V zadnjih letih lahko vse več gnezd belih štorkelj spremljamo kar na domačih ekranih. Največ kamer je nameščenih na območju Gorenjske, najdemo pa jih tudi na Štajerskem in Notranjskem. Žive kamere imajo velik izobraževalni pomen, saj lahko spremljamo intimne trenutke gnezdenja, ki jih sicer nikoli ne bi mogli ujeti. A kamere prinašajo tudi »pasti«, saj ne vidimo samo lepih trenutkov v življenju štorkelj – vidimo tudi grozne in žalostne trenutke, ki nam vzbudijo močna čustva in željo, da jim pomagamo. Zavedati se moramo, da včasih enostavno ne moremo oziroma niti ne smemo pomagati ter moramo pustiti naravi svojo pot.
Posamezen mladič potrebuje 1,5 kg hrane dnevno. Foto: Urša Očko
Žive kamere nam omogočajo zelo intimen uvid v gnezditev bele štorklje. Na domačih ekranih lahko opazujemo radosti življenja mladih štorkelj od izvalitve pa vse do takrat ko poletijo, kot tudi izjemno skrb staršev, ki vestno dograjujejo gnezdo in budno pazijo na svoj naraščaj. A pokažejo nam tudi »kruto realnost«, ko ne gre vse po načrtih. Takrat moramo tudi mi ostati močni in se zavedati, da včasih enostavno ne moremo pomagati ter pustiti naravi svojo pot.
Bela štorklja je dolgoživa vrsta ptice. Zaveda se, da če eno leto ne bo uspešno speljala mladičev to ne pomeni, da bo v svojem življenju ostala brez potomcev, saj lahko ponovno gnezdi v naslednjih letih. Vsako leto zato sproti oceni, koliko mladičev bo lahko vzredila glede na dane razmere in v primeru neugodnih razmer, sprejema odločitve (žrtve) za dobrobit preostalih potomcev.
Mladiči imajo lačne trebuščke in posamezen mladič dnevno potrebujejo tudi do 1,5 kg hrane. Toliko hrane lahko mladičem starša priskrbita le, če imata v bližini dovolj s plenom bogatih travnikov in so vremenske razmere ugodne za plenjenje.
V hladnem in deževnem vremenu je plen manj aktiven, zato imajo štorklje nekaj težav pri iskanju hrane. Prečesavati morajo večje območje, da mladičem priskrbijo zadostno količino hrane. Če hrane ni dovolj, bodisi zaradi splošnega pomanjkanja plena, bodisi zaradi slabega vremena, so primorane zmanjšati število mladičev in jih vržejo iz gnezda. S tem omogočijo preživetje vsaj nekaterih mladičev – sicer bi zaradi podhranjenosti lahko poginili vsi.
Senčenje mladičev. Foto: Urša Očko
V prvih dneh po izvalitvi so mladiči zelo občutljivi na zunanje dejavnike, saj še nimajo razvite lastne termoregulacije. Takrat je še posebej pomembno, da je eden od staršev neprestano na gnezdu in jih greje. A včasih to ni dovolj. Če je v prvih štirinajstih dneh po izvalitvi hladno in deževno vreme, se kljub vestni skrbi staršev lahko podhladijo in poginejo. Poginule mladiče štorklja izloči iz gnezda – potisne jih na rob gnezda ali jih celo vrže iz njega.
V primerih, ko poginuli mladiči ostajajo na gnezdu, ljudje ne smemo posegati in jih odstranjevati. Preostali mladiči so namreč pod stalno oskrbo staršev. S svojo prisotnostjo bi, četudi le za kratek čas, pregnali odrasle štorklje z gnezda in bi lahko povzročili več škode kot koristi. Če bi poginuli mladič predstavljal nevarnost za preostale mladiče, bi ga bele štorklje same odstranile iz gnezda, zato naše pomoči ne potrebujejo.
Žive kamere nam bodo morda kdaj pokazale še eno »kruto početje«. V primerih velikega pomanjkanja hrane so znani tudi primeri, ko mladiči pojedo poginule sorojence. Takšno vedenje je del njihove naravne strategije preživetja.
Populacija bele štorklje v Sloveniji se povečuje. Pri večji gostoti štorkelj lahko prihaja do pomanjkanja ustreznih prehranjevališč in tako do znotrajvrstne kompeticije za hrano. Pari, ki gnezdijo na samem, imajo praviloma boljši gnezditveni uspeh kot pari, ki imajo v bližini soseda. Kljub zmanjševanju gnezditvenega uspeha s povečanjem skupine, pa to na populacijo ne vpliva negativno. Manjša rodnost posameznih parov se kompenzira z velikostjo skupine.
Hvala vsem, ki budno pazite na naše krilate sosede. Le z vašo pomočjo smo skupaj s pristojnimi organizacijami lahko že mnogokrat štorkljam priskočili na pomoč, ko so jo res potrebovale. Vsi pa se moramo zavedati, da jim včasih bolj pomagamo tako, da ne naredimo nič.
KAJ PRAVI ZAKONODAJA?
Bela štorklja je zavarovana živalska vrsta z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 46/06 z vsemi spremembami). Po Zakonu o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 z vsemi spremembami) je živali prepovedano namerno, brez opravičljivega razloga ubijati, poškodovati, odvzemati iz narave ali vznemirjati (14. člen ZON), kršenje tega pa je hujša kršitev splošnega varstvenega režima (160. člen ZON). Prav tako je po Uredbi o zavarovanih prosto živečih vrstah prepovedano zavestno poškodovati, zastrupiti, usmrtiti, odvzeti iz narave, loviti, ujeti ali vznemirjati živali živalskih vrst iz poglavja A priloge 1 te uredbe, kamor sodi tudi bela štorklja. Prepovedano je tudi zavestno odstranjevanje, sprememba, poškodovanje ali uničenje struktur nujno potrebnih za razmnoževanje, denimo gnezda.