezniva ravnica ob reki Marici, skupaj z blago valovitim gričevjem. Prišli smo v prijazno okolje Trakije, ki se razteza vse do Egejskega in Črnega morja.

Trakiji so dali ime stari Grki po tedanjih prebivalcih Tračanih, za katere so verjeli, da so potomci mitičnega Traxa, Aresovega sina. Do konca 5. stoletja je preseljevanje narodov posrkalo vase tračansko kulturo in indoevropski jezik njenih nosilcev. Tračanov danes ni več, ime pa je ostalo. Trakijo so Rimljani v prvih letih novega štetja spremenili v svojo provinco, po padcu zahodnega cesarstva pa sta se zanjo spopadala bolgarsko in bizantinsko carstvo. V 13. stoletju jo je opustošila mongolsko-tatarska Zlata horda, v 14. stoletju pa so jo zasedli otomanski Turki. Od začetka prejšnjega stoletja si jo delijo Bolgarija, Grčija in Turčija. Še pred nekaj desetletji sta si tam stali nasproti dve vojaški zavezništvi, Trakijo pa je razdelila ena najbolj vročih meja v Evropi. Vse to so danes le še spomini.

MALOAZIJSKI VPLIV NA NARAVO
Na naravo Trakije je imela odločujoč vpliv bližina Male Azije. Temperaturna nihanja v zadnjih dveh milijonih let so spremljala tudi velika kolebanja morske gladine. Ob nizkem nivoju, ki se je ponovil vsako poledenitev, je na območju Bosporja in Dardanel nastal kopni most, po katerem so živali potovale z ene obale na drugo. Z vzhoda so prihajale azijske vrste, z zahoda pa evropske. Ko so ledeniki ob otoplitvah sprostili zadosti vode, da je zalila povezavo, pa so živali obtičale na nasprotnih bregovih. Ločene od matične populacije so v svojem genskem zapisu kopičile mutacije, tako da s pomočjo molekularnih orodij lahko razvozlamo njihovo demografsko zgodovino. Tako vemo, da so bile selitve tudi dvosmerne, namreč v eni poledenitvi je šla žival na nasprotni breg, v drugi pa se je vrnila na prvotnega. Pravega endemizma je v Trakiji malo, razmeroma pogoste pa so vrste, ki jih najdemo tudi na azijski strani Bosporja in Dardanel.

Na naravo Trakije je imela odločujoč vpliv bližina Male Azije. Ob nihanju morske gladine v zadnjih dveh milijonih let so z vzhoda prihajale azijske vrste, z zahoda pa evropske.

RALITSA IN VLADIMIR

Ko sva se v drugi polovici aprila odpravila na Strandžo in črnomorsko obalo med Sozopolom in bolgarsko-turško mejo, sva imela v mislih vse prej kot ptice. Zanimali in zaposlili so naju mali sesalci. Naneslo pa je tako, da sva po nekaj dneh srečala Ralitso Georgievo in Vladimirja Mladenova iz Bolgarskega društva za varstvo ptic (BSPB), partnerja BirdLife International. Tako sta v najin vsakdanjik vstopila tudi ornitologija in herpetologija. Ralitsa in Vladimir sta bila namreč na terenu zaradi popisovanja ptic in plazilcev. V tistih zgodnjih majskih dneh smo se srečavali in razhajali, pač glede na delo, ki smo ga morali opraviti. Po nekaj dneh sta povedala, da nameravata obiskati otok Sv. Ivan. »Greva z njima?« Seveda. Preden se z barko odpeljemo na otok, pa še nekaj besed o BSPB.
 
 
OHRANJANJE KARIZMATIČNIH UJED

Bolgarija ima živahno nevladno sceno, ki je mednarodno dobro vpeta, projekti EU pa so pomemben vir financiranja. Več teh projektov je bilo usmerjenih v ohranjanje karizmatičnih ujed: egiptovskega jastreba (Neophron percnopterus), beloglavega jastreba (Gyps fulvus), kraljevega orla (Aquila heliaca) in sokola plenilca (Falco cherrug).

Osrednji ornitološki objekt na južni obali je slano Atanasovsko jezero, ki leži štiri km severno od Burgasa (250.000 prebivalcev). Jezero s površino 17 km2 so prepolovili peščeni nanosi. Večji severni del je zavarovan od leta 1980, manjše južno jezero pa je namenjeno solinarstvu. Doslej so registrirali 316 vrst ptic, kar je tri četrtine celotne bolgarske ornitofavne. Jezero leži na pomembni selivski poti in je najbolj obljudeno jeseni. Dvanajst vrst ptic je globalno ogroženih, med njimi pritlikavi kormoran (Microcarbo pygmeus), kosec (Crex crex), kostanjevka (Aythya nyroca), rdečevrata gos (Branta ruficollis) in kodrasti pelikan (Pelecanus crispus). Opazovanje ptic je že vključeno v turistično ponudbo. Seveda, ker so najino pot vodili sesalci, morava omeniti, da je bila prav tu prvič v Bolgariji najdena etruščanska rovka (Suncus etruscus).

SVETI IVAN

Če se črnomorska obala v čem razlikuje od jadranske, je to njena skromna razčlenjenost in maloštevilnost otokov. Bolgarija ima večino svojih otokov na Donavi, v Črnem morju pa jih je vsega pet. Sv. Ivan je s površino 0,66 km2 in višino 33 m največji in najvišji bolgarski otok. Tik ob njegovem vzhodnem delu je veliko manjši Sv. Peter. Otoka ležita slab kilometer od obale, nasproti turističnega Sozopola (rimskega Apollonia). Sv. Ivan ima podobno burno zgodovino kot celinska Trakija. Poselili so ga že Tračani, Rimljani pa so v prvem stoletju našega štetja postavili svetilnik in kasneje še svetišče. Po petem stoletju so na rimskih razvalinah nastala krščanska svetišča, ki pa so po osmanski zasedbi Sozopola (v turške roke je padel skupaj s Konstantinoplom leta 1453) prav tako končala v razvalinah. V začetku 17. stoletja so otok obiskovali Kozaki med piratskim plenjenjem črnomorskih obal. V času Rusko-turške vojne (1828–29) je bila na otoku ruska bolnišnica, ki je za seboj pustila pokopališče. Otok pa je bil vse bolj odljuden. Danes živi na njem samo svetilničar z dvema psoma in majhno čredo koz. Otok je doživel pet minut mednarodne slave leta 2010, ko je BBC poročal o najdbi domnevnih ostankov Janeza Krstnika. Analize so dejansko pokazale, da gre za osebo, ki je živela v prvem stoletju našega štetja, prišla pa je z Bližnjega vzhoda. Hrup se je kmalu polegel in danes je otok prepuščen pticam. Sledovi človekovih posegov pa so očitni na vsakem koraku. Poleg razvalin so na otoku tudi prostoživeči purani in kunci. Pri slednjih gre za edino v naravi živečo populacijo v Bolgariji.

Bolgarija ima živahno nevladno sceno, ki je mednarodno dobro vpeta. Več evropskih projektov, ki so zanje pomemben vir financiranja, je bilo usmerjenih v ohranjanje karizmatičnih ujed.

RJAVE PLISKAVKE IN GALEBI

Naša pot na otok se je začela v sozopolskem pristanišču, kjer smo se vkrcali na Danielo. Pridružil se nam je še Milen Dimitrov, prav tako član BSPB. Komaj je barka dobro izplula iz pristanišča, že smo zagledali jato pristaniških rjavih pliskavk (Phocoena phocoena). S telesno maso dobrih 50 kg so to eni najmanjših delfinov. V Evropi je vrsta pogosta v Atlantiku in v Baltiškem morju, v Sredozemlju pa je ni. Črnomorska populacija je tako povsem izolirana in pripada endemični podvrsti relictus. Številčnost je ocenjena na približno 10.000 osebkov, tako da podvrsta ni ogrožena. Te pliskavke plavajo počasi in se navadno ne poganjajo visoko v zrak. Ker se izmikajo bližini čolna, jih ni lahko fotografirati. Pot je bila kratka, tako da smo po izogibanju številnih školjčišč kmalu pristali. Betonske stopnice so nas od obale popeljale h kamnitemu zavetišču. Še preden smo ga dosegli, že smo opazili prva gnezda galebov, ki so ležala kar na stopnicah ali pa v njihovi bližnji okolici. Gnezd je bilo toliko, da smo se odrekli samovoljnemu pohajanju po otoku. Ko smo, razvrščeni v kolono, hodili med gnezdi, so galebi seveda delali hrušč in nas napadali.

POZIMI DO 400 VRANJEKOV

Na Svetem Ivanu gnezdi največja kolonija rumenonogih galebov (Larus michahellis) v Bolgariji. Šteje 750–900 parov. V času našega obiska je šlo valjenje že h koncu. V večini gnezd so sicer še bila jajca, vendar so se iz mnogih že prebijali begavci. Otok so pred nami obiskali domačini in nabirali jajca za velikonočne praznike. Galebja jajca so priljubljena, ker so lepo pisana in so večja od kokošjih, predvsem zaradi obilnega rumenjaka. Početje seveda ni zakonito, vendar se BSPB izogiba zaostrovanju odnosov z domačini, ker se boji hujših posledic. Ker nabiranje jajc za zdaj še ne vpliva na galebjo populacijo, vse skupaj raje pustijo pri miru. Od leta 2013 na otoku gnezdi tudi sredozemski vranjek (Phalacrocorax aristotelis). Populacija se je doslej vsako leto skoraj podvojila, tako da bo pri sedanjem trendu kmalu postala največja kolonija v Bolgariji. Letos maja so na Sv. Ivanu in Petru našteli 88 gnezd, v zimskem času pa tam prenočuje tudi do 400 vranjekov.

Ko smo se ponovno vkrcali na barko, se je naše terensko delo že iztekalo. Pot nas je vodila v Burgas, kjer smo se nadejali lokalne sladice francoskega imena (éclair). Bili smo prepozni, éclair je že pošel. Pred slaščičarno smo si segli v roke in se razšli.

ZNAČILNOSTI:
Površina: danes obsega južno Bolgarijo (severna Trakija),
severovzhodno Grčijo (zahodna Trakija) in
evropski del Turčije (vzhodna Trakija)
Morja: meji na tri morja, in sicer Črno, Egejsko in Marmarsko

ZANIMIVE VRSTE PTIC:

• pritlikavi kormoran (Microcarbo pygmeus)
• sokol plenilec (Falco cherrug)
• južna postovka (Falco naumanni)
• kratkonogi skobec (Accipiter brevipes)
• egiptovski jastreb (Neophron percnopterus)
• beloglavi jastreb (Gyps fulvus)
• kraljevi orel (Aquila heliaca)
• zlatovranka (Coracias garrulus)
• zakrinkani srakoper (Lanius nubicus)
• balkanski muhar (Ficedula semitorquata)
• črnomorski kupčar (Oenanthe pleschanka)
• laški škrjanec (Melanocorypha calandra)

no images were found

foto: vse Nedko Nedyalkov, razen pristaniške rjave pliskavk: S.E.O.P.M.M. Oceanic-Club, Constanta