Vsako leto 2. februarja obeležujemo Svetovni dan mokrišč, ko se ljudje, organizacije in države po vsem svetu povežemo v skupnih aktivnostih ozaveščanja o ključni vlogi mokrišč za ohranjanje življenja na Zemlji. Mokrišča, zibelka biotske raznovrstnosti in človeških civilizacij, izginjajo izjemno hitro, s tem pa tudi prostor kulturnega spomina in znanja.

»Kjerkoli se zemlja sreča z vodo, življenje cveti.«

Letošnja tema poudarja globoko povezanost človeka z mokrišči ter izpostavlja pomen tradicionalnega in lokalnega znanja pri ohranjanju, upravljanju in trajnostni rabi teh izjemno dragocenih ekosistemov.

Svetovni dan mokrišč je bil prvič obeležen leta 1997 in ima status uradnega mednarodnega dneva Združenih narodov. V Ramsarju v Iranu so na ta dan leta 1971 podpisali Konvencijo o mokriščih – Ramsarsko konvencijo, ki predstavlja najstarejši sodobni globalni medvladni okoljski sporazum in edini, ki je v celoti posvečen določenemu ekosistemu. Danes konvencijo podpira 172 držav pogodbenic, ki so se zavezale k ohranjanju in trajnostni rabi mokrišč.

V zadnjih dveh desetletjih se je odnos do mokrišč na svetovni ravni pričeli spreminjati – iz obrobne ekološke teme so postala osrednji del politik blaženja in prilagajanja na podnebne spremembe. Mednarodna sporočila Ramsarske konvencije, Združenih narodov in Evropske unije vse bolj poudarjajo, da so mokrišča naš ključni naravni zavezniki pri spoprijemanju s podnebnimi spremembami. Z ohranjanjem in obnovo mokrišč hkrati varujemo biotsko raznovrstnost, povečujemo odpornost družbe na ekstremne vremenske dogodke ter prispevamo k doseganju podnebnih ciljev.

Mokrišča, zibelka biotske raznovrstnosti in človeških civilizacij, izginjajo trikrat hitreje kot gozdovi

Mokrišča pokrivajo več kot 12,1 milijona km², kar predstavlja približno 6 % kopenske površine Zemlje. Po Ramsarski konvenciji poznamo sladkovodna, slana in podzemna mokrišča, nadalje jih ločimo še na celinska ali obalna, naravna ali umetna, trajna ali začasna. Sladkovodna mokrišča so reke, jezera, mlake, poplavne ravnice, močvirja, barja in povirja, slana estuariji, lagune, mangrove, slana močvirja in obalne plitvine, podzemna mokrišča – to je posebna kategorija, ki jo je Ramsarska konvencija začela prepoznavati pozneje. Pri nas so edinstven primer Škocjanske jame, ki so bila prvo podzemno mokrišče na svetu, vpisano na Ramsarski seznam leta 1999. Tudi umetna mokrišča, kjer se prepletata tradicija in narava, kot so na primer soline in kali, imajo pomembno vlogo pri ohranjanju naravnega ravnovesja ter lokalnih tradicij in znanj.

Mokrišča zagotavljajo ključne ekosistemske storitve: so vir pitne vode in hrane, izboljšujejo kakovost voda, ščitijo pred ekstremnimi vremenskimi pojavi, zmanjšujejo vplive naravnih nesreč, blažijo poplave in zadržujejo vodo v sušnih obdobjih. So izjemni ponori ogljika – barja in šotišča predstavljajo 2% svetovnih površin ter hranijo približno 30 % vsega kopenskega ogljika, kar je dvakrat več kot vsi gozdovi na svetu skupaj. Danes so prepoznana kot eden najpomembnejših naravnih ekosistemov za blaženje podnebnih sprememb.

Kljub izjemni vrednosti mokrišč, je napačno razumevanje kot »neuporabnega« ali »neobvladljivega« prostora še vedno prisotno in so eden najbolj ogroženih ekosistemov na svetu. Ogrožajo jih številne človeške aktivnosti – od izsuševanja in zasipavanja, intenzivnih kmetijskih praks, urbanizacije, gradnje prometne infrastrukture do onesnaževanja voda, regulacij vodotokov, gradnje jezov ter vse bolj tudi zaradi negativnih vplivov podnebnih sprememb ter širjenja invazivnih tujerodnih vrst. Mokrišča tako izginjajo trikrat hitreje kot gozdovi. Od leta 1700 je izginilo več kot 80 % svetovnih mokrišč, od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa več kot 35 % mokrišč.

Mokrišča v Sloveniji

Foto: Urša Očko

V Sloveniji mokrišča pokrivajo približno 5 % ozemlja. Med njimi so tri območja uvrščena na seznam Ramsarske konvencije: Sečoveljske soline, Škocjanske jame ter Cerkniško jezero s Križno jamo in Rakovim Škocjanom. Uvrstitev na ta seznam pomeni, da ima mokrišče posebno vrednost za ohranjanje biotske raznovrstnosti na svetovni ravni ter da se država zavezuje k ohranjanju in trajnostnemu upravljanju mokrišča.

Vzpostavitev prvega petdržavnega biosfernega območja Mura–Drava–Donava, poimenovanega tudi »Evropska Amazonka«, predstavlja izjemen primer sobivanja narave in človeka ter velik dosežek petih držav –Slovenije, Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Srbije. Gre za največji sklenjeni rečni ekosistem v Srednji Evropi, ki povezuje približno milijon hektarjev ohranjenih poplavnih gozdov, mrtvic, prodnatih bregov in drugih redkih habitatov, ključnih za ohranjanje bogate biotske raznovrstnosti. UNESCO je leta 2021 območje uradno razglasil za prvo pentalateralno biosferno območje na svetu, s čimer je prepoznal njegovo izjemno naravno vrednost in zgledno čezmejno sodelovanje v korist narave in lokalnih skupnosti ter ohranjanja kulturne dediščine in tradicionalnih znanj.

Vlaganje v ohranjanje, trajnostno rabo in obnovo mokrišč pomeni vlaganje v prihodnost človeštva. Slednjega se zavedamo tudi na DOPPS-u, zato je ohranjanje mokrišč naša prioriteta že od samega začetka delovanja. Danes smo upravljalci treh naravnih rezervatov z različnimi tipi mokrišč, kjer veliko časa namenimo prilagajanju novim izzivom in zagotavljanju njihovih primarnih funkcij tudi v prihodnje. Vključeni smo (in smo bili) tudi v številne projekte, katerih cilj je ohranjanje mokrišč, med drugimi NATURA MURA-DRAVA, LIFE2RIVERS, ŽivoLjuB, LIFE Tršca in ReCo.