FRAN ERJAVEC,
PRVI SLOVENSKI BUDITELJ ZAVEDANJA BIOTSKE RAZNOVRSTNOSTI

// Petra Vrh Vrezec

Prav v času, ko smo se Slovenci lahko začeli hvaliti s prvim izvirnim romanom v našem jeziku, Jurčičevim Desetim bratom (1866), smo dobili tudi prvo poljudno-znanstveno delo Domače in tuje živali v podobah, ki je Frana Erjavca uvrstilo med velike naravoslovne pisatelje 19. stoletja. Primerjali so ga celo s slavnim francoskim naravoslovcem Buffonom in Nemcem Brehmom. Pisatelj je v tujih literaturah res našel nujne podatke za svoje zapise, a jih je znal tudi izvrstno preoblikovati in vplesti v svoje pripovedovanje. Doma je imel le malo zgledov in tudi tradicija domačega naravoslovnega pisanja je bila pičla. Lahko si je nekoliko pomagal z imeni živali kustosa deželnega muzeja v Ljubljani Henrika Freyerja, ki se je skliceval na zapiske Žige Zoisa, ta pa na Scopolijeva kranjska imena. A ob Erjavčevi ustvarjalnih, domišljijsko bogatih zapisih se je strokovno suhoparno izražanje Freyerja lahko skrilo. Njegovo delo je bilo v tistem času v vsem popolnoma samostojno. Da je bil poleg Frana Levstika najboljši pisatelj starejše Glasnikove dobe, je pokazal že v Žabi (1863). V njej je izvrstno strnil oris žabe s pripovedovanjem o mladostnih spominih, očetovi ljubezni do cvetlic in materini praktičnosti. Tako je iz naravoslovnega članka ustvaril umetnino.

NENADOMESTLJIVE DOMAČE IN TUJE ŽIVALI V PODOBAH

V letu 1868 je izdal prvi zvezek knjige Domače in tuje živali v podobah, ki ga je namenil domačim četveronožnim živalim. V naslednjih letih so temu sledili drugi zvezki in kar dva zvezka je namenil pticam (1870). Erjavec se je v knjigi posvetil predvsem tistim vrstam, ki jih je tudi sam dobro poznal. To je opazno tudi pri imenih, ki jih uporabljamo še danes. O priljubljenosti Erjavčevih Ptic priča kar 21.000 izvodov prvega natisa in še dva ponatisa. Erjavec se je znal izjemno dobro vživeti v ptičji svet in to povedati tako preprosto in po domače, da se je hitro priljubil bralcem.

Po pticah je 1873. leta sledil še V. zvezek – Golazen. Sem je uvrstil plazilce in dvoživke. Več o koristnosti in škodljivosti živali je pisal v Naše škodljive živali v podobi in besedi. Gotovo vsega napisanega ne smemo pripisovati le Erjavcu, ki se opravičuje: »Prirojeni stud in naučeni strah pred to golaznijo je večji kakor boljše znanje in razum.« Splošnemu ljudskemu prepričanju in zahtevam krajinskih deželnih odborov po zatiranju škodljivcev se v tistem času ni dalo uiti.
Ko danes prebiramo Erjavčeve »Podobe«, lahko le slutimo, kaj so pomenile ljudem pred stoletjem in pol. Bralo jo je mlado, ki ji je bila knjiga namenjena v »poduk in kratek čas«, in staro, preprosti in šolani ljudje. Danes moramo na Erjavčevo stvaritev gledati kot na živ literarni spomenik, leposlovno delo, žal redko take vrste v slovenski književnosti.

O NJEGOVEM ŽIVLJENJU

Veliki slovenski naravoslovec, potopisec in pripovednik Fran Erjavec (1834–1887) je bil rojen v Ljubljani. Kot štiriletni deček je izgubil očeta, kmalu za njim še mamo, zato sta ga vzgajali stara mama in teta. Že kot otroka ga je narava zelo privlačila. Pri 15 letih je spoznal naravoslovca Ferdinanda Schmidta, pri katerem se je navdušil nad žuželkami in naravoslovjem, in ta ljubezen je trajala vse življenje. V gimnaziji je z zavednimi študenti, Josipom Stritarjem, Simonom Jenkom, Ivanom Tuškom in drugimi ustanovil dijaško društvo za urjenje pisateljevanja. Skupaj so ustvarjali skrivni literarni list Vaje, ki je bil podlaga za nastanek literarne revije Slovenski glasnik. Po zrelostnem izpitu je na Dunaj odštel študirat naravoslovje in kemijo. Tudi v tujini je ostajal zaveden Slovenec; postal je predsednik slovenskega dijaškega društva in nadaljeval s pisanjem. Pri 25 letih je opravil izpit za učitelja naravoslovja za višjo realko in izpit učitelja kemije za nižjo realko. Ker v domovini ni dobil službe, je eno leto poučeval na Dunaju, zatem pa na Hrvaškem kot profesor na zagrebški realki. Tu je prebil 11 srečnih let, ko je veliko potoval po Hrvaški, Dalmaciji, Bosni in Evropi ter zbiral naravoslovno gradivo. V Zagrebu je pomagal celo urejati prirodoslovni muzej, kateremu je poklonil herbarij s 500 rastlinami. Tu je začel pisati in pri Mohorjevi družbi že izdajati Domače in tuje živali v podobah.

Spet v domovini

Leta 1871 je bil premeščen na realko v Gorico, česar so se prijatelji slovenskega slovstva in napredka zelo razveselili. Simon Gregorčič je ob tem zapisal: “Vedeli smo, da dobimo z Erjavcem veliko oslombo narodnemu življenju na Primorskem.” V Gorici se je poročil z Marijo Frfilavo iz Senožeč in z njo imel tri otroke.

Naj na koncu navedem lep citat Ivana Grafenauerja o našem velikem slovenskem naravoslovcu: »Erjavec je imel jasno, odprto oko za življenje, ki ga je obdajalo, bister pogled, kakor ustvarjen za opazovanje ljudi, naravnih, narodopisnih in narodnopolitičnih pojavov, poleg tega pa tudi dar jezika, ki mu teče vedno lahko in naravno.«

Fran Erjavec je priredil tudi prve slovenske šolske in za šolo porabne knjige iz naravoslovja: Prirodopis živalstva (1864), Rudninoslovje ali mineralogija (1867), Kemija (1870), Živalstvo (1875), Somatologija (1881) idr.

O njem:
Rojstvo: 4. 9. 1834, Ljubljana (Mihael Erjavec in Elizabeta roj. Bezlaj)
Smrt: 12. 1. 1887, Gorica
Poklic: pisatelj, naravoslovec, prevajalec, potopisec