V okviru projekta »Zagovorniki okolja – Narava za podnebje« je v založbi DOPPS izšel priročnik z naslovom »Na naravi temelječe rešitve za reke in skupnosti«.
Reko najpogosteje vidimo kot vodni tok, ki teče po strugi od izvira proti izlivu v drugo reko, jezero, morje ali ocean, vendar pa reka ni samo voda, ki teče po strugi, temveč je dinamičen in raznolik sistem, ki se neprestano spreminja in je povezan z okolico – s poplavnimi ravnicami in podzemno vodo. Reke skupaj s povezanimi območji tvorijo ekosisteme, kjer v raznolikih medsebojnih odnosih sobivajo številne vrste rastlin, živali in drugih organizmov. Ti ekosistemi imajo za človeka velik, a pogosto tudi prezrt pomen. Zagotavljajo nam pitno vodo, pomagajo uravnavati podnebje, blažijo posledice poplav in suš ter ponujajo prostor za sprostitev in navdih.
Reke in obrečni prostor človek preoblikuje ter prilagaja svojim potrebam že tisočletja. Na območju današnje Slovenije so se obsežnejši projekti regulacij rek in osuševanja poplavnih ravnic izvajali predvsem v 19. in 20. stoletju, medtem ko so bila prizadevanja v zadnjih desetletjih usmerjena predvsem v vzdrževanje stanja, vzpostavljenega s temi posegi. V zadnjem času so bili na podlagi evropske zakonodaje pripravljeni in posodobljeni ključni nacionalni strateški dokumenti, ki usmerjajo upravljanje slovenskih rek: Načrt upravljanja voda (NUV), Načrt za zmanjševanje poplavne ogroženosti (NZPO) in Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN), na območjih Natura 2000 pa tudi Program upravljanja območij Natura 2000 (PUN). Ob njihovem prebiranju pa preseneča visoka stopnja medsebojne neusklajenosti in čeprav znanstvena spoznanja in praktične izkušnje vse bolj razkrivajo škodljive posledice tradicionalnih pristopov k upravljanju rek in rečnega prostora, nekateri cilji in ukrepi še vedno spodbujajo posege, ki so v neposrednem nasprotju s sodobnimi okoljskimi načeli. K premoščanju nekaterih neskladij, zlasti med cilji ohranjanja in obnove rečnih ekosistemov ter biotske raznovrstnosti in cilji zmanjševanja poplavne ogroženosti, lahko bistveno pripomorejo prav na naravi temelječe rešitve.
Ne glede na to, kako močno si prizadevamo naravne procese prilagoditi svojim kratkoročnim potrebam ali interesom posameznih skupin, narava vedno znova ubira svojo pot. Reke nam to zaradi svoje dinamične narave kažejo še posebej nazorno, zlasti ob ekstremnih dogodkih, ko voda pridobi dovolj moči, da preoblikuje rečni prostor in pri tem ne upošteva meja, oblik ali ureditev, ki jih je vanj vrisal človek. Prav takrat se morda najbolj jasno zavemo, da je »vojna« z naravnimi procesi vnaprej izgubljena. Namesto prizadevanj za njihovo obvladovanje bi bilo zato bolj smiselno razvoj in upravljanje prostora usmerjati v pristope, ki te procese upoštevajo ter jih vključujejo na način, ki zmanjšuje tveganje za nastanek ponavljajoče se škode, hkrati pa prinaša številne družbene in okoljske koristi.
Na naravi temelječe rešitve niso skupek vnaprej predpisanih ukrepov, prav tako ne pomenijo zgolj posnemanja narave v njeni obliki. Temeljijo na razumevanju, ohranjanju in obnovi naravnih procesov ter na ustvarjanju pogojev, v katerih ti procesi lahko delujejo. V tem pogledu se bistveno razlikujejo od številnih t. i. sonaravnih ureditev rek, pri katerih je poudarek pogosto na videzu naravnosti, medtem ko ostajajo ključni procesi omejeni ali nadzorovani. Za na naravi temelječe rešitve namreč ni odločilna forma, temveč ohranjanje in krepitev naravne dinamike ekosistemov.
Če boste v priročniku iskali hitre oziroma »instant« rešitve za svoj »družbeno-rečni« izziv, boste verjetno razočarani. Publikacija namreč ni zasnovana kot katalog ukrepov, ki bi jih bilo mogoče preprosto preslikati na izbrano projektno območje, temveč kot pregled ključnih konceptov in izhodišč, ki naj usmerjajo snovanje najprimernejših rešitev glede na konkreten družbeni in ekosistemski kontekst. Prvi del priročnika je zato namenjen razumevanju temeljnih procesov, ki oblikujejo rečne ekosisteme in bi jih bilo treba upoštevati pri njihovi obnovi in načrtovanju na naravi temelječih rešitev. Le tako lahko te prispevajo k izboljšanju biotske raznovrstnosti ter krepitvi celovitosti in odpornosti ekosistemov rečnega prostora. V drugem delu je podrobneje predstavljen nedavno posodobljeni Globalni standard za na naravi temelječe rešitve, ki ga je razvila Mednarodna zveza za varstvo narave (IUCN). Standard predstavlja praktičen okvir za načrtovanje, izvajanje in vrednotenje na naravi temelječih rešitev ter spodbuja njihovo stalno izboljševanje, da bi čim učinkoviteje dosegale zastavljene cilje. Hkrati omogoča prepoznavanje in ocenjevanje kakovostnih rešitev na podlagi enotnih meril in kazalnikov.
