Raziskava prehrane, prehranjevalnega habitata in velikosti domačega okoliša smrdokavre Upupa epops na Goričkem
Populacija smrdokavre na Goričkem je od konca 90.-tih let 20. stoletja upadla za okoli 75%. Da bi ugotovili, kaj vrsta potrebuje za uspešno gnezditev, smo med letoma 2012 in 2014 tam raziskovali prehrano mladičev in izbor prehranjevalnega habitata. Ob njihova gnezda smo namestili kamere, da so posnele plen, ki so ga mladičem prinašali starši. Slednjim smo sledili peš in na digitalne ortofoto posnetke vrisovali njihova prehranjevališča.
V mozaični kmetijski krajini na Goričkem smrdokavre gnezdijo v duplih visokodebelnih sadovnjakov, predvsem v jablanah. Ti sadovnjaki so dostikrat malce umaknjeni od najbližjih hiš, v njih pa so drevesa zasajena vsaj nekaj metrov vsaksebi, ne preveč na gosto. Smrdokavre ponavadi izbirajo dupla, ki so nizko nad tlemi, včasih celo manj kot meter. Zasedejo tudi gnezdilnice, vendar traja nekaj let, da jih sprejmejo. Mladiče v gnezdu pred plenilci vsaj do določene mere varuje smrdljiv, oljnat izloček rumenkaste barve v kombinaciji s še bolj smrdljivimi iztrebki, ki jih iz kloake brizgajo proti vsiljivcem. Kot so pokazale kamere, lahko ta vonj odžene celo kuno belico.
Prehrana in prehranjevalni habitat
Glede na posnetke kamer, s katerimi smo spremljali dogajanje na šestih gnezdih, je najpomembnejši plen bramor (35,4 % po frekvenci oziroma 81,3 % po biomasi). Temu sledijo ličinke hroščev skarabejev, metuljev in dvokrilcev (npr. košeninarjev, obadov) ter poljski murni. Izkoristijo lahko tudi lokalno obilno ponudbo hrane, na primer z nabiranjem ličink kalnic, ko te lezejo iz gnojnice, da bi se zabubile v zemlji. Pogostost hranjenja je največja, ko so mladiči stari med 8 in 21 dni, torej v času njihove najhitrejše rasti. Starši plen iščejo na košenih travnikih, travnatih dvoriščih, kolovozih in travnatih cestnih robovih. Tem površinam je skupno nizko rastje in zaplate golih tal, ki smrdokavri olajšajo lov. Plen le redko pobira s površine; raje ga izkoplje iz tal s svojim dolgim kljunom. Prehranjevališča so od gnezd povprečno oddaljena 150-250 m oziroma največ 370-750 m, domači okoliši, znotraj katerih sta starši iščejo hrano, pa znašajo med 5,8 in 42,9 ha.
Med pozornim spremljanjem posameznih gnezd smo opazovali tudi nekatere zanimive vedenjske vzorce. Tako smo naleteli na samca, ki je sam skrbel za edinega mladiča. Njegovo samico je morda kaj uplenilo, lahko pa mu je tudi ušla z novim samcem, še preden je mladič poletel. To vedenje pri smrdokavri ni nič nenavadnega. Samci se proti tovrstni izgubi samic borijo z njihovim varovanjem, med katerim jim stalno sledijo ter preverjajo, kje so. V bližini gnezdečih parov se namreč pogosto smukajo nesparjeni samci, ki samice vabijo s petjem, hkrati pa z gledanjem v duplo preverjajo, kako veliki so mladiči, in tako ocenjujejo, kdaj bo samica godna za prevzem.
Varstveni ukrepi
Na podlagi raziskav je mogoče za smrdokavro na Goričkem oblikovati naslednje varstvene ukrepe:
- ohranjanje negnojenih travnikov in njihova mozaična košnja,
- naravi prijazno urejanje okolice hiš (zasaditev visokodebelnih sadnih dreves, travnato dvorišče namesto tlakovanega ali asfaltiranega),
- ohranjanje in obnova visokodebelnih sadovnjakov (odstranjevanje bele omele, sajenje novih dreves na bujnih podlagah, zlasti jablan, drevje naj ne bo zasajeno preveč na gosto – priporočena je medsebojna razdalja vsaj 10 m, puščanje posameznih odmrlih vej na drevju – smrdokavra jih uporablja kot pevska in paritvena mesta, naravnih dupel se pri obnovi drevja ne sme zapreti ali zapolniti) in
- ekološko, malopovršinsko kmetovanje (zlasti odsvetujemo uporabo strupov za bramorja, ki so lahko strupeni tudi za ptice in sesalce).
Smrdokavro smo na Goričkem raziskovali v okviru projekta Visokodebelni biseri – Upkač, ki je bil sofinanciran iz Operativnega programa Slovenija – Madžarska 2007–2013.
Objave
PODLETNIK, M. & DENAC, D. (2015):
Izbor prehranjevalnega habitata in prehrana smrdokavre Upupa epops v mozaični kulturni krajini na Goričkem (SV Slovenija).
Acrocephalus, letnik 36, številka 166/167, str. 109-132.
PODLETNIK, M. (2015):
Izbor prehranjevalnega habitata in prehrana smrdokavre (Upupa epops) v mozaični
kulturni krajini na Goričkem (SV Slovenija). Magistrsko delo.
Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Oddelek za biologijo, 2015
DENAC, K. (2014):
Ekološka raziskava smrdokavre in velikega skovika. Poročilo.
DOPPS, Ljubljana.
DENAC, K. (2014):
Poročilo o označenih osebkih zavarovanih vrst v okviru OP SI-HU 2007-2013, projekt UPKAČ v letu 2014 za Agencijo RS za okolje.
DOPPS, Ljubljana.
DENAC, K. & KMECL, P. (2014):
Ptice Goričkega
DOPPS, Ljubljana.
DENAC, K. (2013):
Poročilo o označenih osebkih zavarovanih vrst v okviru OP SI-HU 2007-2013, projekt UPKAČ v letu 2013 za Agencijo RS za okolje.
DOPPS, Ljubljana.
DENAC, K., PODLETNIK, M. & ROBNIK, B. (2013):
Foraging ecology of two declining bird species in NE Slovenia.
Plakat s predstavitvijo rezultatov projekta za konferenco EBCC, 16.–20. 9. 2013, Cluj, Romunija.
DENAC, K. (2012):
Poročilo o označenih osebkih zavarovanih vrst v okviru OP SI-HU 2007-2013, projekt UPKAČ v letu 2012 za Agencijo RS za okolje.
DOPPS, Ljubljana.