V Sobotni prilogi častnika Delo je bil 20. maja med Pismi bralcev objavljen kratek komentar trenutnih protestov in zahtev skupine kmetov, ki ga je napisal doc. dr. Damijan Denac, direktor DOPPS. Pismo tukaj objavljamo v celoti.

“Kmetje so v zadnjem času s protesti pretresli slovensko javnost, razburkali politično situacijo in dosegli pozornost Evropske komisije. Veliko je bilo o njihovih zahtevah že napisanega, vendar doslej še nihče ni vsaj malo resneje komentiral in opozoril na daljnosežne posledice za našo družbo in podobo v svetu, ki jo utegne imeti njihova akcija v kontekstu njenega glavnega skupnega imenovalca, napada na našo naravno dediščino in povezano s tem na evropske vrednote. Privoščili so si nekaj nevarnih provokacij, pri tem pa sami zašli v nerazumljive paradokse.

Kardinalna je vsekakor njihova zahteva po zmanjšanju območij Natura 2000 (dalje N2000) v Sloveniji. Opredelitev območij je bil pogoj za vstop Slovenije v EU leta 2004. Utemeljitev Nature je zahtevno strokovno delo in edina organizacija, ki je bila takrat sposobna po Direktivi o pticah pripraviti kompleten strokovno utemeljen predlog, je bil DOPPS. Po večletnem raziskovalnem (in seveda prostovoljnem) delu po celi državi. Danes bi se temu reklo citizen science, takrat pa preprosto konstruktivna državljanska drža in dolžnost orgnizirane civilne družbe. Pa si je Slovenija takoj prislužila opomin pred tožbo na Evropskem sodišču, ker je že v štartu strokoven predlog vlada malo preveč politično in ničkaj strokovno obrezala. Zato imamo dve uredbi o N2000, eno iz 2004, drugo iz 2013.”

“Evropska komisija z Naturo vsekakor misli resno. Ta najbolj ambiciozen vseevropski projekt varstva naravne dediščine je unikum v svetu. Na skoraj 28 tisoč območjih površine 1,3 milijona km2 je to sistem, ki omogoča in zagotavlja uravnotežen trajnostni razvoj. Leta 2015 je v javnem posvetovanju podporo ohranitvi N2000 izreklo največje število prebivalcev EU kadarkoli v zgodovini tovrstnih posvetovanj in se zavzelo za večjo in pomembnejo vlogo Nature in varstva narave v življenju Evropejcev. Po zadnji študiji od aktivnosti, povezanih z N2000, živi 12 milijonov ljudi v EU, kar je 6 % vseh zaposlitev.

Opogumljena s takšno javno podporo in ob dejstvu, da zaradi biodiverzitetne krize jemlje svet počasi (ali pa prav hitro) vrag, je Evropska komisija objavila Evropski zeleni dogovor z novima ambicioznima strategijama o biodiverziteti in kmetijstvu in s tem pokazala svetu smer iz največje krize, v kateri se je znašlo človeštvo. To je biodiverzitetna kriza. Reševanje bo zahtevalo kolektivno akcijo celega sveta, od 20 famoznih Aichi ciljev 2011-2020 nismo uresničili niti enega. Drsimo v prepad. Zato je treba prestaviti v višjo prestavo. Če smo del EU in to smo, potem se obnašajmo konstruktivno, podprimo strategiji in prispevajmo, kar pač lahko k zmanjšanju krize. To bi bila najmanj naša moralna dolžnost. Ampak ne. Pri nas se kmetje raje odločijo, da bodo ta sistem napadli. Z vilami. Morda politično opogumljeni? Prejšnja vlada je večkrat javno napadla N2000 (»Umestitev 38 % Slovenije pod Naturo je bila strel v koleno«), pisala o »nepravilni vpeljavi EU direktive v slovenski pravni red«, denimo v Implementaciji ciljev trajnostnega razvoja Slovenija 2020, in tako populistično rušila enega od stebrov skupnosti – vrednote varstva narave. Niso kmetje torej čisto prvi s to idejo, so pa trenutno najbolj glasni.

Pravzaprav je smešno, da se ravno kmetje, ki se imajo za varuhe naše narave, odločijo za napad nanjo in to utemeljujejo s trditvami, ki da bodo kakršne koli varovalke pri črpanju naravnih virov ogrozile našo pridelavo hrane. To seveda ni in ne more biti res. Mi smo izrazito živinorejska država, imamo največji delež koruze med poljščinami v EU – za krmo živine. Živinoreja je okoljsko najbolj obremenjujoča, mesa pa tako ali tako pojemo preveč. Poraba mesa na prebivalca v državi sicer ne pada. Pač pa se je v zadnjih 20 letih poraba zelenjave na prebivalca povečala z 80 na 120 kg na osebo na leto, kar je spodbudno. Lahko bi rekli naravnost izvrstno za kmete, saj jo pridelujejo. Pa jo? Vsekakor ne dovolj. Z zelenjavo smo manj kot 50 % samooskrbni. Posebej z ekološko pridelano. V trgovinah kupujemo ekološki avstrijski por in krompir, italijansko špinačo, maroško papriko itd. Pa verjamem, da bi vsi raje kupili slovensko. Glede na strukturo kmetij pri nas bi lahko mi zalagali Evropo z ekološko pridelano zelenjavo in sadjem.

Na traktorjih na protestih je vihrala evropska zastava. Kako to, če rušijo evropski sistem varstva narave? Polovica prihodkov kmetov v Sloveniji predstavljajo podpore kmetijske politike, torej davkoplačevalski vložek. Nemalo naporov in stotin prostovoljnih ur dela nevladnih organizacij je bilo vloženih v delo v delovnih telesih za pripravo novega Strateškega načrta Skupne kmetijske politike (dalje SN). A je šel komaj čez šivankino uho v Bruslju. Razlog – premalo ambiciozen ravno na področju varstva narave. Pa še to je očitno kmetom preveč. Na kmetijskem ministrstvu so bili pripravljeni na bolj ambiciozne ukrepe, a jim slovensko državno naravovarstvo ni bilo kos, saj je potem treba ukrepe izvajati, sistem pa je tako klavrn, da o njem ne gre izgubljati besed. Svetovalci nimajo specifičnih znanj, ljudi ni. In tukaj je tudi gotovo eden od razlogov konflikta, ki je zdaj nastal. Pri ukrepu, pilotno načrtovanem na Ljubljanskem barju in Planinskem polju, je očitno izostala ustrezna komunikacija s kmeti.

Kmetje že dolgo niso samo pridelovalci hrane. So tudi največji upravljalci z naravno dediščino in s specifičnimi habitati. Za to upravljanje pa so plačani, če to seveda želijo, in to je lahko pomemben del njihovih prihodkov. Čeprav s polžjo hitrosto, a vendarle se delež subvencij za intenzivno kmetijstvo manjša in povečuje za sonaravno. Kar se dejansko odraža v aktualnem SN in to gre pozdraviti kot pozitivno spremembo glede na prejšnji Program razvoja podeželja. Tega bi morali biti naši kmetje najbolj veseli. Ampak ne, oni zdaj protestirajo. Prav lahko pa se zgodi, da bo Komisija ustavila kompletno financiranje SN zaradi neizpolnjevanja zahtev pri pripravi načrta. Kaj pa potem? Pot do Bruslja s traktorji bo dolga. Akcija kmetov v tem kontekstu ni nedolžna, ker EU ne bo in ne more dovoliti, da bi kmetje ugrabili in na silo začeli krhati evropski sistem. In tudi v Sloveniji so si kmetje privoščili že veliko, pa jim očitno v strahu pred političnimi posledicami vsi bolj ali manj vedno anemično prikimavajo, ko se pojavijo z vilami v rokah.

V Podravju so na primer stalno glasni z zahtevami protipoplavnih ureditev. Gre za pošastno drage in strokovno nesmiselne, celo nevarne ukrepe, ki bi jih naj plačali davkopačevalci. Kot je denimo poglabljanje struge Drave in izkopavanje proda iz struge, kar bi poplavno nevarnost samo povečalo in dodatno znižalo podtalnico (potem pa namakanje?). V popolnem nasprotju z aktualno strategijo biodiverzitete EU, po kateri bi naj obnovili naravne funkcije na 25.000 km rek v EU do 2030. Ob takšnih zahtevah kmetov bi morali vsi skočiti v zrak, pa se ne zgodi nič. Par milijonov evrov za varstvo par tisoč evrov vrednih kmetijskih površin. In to povrhu vsega za kmetijske površine, ki jih tam sploh ne bi smelo biti in so številne nastale na črno, na območju N2000. Ne gre za zanemarljive površine, gre za več kot 10 hektarjev. Vse te primere obravnava Inšpektorat RS za okolje in prostor že leta, a rezultata ni in ga, kot kaže, tudi nikoli ne bo. Kmetje so nedotakljivi. Brez posledic so tudi kmetje v letih 2006–2022 po najbolj konzervativni analizi bistveno prispevali k uničenju 4 % ali 120 ha poplavnega gozda, habitata kvalifikacijskih vrst območja Natura Drava. Toliko o moči Nature in sistemu, ki jo ščiti pri nas. Kmetje so poželi subvencije, poljščin pa tako ali tako večinoma ne, saj v čistem produ raste vse bolj slabo, pa še visoka Drava navadno vse odnese – njive so namreč v rečni strugi pod prvo teraso. Nikoli v preteklosti kmetje tam niso imeli njiv!”

Drava – par milijonov evrov za varstvo par tisoč evrov vrednih kmetijskih površin.

“Kmetje zahtevajo deregulacijo posegov v naravo. Kot da je narava njihova. Resda pridelujejo hrano, ki jo rabimo vsi, a menda lahko preostali del družbe tudi kaj zahteva, še posebej glede na svoj davkoplačevalski vložek v kmetijstvo? Je res nesprejemljivo vzpostaviti neke minimalne standarde za posege v naravo in rabo naravnih virov? Ti standardi tukaj niso zato, ker bi živeli v nekem sanjskem svetu okoljevarstvenih želja, ampak zato, ker so nujno potrebni za dolgoročno ohranitev kmetijstva in oskrbe prebivalstva s hrano. Pogojenost, proti kateri tako močno protestirajo kmetje, je med drugim namenjena preprečevanju erozije, ki je v Sloveniji na nekaterih območjih, kot je na primer Vipavska dolina, resen problem, in ohranjanju opraševalcev, od katerih je kmetijstvo življenjsko odvisno. Je res preveč, da državljani od kmetov pričakujemo, da ne ogrožajo naše dolgoročne oskrbe s pitno vodo, kar pomeni, da naj bo podtalnica v Sloveniji ponovno pitna povsod tam, kjer je že obremenjena s pesticidi in gnojevko? Si smemo celo dovoliti izraziti pričakovanje, da naj naša generacija in naši potomci v Sloveniji ponovno občudujejo zlatovranko, južno postovko, črnočelega srakoperja, čuka in druge vrste, ki jih je zdesetkalo ali iztrebilo kmetijstvo? Pa je šlo za ene bolj pogostih vrst! Bomo res lačni zato, ker pričakujemo, da se slovensko podeželje ohranja v obliki mozaične kulturne krajine z mejicami in drevesi namesto v obliki monokulturne pustinje? Z živimi rekami namesto v betonska korita ujetimi strugami, presušenimi zaradi namakanja in mrtvimi zaradi izpiranja gnojil in pesticidov? Kako takšna prihodnost izgleda, si lahko dobro pogledamo pri naših zahodnih sosedih in marsikje tudi že pri nas, vključno s posledicami suš in drugih sprememb, ki jih že prinašajo podnebne spremembe.

V EU danes živi 557 milijonov ptic manj kot pred 50 leti, populacije žuželk so še bolj zdesetkane, posledice pesticidov na zdravje človeka so srhljive. V Sloveniji smo od leta 2008 do danes izgubili več kot petino ptic kmetijske krajine. Na stotine študij vrhunskih znanstvenikov po vsem svetu potrjuje, da je intenzivno kmetijstvo glavni razlog za vse to. In priča smo milijonskim škodam v kmetijstvu zaradi izpada opraševanja in klimatskih sprememb. Kolikor hočemo je študij, kjer so dokazali, da je denimo zaradi puščanja dela površine njiv naravi kmetijski pridelek večji in ne manjši. Narava pač opravi delo sama in bolje. To je moč ekosistemskih storitev. Kaj bodo torej naredili kmetje v desetletju renaturacij, ki so ga razglasili Združeni narodi? Kaj bo njihov prispevek? Protest proti naravi in zahteve za pravico do nadaljnjega onesnaževanja? Ali naj raje čim prej začno s sanacijo vse okoljske škode, ki so jo povzročili v zadnjih 50 letih?

Naj zaključim, da so seveda kmetje tako širok pojem, da ga je v resnici nekorektno uporabljati kar vsepočez. Po izkušnjah s stotinami kmetov v Sloveniji, ki ga imamo na DOPPS-u pri neposrednem delu na terenu, lahko potrdim, da je velika večina naravi naklonjena in zanjo dejansko tudi nekaj naredijo. Zato enostavno ne verjamem, da so kmetje enotni pri teh zahtevah proti naravi. Proti so lahko samo ozke in v dobiček usmerjene kmetijske strukture, novodobna kmetijska oligarhija, ki uporablja, beri zlorablja, evropski sistem subvencij za financiranje svojega vpliva v družbi, lahko tudi političnega. To smo videli na Madžarskem, Češkem, Slovaškem in Bolgariji, kjer populisti dobesedno molzejo evropske milijone za najbolj umazano kmetijstvo in svoje posle. V Sloveniji se je že zgodilo, da so določene kmetijske organizacije, ki naj bi delovale v imenu kmetov in zastopale njihove interese, nasprotovale različnim predlogom ukrepov in pobudam, ki bi bile dolgoročno večini kmetov lahko samo v korist. Čemu torej kmetje nasprotujejo? Proti naravi in proti na naravi temelječemu trajnostnemu razvoju? In to v državi, ki je v mednarodnem okolju najbolj prepoznana po ohranjeni naravi in ki jo največ turistov obišče ravno zaradi nje? To pa je segment, velik za 10 % BDP in z okoli 100.000 delovnimi mesti. Narava je naša osrednja identiteta vendar, kaj smo mi brez nje? Čas je že, da začnemo v Sloveniji malo bolj zrelo obravnavati našo naravno dediščino in jo prepoznamo v trajnostnem smislu kot prihodnost našega naroda, tudi in predvsem z malo bolj ambiciozno držo države. Ne pa da v neskončnost samo ponavljamo pravljice o naših lepih gozdovih, travnikih in krasnih rekah. Resnica ni tako rožnata.”

doc. dr. Damijan Denac, direktor DOPPS