Pisana penica(Sylvia nisoria)
Pisana penica je največja med našimi penicami. Samec je sive barve in ima spodnjo stran močno grahasto, oko pa je rumeno. Samice so manj grahaste in imajo temno oko.
V Sloveniji je pisana penica lokalno pogosta gnezdilka, ki jo najdemo predvsem na kraških poljih kot so Ljubljansko barje, Planinsko polje, Cerkniško jezero in Pivška presihajoča jezera. Vezana je na grmišča in travnike z mejicami, kjer za gnezdenje izbira trnaste grme kot so črni trn, navadni šipek ali glog.
Pisana penica je pri nas poletni gost, ki se v Slovenijo vrne konec aprila in maja. Prezimovališča najdemo v vzhodni tropski Afriki.
foto: Domen Stanič
Vrtna penica(Sylvia borin)
Vrtna penica je majhna ptica z zelo kratkim in močnim kljunom, ki je na osnovi siv. Perje je na zgornji strani sivorjavo, spodaj pa belkasto-bež. Edina značilna lastnost na perju je rahla, sivkasta lisa na vratu. Vrtna penica živi zelo skrito v grmovju, zato jo redko vidimo. Nekaj težav nam lahko povzroča tudi prepoznavanje na podlagi petja, saj je to zelo podobno črnoglavkinemu.
V Sloveniji je vrsta maloštevilna gnezdilka, razširjena na manjšem številu lokalitet. Najbolj številna je na Ljubljanskem barju, Planinskem polju in Cerkniškem jezeru. Pogostejša je na selitvi, ko jo lahko predvsem v zgodnje jesenskem času opazujemo po celi Sloveniji.
foto: Tomi Trilar
Mlinarček(Sylvia curruca)
V primerjavi z drugimi vrstami penic se mlinarček pogosto pokaže človeku in poje na drevju. Njegovo petje je podobno tihemu, hitremu čebljanju. Gnezditveni prostor te vrste so polodprte pokrajine z grmičevjem, kot so gozdna obrobja, samotna drevesa na polju, sadovnjaki, pokrajine z mejicami in večji vrtovi.
Populacija, ki gnezdi v Evropi, se seli v jugovzhodno Afriko, predvsem v Sudan, Etiopijo in na Arabski polotok. V Sloveniji je dokaj pogosta gnezdilka predvsem hribovitih predelov Alp in dinarskih planot. V Alpah gnezdi pogosto v rušju in v prehodu gozdne meje v pas rušja.
foto: Peter Buchner
Črnoglavka(Sylvia atricapilla)
Črnoglavka je najpogostejša penica. Najbolj je poznana po jasnem in lepem petju. Samec ima sivkasto perje in sajasto črno “kapo” na glavi, spodaj je sivkasto bel. Samica je bolj sivorjave barve z rdečerjavo “kapo”, spodaj je bež barve.
Večina evropskih gnezdečih črnoglavk prezimuje v Sredozemlju in v severni Afriki. Pogosto jo lahko vidimo v gozdovih z bogato podrastjo.
foto: Ivan Esenko
Svetlooka penica(Sylvia crassirostris )
Svetlooka penica je svoje ime dobila po zelo svetli šarenici pri odraslih osebkih. Ta postavna penica z veliko glavo in močnim kljunom gnezdi v odprtih gozdovih hrasta plutovca, v borovih gozdovih z bogato podrastjo ali v oljčnih gajih.
Prezimovališča evropskih gnezdečih osebkov so v Afriki, južno od Sahare. Gre za sredozemsko vrsto, ki se pri nas pojavlja le izjemoma, v jugozahodnem delu države. Njeno gnezdenje je bilo v Sloveniji potrjeno le trikrat.
foto: Dare Šere
Žametna penica(Sylvia melanocephala)
Žametna penica je tipična ptica Sredozemlja. Samci imajo črno glavo z rdečim očesnim kolobarjem in siv hrbet, samice in mladostni osebki pa so nekoliko bolj rjavkasti in neopazni. V času gnezditve se vrsta zadržuje v nizkem grmičevju ali goščavi z največ nekaj drevesi. Pogosto jo najdemo v zimzelenem rastlinju in v makiji.
Evropska populacija je v Evropi pretežno vse leto, le nekateri osebki se selijo do Senegala in v Sudan. V Sloveniji velja za redko, celoletno vrsto, katere razširjenost je omejena na Koprska brda, najtoplejša območja pod Kraškim robom in na Komenski kras.
foto: Jure Novak
Rjava penica(Sylvia communis)
Samce rjavih penic prepoznamo po sivkasti glavi, belem grlu in rjasto-črnem vzorcu na zgornjem delu peruti. Samice so nekoliko bolj svetlo obarvane. Gnezditveni prostor te penice so toploljubna grmišča na zaraščajočih se travnikih in odprte pokrajine s trnovim grmičevjem. Najdemo jo tudi v živih mejah in na samotnih drevesih.
Prezimuje v Afriki, južno od Sahare, k nam pa se vrne v aprilu. V Sloveniji velja za lokalno pogosto gnezdilko, katere največje gostote so v jugozahodnem delu države, na Ljubljanskem barju in ponekod v obpanonski Sloveniji.
foto: Alen Ploj
Taščična penica(Sylvia cantillans)
Za samca taščične penice je značilen izrazit bel brk, opečnato-rdeče grlo in trebušna stran ter siv zgornji del telesa. Samice pa so s svojim sivim hrbtom in umazano-belo trebušno stranjo podobne ostalim sorodnim penicam. V obdobju gnezdenja jo najdemo v suhi makiji in garigi, razredčenih toploljubnih, hrastovih gozdovih ter na pobočjih, poraslih s trnastim grmičevjem.
Prezimuje v afriškem Sahelu. Pri nas gnezdi le v najbolj toplih območjih jugozahodne in zahodne Slovenije. Najštevilčnejša je denimo na najtoplejših delih Kraškega roba ter Koprskih brd.
foto: Dare Šere
Bičja trstnica(Acrocephalus schoenobaenus)
Bičjo trstnico od ostalih sorodnih trstnic ločimo po progasti hrbtni strani, močni, rumenkasti nadočesni progi, temnemu temenu, ter predvsem po petju. Je tipična vrsta mokrotnih, pozno košenih travnikov in močvirske vegetacije ob večjih kanalih. Naseljuje tudi sestoje ločja, šašev in rogoza.
V Sloveniji je lokalno pogosta gnezdilka ob rekah in mokriščih na severovzhodu in na kraških poljih v osrednjem in južnem delu države. Največja populacija v Sloveniji je na Cerkniškem polju.
Bičja trstnica je pri nas poletna vrsta, ki se jeseni odseli v Afriko, južno od Sahare. V obdobju selitve jo lahko najdemo v primernem habitatu skorajda po celi Sloveniji.
foto: Leon Kebe
Tamariskovka(Acrocephalus melanopogon)
Tamariskovka se med petjem pogosto oglaša z zateglimi toni, podobno kot slavec. Po tem jo tudi ločimo od ostalih sorodnih trstnic. Po videzu je najbolj podobna bičji trstnici, od katere se loči predvsem po rdečerjavih tonih perja, temnejšem temenu, črni maski in močnejši beli nadočesni progi.
Gnezditveni habitat tamariskovke so sestoji trstičja in druga gosta obvodna vegetacija v mokriščih. V Sloveniji gnezditev v novejšem obdobju ni bila potrjena, se pa vrsta redno pojavlja na selitvi. Maloštevilni osebki tudi prezimujejo.
foto: Bojan Škerjanc
Brškinka(Cisticola juncidis)
Brškinka je zelo majhna ptica nevpadljivih barv, za katero je značilno, da poje v letu. Najlažje jo uzremo in prepoznamo prav na podlagi značilnega, kovinsko zvenečega in ponavljajočega se petja »cip, cip, cip, cip«. Ko se brškinka ne oglaša in ne poje (npr. pozimi) dobimo občutek, da je sploh ni.
Sicer gre za celoletno vrsto, ki se tudi v zimskem času drži svojega gnezditvenega teritorija. Prebiva na ledinah in pustotah kultivirane krajine, travnikih, zapleveljenih ravninah in na polslanih tratah blizu vode.
Brškinka je mediteranska vrsta, ki je v Sloveniji prisotna v toplejšem, jugozahodnem delu države, večinoma le v Istri. Pri nas jo bomo najlažje opazovali v Sečoveljskih solinah, Škocjanskem zatoku in njegovi širši okolici.
foto: Dare Fekonja
Kobiličar(Locustella naevia)
Kobiličarja pogosteje slišimo kot vidimo. Prepoznamo ga po cvrčečem samčevem petju, ki spominja na kobilico. Po videzu ga določimo na podlagi olivno-rjave, temno progaste zgornje strani in temno pikčastih podrepnih peresih.
Kobiličar gnezdi na pozno košenih močvirnih travnikih, ki so bogati z visokimi steblikami in imajo posamezne grme. Je selivka na dolge razdalje in prezimuje v Afriki. V Sloveniji je lokalno pogost gnezdilec na Ljubljanskem barju in v severovzhodnem delu države, drugje pa je redek.
foto: Dare Šere
Rečni cvrčalec(Locustella fluviatilis)
Rečnega cvrčalca zelo težko opazimo, saj večino življenja preživi dobro skrit v gosti zeliščni vegetaciji vlažnih območij, kjer pogosto išče hrano na tleh. Samci za pevska mesta uporabljajo veje okoliških dreves in grmovja in le takrat jih je mogoče uzreti. Petje je podobno ostalim vrstam iz rodu Locustella in nekoliko spominja na škržata.
V Sloveniji je lokalizirana gnezdilka, ki je številčnejša le na Ljubljanskem barju, v poplavnih gozdovih ob spodnji Muri, na Goričkem in na Dravskem ter Krško-Brežiškem polju. Je prvotno vzhodnoevropska vrsta, ki je v Sloveniji na jugozahodnem robu svojega areala. Prezimuje v Afriki.
foto: Jure Novak
Trstni cvrčalec(Locustella luscinioides)
Za trstne cvrčalce je značilno, da med petjem pogosto razkoračenih nog stojijo na dveh steblih trsta. Petje spominja na oglašanje žuželke, pojoči samci pa običajno posedajo na vidnem mestu. Vrsto je zato mogoče lažje opaziti v primerjavi z ostalima dvema cvrčalcema (rod Locustella ).
Primeren življenjski prostor tega cvrčalca so velika trstišča, rogozja ali ločja. V vzhodni Evropi ga najdemo tudi v močvirjih s šašjem.
Prezimuje v Afriki, južno od Sahare, maloštevilno pa tudi v saharskih oazah. Pri nas je redka gnezdilka, ki se pojavlja predvsem v vzhodni polovici Slovenije. Največji delež populacije prebiva ob Muri.
foto: Tomi Trilar
Svilnica(Cettia cetti)
Svilnica je celoletna vrsta, ki naseljuje gosto grmičasto podrast, pogosto ob robu trstišč in vzdolž voda. To skrivnostno ptico le redko vidimo, njeno prisotnost pa zlahka zaznamo po značilnem in glasnem petju. V nasprotju z drugimi trstnicami svilnice pogosto privzdignejo svoj dolgi rep ter občasno trzajo z njim in s perutmi. Od trstnic se svilnica loči po tem, da je na zgornji strani telesa bolj rdečkasto-rjava in da ima izstopajočo svetlo nadočesno progo.
V Sloveniji je redka gnezdilka, ki jo najdemo le na izlivnih delih Rižane in Dragonje v Istri ter posamič v spodnji Vipavski dolini.
foto: Peter Buchner
Srpična trstnica(Acrocephalus scirpaceus)
Srpična trstnica je ena najpogostejših trstnic v Evropi. Od podobne močvirske trstnice jo ločimo po toplejših, rdečkasto-rjavih tonih na hrbtni strani, bolj zanesljivo pa po petju. V obdobju gnezdenja se zadržuje v trstičju ob ribnikih, jezerih, jarkih in počasi tekočih rekah. Včasih ji zadostujejo že manjša trstišča.
Prezimuje v afriških savanah. V Sloveniji je relativno redka gnezdilka, ki pa je prisotna skoraj po celi državi, kjer so zanjo primerna območja s trstišči.
foto: Bojan Marčeta
Močvirska trstnica(Acrocephalus palustris)
Za močvirsko trstnico je najbolj značilno, da zelo rada oponaša oglašanje drugih vrst ptic. Za razliko drugih trstnic je ta vrsta tipična prebivalka pozno košenih, vlažnih travnikov poraslih z grmovjem in visokimi steblikami ter bregov kanalov in jarkov.
Njena prezimovališča najdemo v jugozahodni Afriki. Pri nas je pogosta gnezdilka po nižinah večjega dela Slovenije.
foto: Dejan Bordjan
Rakar(Acrocephalus arundinaceus)
Rakar je največji predstavnik trstnic, saj je približno velikosti škorca. Po obarvanosti je zelo podoben srpični trstnici. Ločimo ga predvsem po petju, ki je zelo globoko, glasno in daleč slišno. Ko poje pogosto poseda na vrhu bilke trsta in je zato dobro opazen. Njegov gnezditveni prostor so trstišča ob jezerih, ribnikih in rekah.
Prezimuje v srednji in južni Afriki. Pri nas je redek gnezdilec, ki se pojavlja na večjem številu lokaciji raztresenih po državi. Pogostejši je le kjer so večji sestoji trstičja.
foto: Kajetan Kravos
Rumeni vrtnik(Hippolais icterina)
Rumeni vrtnik je v primerjavi s podobnimi trstnicami videti precej nenavadno, saj ima relativno daljši kljun in poševno čelo. Hrbtna stran je olivno-zelena, z belim »zrcalom« na perutih, spodnja stran pa je rumenkasto-bela, noge so sive. Gnezdi v razredčenih listnatih gozdovih z veliko podrasti, lokah in gostih grmiščih ob vodi.
V Sloveniji vrsta velja le za verjetno gnezdilko v skrajnem severovzhodu države. Pogosteje se pojavlja na selitvi, predvsem spomladi v maju in juniju ter jeseni v avgustu. Prezimuje v tropski Afriki.
foto: Domen Stanič
Kratkoperuti vrtnik(Hippolais polyglotta)
Kratkoperuti vrtnik se od zelo podobnega rumenega vrtnika loči predvsem po svetlejših nogah, krajših perutih, odsotnosti dobro vidnega, svetlega »zrcala« na perutih in po petju. Slednje pogosto vključuje vrabčeve klice, ki so pomešani z drugimi kiticami. Za razliko rumenega vrtnika, kratkoperuti poje na izpostavljenem mestu, na vrhu grma ali drevesa.
Je vrsta toplejših predelov jugozahodne Evrope, ki v Sloveniji in v Dalmaciji dosega svojo vzhodno mejo razširjenosti. Pri nas je lokalno razširjena in redka vrsta, ki jo najdemo le v toplih, nižinskih delih na zahodu države. Poseljuje gosto grmičevje v zgodnjih fazah zaraščanja. Prezimuje v Afriki.
foto: Claude Ruchet
Bledi vrtnik(Hippolais pallida)
Bledi vrtnik je svoje ime dobil po bledi obarvanosti perja. Zanj je zelo značilno, da pogosto trza z repom in se med iskanjem hrane pogosto zadržuje v visokem grmovju. Značilno je tudi petje, ki spominja na srpično trstnico. Njegov življenjski prostor so odprte pokrajine z veliko grmovja in samotnimi drevesi ter bregovi rek. Prezimovališča najdemo v Afriki.
Pri nas je izredno redka gnezdilka, ki poseljuje mozaično kmetijsko krajino v okolici Ankarana in Kopra.
foto: Luc Hoogenstein
Severni kovaček(Phylloscopus trochilus)
Severni kovaček je zelo podoben vrbjemu kovačku. Zgoraj je olivno-rjav, spodaj pa rumenkasto-bel, s svetlimi nogami. Ima jasno nadočesno progo, ki se vleče daleč za oko.
Severni kovaček gnezdi v svetlih listnatih in mešanih gozdovih, vrbovem grmovju in brezovih sestojih. Prezimuje v tropski zahodni in južni Afriki. Pri nas je redka gnezdilka, pretežno v nižinah severovzhodne Slovenije. Na selitvi se pojavlja pogosto po celi državi.
foto: Jan van der Straaten
Grmovščica(Phylloscopus sibilatrix)
Za to vrsto listnice je značilno, da so oprsje, vrat in nadočesna proga rumenkaste barve, trebuh pa je kontrastno bel. Zgornja stran telesa je svetlo-zelena. Grmovščica se najraje zadržuje v presvetljenih listnatih in mešanih gozdovih, kjer v krošnjah listavcev, s hitrimi vzleti in pristanki smuka za žuželkami.
Njeno značilno, kratko in zveneče petje lahko slišimo v aprilu in maju tako pri osebkih, ki gnezdijo, kot pri tistih, ki se še selijo. Zaradi tega je določitev gnezditvene razširjenosti vrste težavna.
V Sloveniji velja za redko gnezdilko, ki naj bi razpršeno gnezdila po večjem delu države, podatkov o potrjenih gnezditvah pa je relativno malo.
foto: Alen Ploj
Hribska listnica(Phylloscopus bonelli)
Hribska listnica ima glavo in zgornji del telesa bledo sivo-rjave barve, perje na repu, trtici in perutih pa je svetlo-zelene barve. Spodnja stran telesa je bela, noge so temne.
Vrsta prebiva povečini v hribovitem in gorskem svetu, kjer njen glavni habitat predstavljajo strma, suha, gruščnata pobočja z redko lesno vegetacijo in bogatim zeliščnim slojem. Rada ima južno ekspozicijo.
V Sloveniji jo najdemo skoraj izključno v Julijskih Alpah in Zahodnih Karavankah. Najbolj pogosta je v zgornjem Posočju, severno od Kobarida.
foto: Mark Zekhuis
Vrbji kovaček(Phylloscopus collybita)
Vrbji kovaček velja za eno najpogostejših vrst ptic v Evropi. Podoben je severnemu kovačku, od katerega se razlikuje po manj izraziti nadočesni progi, temnejši obarvanosti in temnih nogah. Vrsti se enostavno ločita tudi po petju. Za vrbjega kovačka je značilna ponavljajoča se pesem, ki spominja na kovanje.
V Sloveniji je zelo pogosta gnezdilka listnatih in mešanih gozdov. Gre za selivko na krajše razdalje, del populacije pa pri nas tudi prezimuje.
foto: arhiv DOPPS